Toni_Zamene wrote on 03.05.2004 at 07:22:47:Moja teza, ki jo zasledujem se pravilneje glasi, da potrošniški duh ogroža psihično integriteto in suverenost posameznika, in to s posrednim poseganjem na vsa področja našega doživljanja in izražanja življenja ( torej tudi spolnosti ).
Teza, ki mi jo pripisuješ ti sam, je mogoče kot področje bolj zanimiva za Tituda in še koga.
Okvir:
Bom pričel z mislijo psihologa Janeka Muska, da lahko spolnost brez ljubezni podivja v animaličnost, v neke vrste (samo-)posilstvo. In, če se poslužim Lacanovih besed, da zgolj ljubezen dopušča užitku, da sestopi k želji, potem velja, da je za osrečujočo spolno življenje ljubezen najbolj občutljiva erogena cona. In kaj je tukaj najbolj pomembno : Ljubezen ni zanikanje strasti.
Mnenja sem, da je to, kar mi med drugim želi prodajati potrošniški duh časa tudi to, da ljubezen "uničuje " strast, tisto tako pomebno pri zadovoljujoči spolnosti. Strast pa si ob tem spet prizadeva manipulativno definirati kot tisto nekaj s strani kulture prepovedanega, tabuiziranega, in s tem postavljanjem strasti v položaj žrtve doseže znotraj obtoječega duha časa svoj želeni cilj ( beri : sporočilo ) : Ljudje , če želite imeti zadovoljujočo spolno življenje, potem odvrzite stare nazore in se predajte strasti - v tem primeru zgolj telesni spolnosti.
V čem je "zločinskost" te manipulacije ? V tem, da se najprej agresivno manipulativno poloti resnice s tem, ko ljudem sporoča, da njihova kultura izključuje ( ali celo prepoveduje ) strast kot sestavni del spolnega življenja, vse to pa s pozicije vedenja, da vsak človek pri sebi dobro ve ( ali čuti ), da brez prisotne strasti tudi ni zadovoljujoče spolnosti.
In kaj lahko ob tako prefinjeno agresivnih sporočilih stori človek, ki je kot prvo vase negotov po drugi strani pa nezadovoljen z lastnim spolnim življenjem ? Kot bi dejal Jung - iz posode izlije umazano vodo, z njo pa tudi otroka, ki je bil skrit v tej vodi.
Torej, če prepričam ljudi, da za "pravo" spolno življenje ni potrebna ljubezen ( ampak zgolj strast ), potem iz spolnosti naredim to, kar pravi Lilith- namreč parjenje. To pa naredim tako, da na način propagande v smislu " normalnega ", naprednega, razsvetljenega, modernega idr., postopoma negiram, diskreditiram občutek osebnega intimnega prostora posameznika znotraj katerega se edino lahko tudi razvije in ohrani čustvo kot je ljubezen.
( O tem, kaj ima v naši kulturi osebni intimni prostor opraviti z ljubeznijo pa ob drugi priliki )
Toni,
Najprej o tezi, ki ti jo menda podtikam:
Napisal sem ti, da ne najdem povezave med skupinskim seksom in pa eticno dilemo, o ali nastopit proti potrosniski miselnosti ali ne. Ce je to tisto podtikanje teze, potem je na nekem globoko nezavednem nivoju
Te povezava mi ni prevec ocitna niti v tvojem zadnjem prispevku.
Potem o ljubezni, ki ubija strast.
Ko bom nasel cloveka, ki bo vedel razlozit, zakaj ljubezen v nekaterih odnosih ostane v drugih pa ne, zakaj strast vcasih izgine, drugic pa ne, se mu bom priklonil in z veseljem poslusal njegove nasvete. Do takrat se po svojih moceh trudim, da bi obe obdrzal (moja pot zaenkrat ne gre nima nic skupnega s skupinskim seskom).
O tem zna malokdo kaj pametnega povedat, vkljucno z uokvirjenima gospodoma. Se celo pravljice se vedno koncajo z "In nato sta srecno zivela do konca svoji dni."
Potem pa se o argumentaciji
Zelo bi me veselilo, ce bi svoje trditve kolikor toliko utemeljil v praksi, v zivljenju, recimo s kaksnim primerom, kako potrosniski duh casa vsiljuje tezo, da ljubezen unicuje strast, da mi koncno ze ne bi bilo treba vec ugovarjat. Recimo, kdo in kje je tukaj trdil da je skupinski seks normalen ali napreden ali karkoli podobnega.
bp