Mislim, da velja to "ne obsojati" za vedenje odraslih ljudi, ki so sposobni odločati o sebi in izraziti svojo voljo in s svojim vedenjem/odločitvami vplivajo na svoje življenje ter to, kar počenjajo skupaj z drugimi, počenjajo z njihovim soglasjem.  Je pa to le približna  definicija, sporna je npr. že pri vzgoji otrok.

Obsojanja vredna so dejanja, s katerimi posegamo na področje osebne svobode drugih ljudi, zlasti kadar so ti pri tem nemočni - pri tem mislim na otroke, na ljudi v veliki osebni stiski, ljudi z manj razvitimi sposobnostmi.

titud wrote on 28.04.2004 at 16:54:39:


Nekaj o obsojanju iz prakse in brez teorije:
Ne glede na to, ali razumem ali ne razumem pedofila, ki zlorablja otroke, razumem stisko zlorabljenih otrok in trdim, da je potrebno pedofilom preprečiti možnost zlorabe, tudi obsojanjem in z zaporom.

Besedo "obsojanje" tukaj na forumu večina ljudi zlorablja, se izgovarja, manipulira in sprevrača v svoj prid. Isti primer so Izraelci, ki se imajo vedno za žrtve, vedno se spominjajo genocida še iz 2.sv.vojne, vsak film je že takoj antisemitističen, ki se dotika njihovega ljudstva, npr. Passion, ampak hudič je to, da so sami postali rablji, ki se imajo za žrtve, paradoksalno, ko raketirajo palestinske objekte in s Sharonovo agresivno politiko gradijo židovske naselbine na zasedenih območjih....

Torej, vprašanje, kdo koga sodi, kdo je sodnik, kdo sojenec?

Toni_Zamene wrote on 29.04.2004 at 07:04:30:


Pa kako tebi uspe vedno znova tako lepo ubesediti moje občutke?

Itak, da obsojam vsako početje, ki ga smatram za nasilje nad menoj (pri čemer ni pomembno, ali razumem motivacijsko ozadje tega nasilja ali ne).
Potrebno si je pa tudi vzeti pravico in kritično presojati (ali obsoditi, kot se nam potem hitro vrže pod nos) lastni odnos do vseh družbenih pojavov in vedenja, ki me osebno prvi hip še ne ogroža, se mi pa - kot praviš- lahko hitro na subtilen način vsili kot neka normalnost, kot prevladujoča kultura.
In spet smo tam, kjer si posameznik mora vzeti pravico zaščititi lastno integriteto na način, da sprejme etično odločitev upora proti prevladujoči morali. Pri tem seveda mora računati, da mu bodo ti "prevladujoči" manipulanti poskusili obesiti moraliziranje....vendar je treba razumeti tudi, da je to zgolj obrambni mehanizem tovrstnih manipulantov, da lahko še naprej živijo sami s seboj.

Če potegnem analogijo z grupnim sexom, ki je v osnovi sprožil moje razmišljanje....vso pravico imam obsoditi nekaj takega- čeravno me fizično prvi hip ne ogroža- kar se mi lahko hitro prične vsiljevati skozi zadnja vrata kot normalnost, pri čemer se prične mene degradirati kot moralizirajočo osebo, polno zavrtosti in kompleksov.
Za zaščito lastne integritete si moram dovoliti obsoditi početje, ki mi ima na dolgi rok ponuditi le razvrednotenje moje lastne osebe.

titud wrote on 29.04.2004 at 10:14:05:




Titud,
ne vem, če se strinjaš z menoj, da me s tovrstno postavitvijo zadeve postavljaš v položaj, da družbeno dimenzijo moje prisotnosti  kot posameznika vedno znova "rešujem" na račun moje lastne psihologije - t.j. prisilne prilagoditve na neko meni nadrejeno ter nedotakljivo družbeno danost, ki pa konec koncev enako izhaja samo iz psihologije ljudi, ki tvorijo to družbo ali neko interesno skupino. In  jaz kot posameznik se po tej logiki moram odreči lastni psihologiji na račun druge - večinske psihologije ?

A a , to ne bo šlo tako  enostavno. Ta prostor našega razmerja si bom vzel pravico poimenovati drugače - to je prostor ustvarjanja kulture in tukaj interesno organizirana skupina ljudi  ne more utišati posameznika na način sklicevanja na njegove "sence".

Če kdo, pol sem jest pristaš teorije, da smo ljudje predvsem s kulturo pogojnena bitja in da je naše nelagodje kulturno in ne tolk biološko pogojeno. Mamo sicer obdobja, ko ima  nelagodje bolj izrazito biološko ozadje (hormoske spremembe v različnih življnjskih ciklih), ampak tud  za to se večinoma izoblikujejo inovativne  kulturne oblike (npr. mladinska subkultura), ki nam zmanjšujejo nelagodje.

Kje je pol sploh še prostor za induvidulanost, za osebnost z vsemi svojimi sencami vred? V sprejemanju, spreminjanju, inoviranju  in zavračanju nam ustreznih/neustreznih kulturnih obrazcev/obnašanj/vrednot. Jeba pa je v tem, ker nikol ne vemo  točn, kje  je ločnica med neustreznim  kulturnim obrazcem  in našo senco, ki se nerazrešljivo zapleta v ta obrazec. V tej jebi se bodisi cementirajo kulturni obrazci al pa nastajao kulturne inovacije, s katerimi se edino lahko artikuliramo na način, ki nam omogoča, da presežemo svoje sence.  S senco skrata ni  možno opravit, če se skoz kulturo ni sposobna artikulirat.       

Valentinaa wrote on 29.04.2004 at 11:44:42:



Mislim, da pri vsem tem ne gre za to, da se moram v neke sobivanjske vsebine vtikovat po normi .
Vedno znova pa prihajam do tega, da temelji razvoj kulture in s tem tudi človekove duševnosti na  razreševanju notranjega konflikta posameznika v smislu etične odločitve. Od recimo uboja Abla s strani Kajna, do ukaza Mojzesa za poboj "nepravih" sredi puščave, ali ukaza kralja Davida, da se "odstrani" Urijo, moža ženske, ki  si jo je kasneje prisvojil, do Luthrovih tez, poskusov atentata na Hitlerja ,idr., so  lepi zgodovinski primeri, ko je odgovor etična odločitev ali kršitev obstoječe norme.