| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> Čustva in žalosti preteklosti http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1046630615 Message started by Star12 on 02.03.2003 at 19:43:35 |
|
|
Title: Čustva in žalosti preteklosti Post by Star12 on 02.03.2003 at 19:43:35 Kaj je glavni vzrok bolečine? Kdo mi zna to povedati, napisati ali vsaj razložiti od kje prihaja. Preteklost - vsi smo jo nekje doživljali Nobena si ni enaka, PA VENDAR vsi Živimo z njo, NE MOREMO JI UBEŽATI. Tole je moje razmišljanje, ki mogoče ne bo enako vašemu. Glani nosilec žalosti, ki smo jo v preteklosti doživeli, je namreč v sedanjosti tudi neposredo čustvo samo, medtem ko je nosilec preteklega veselja, ki ga v sedanjosti doživljamo nesporedno - spomin. Zgolj razumska in ne nagonska stran človceških duševnih zmožnosti Čustvo žalosti, ki smo ga kdaj doživli se globje vsadi v človeško dušo, zato se neposredno kot tako v človeku obnavlja. Kajpak tudi tu sodeluje spomin. Toda spomin sam ne zadošča. Niti ni vedno potreben. Globoko neugodna čustva nikoli prav ne izginejo iz človekove duše. Človek jih k večjemu bolj ali manj porine v ozadje, ker so v ospredju pač druga čustva.. Nekdo, ki se je znašel v nesrečnem zakonu, se lahko še tako veseli veselega dogodka, ki ga bo doživljal ob svojih najdražjih, a osnovni ton njegovega smeha ni nikoli več povesem vesel, saj ga spremlja slabo razpoloženje skozi zakon. Čustvo samo je v tem človeku zamre, saj ga še vedno spremlja, čeprav ga ne postavi v ospredje. Preteklosti ne moremo ubežati, vsaj pri meni je tako. Nenehno bijemo boj s spomini, ki si nadvse živi, ko OPAZIMO ali pa SE poglobimo v neko stvar, ki se je "naša duša" na moč spomni. Spomini so in vedno bodo - shranjeni na njenem samem dnu... Kako se čistiti? Saj vem, saj vem, veliko govoriti in samo govoriti, mogoče nam bo s tem lažje. Kdo bi vedel... |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Robi in N. on 02.03.2003 at 19:55:22 Quote:
Bolečina je občutek. In da doživljaš bolečino, včasih niti ni poreben nek vzrok. Recimo, si žalosten. Tako, malo, v duši. Brez nekega posebnega vzroka. Lahko pa si, seveda ob spominu obudimo še bolečino. Zakaj je pri določenem dogodku bolečina? Jaz recimo pri sebi opažam, da če se pojavlja bolečina, ni nikoli sama. Vedno je tukaj še občutek ali krivde, ali osamljenosti, ali krivice ali karkoli. Torej, če bi želela do potankosti videti kje je vzrok bolečine, bi morala videti, zakaj krivda, zakaj osamljenost.... |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Robi in N. on 02.03.2003 at 20:04:30 Pa še to... Quote:
Spomini vedno bodo. Jaz se več ne borim s spomini. Dajem jim mesto, ki jim pripada. Dajem jim vrednost spominov. Torej... minilo je. Zgodilo se je. Zdaj tega več ni. Boriti se proti spominom - jalovo početje. Zato... SPREJEMANJE. |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Devi on 02.03.2003 at 20:29:40 Sem se spomnila ob tem na besede Krishnamurtija, ki pravi: "Ali ste opazili, da kadar reagirate na nekaj popolno, z vsem srcem, ostane zelo malo spominov? Samo kadar ne odgovorite na izziv s celim svojim bitjem, nastane konflikt, borba in to prinaša zmedo, užitek in bolečino. Borba plodi spomin. Ta spomin se dodaja ves čas k drugim spominom in ti spomini odgovarjajo. Vse, kar je rezultat spomina je staro in torej nikoli svobodno....." |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Star12 on 02.03.2003 at 21:26:18 Devi wrote on 02.03.2003 at 20:29:40:
Devi, in kako odreagirati POPOLNO? Sploh vemo, kaj je to popolnost? In srce naj bi bilo srečno, ko tako reagiramo, a še vedno pišeš, spoznavaš, DA SPOMINI OSTANEJO... Kako smešno se mi zdi, da moram včasih živeti z njimi, pa SI ne želim, da se pojavijo, pridejo na površje kar sami, Trenutek, v enem samem trenutku... Ne vem s čem, a .... Solze, kar naenkrat, kar ulijejo se, NEVEDOČ zakaj... Mogoče pa bodo nekje res imeli Spomini s tem povezavo, nek del v meni, ki se želi čistiti... Želi narediti RED v preteklosti.... Kako čistimo vzorce - neprijetne PRETEKLOSTI... Bolečino naše preteklosti, to bo moje večno vprašanje, ker če jo čistim, je ne zmorem povsem popolno in ostane v meni, Je mogoče Tudi v Tebi? Kako reagiraš nanjo? Simona |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Devi on 03.03.2003 at 12:27:44 Quote:
Pucam jo, sej veš :) tak kot vsi...že par let, na vsake kvatre zlo intenzivno, včasih po kak teden skup jokam al pa se kregam v sebi z ljudmi, s katerimi se enkrat nisem upala... pa gre, na boljše, ene stvari že dosti lažje prenašam, ene sem razumela, ene sem tolk predelala, da sem jih že pozabila...mi je všeč to počet, to je ko ena notranja psihohigiena :P Meni se zdi, da imajo tiste Krishnamurtijeve besede kar velik pomen. Vsaj za mene. Spomini so vzorci. Vzorci so vzroki s posledicami... Časov globoke žalosti ali neskončne sreče se samo še medlo spominjam...kot občutke, ne kot dogajanje. Časov, kjer sem se zahaklala, se spominjam v detajle. Sprejmi bolečino zvezdica, (je rekel Osho: bolečina nas dela budne) Izjokaj jo ven. Vsega se ne da razumsko rešit, razumet ali pojasnit, sej veš. In se mi zdi, da vse kar nas "ujame", že nosi v sebi svojo rešitev, da so vse take stvari čistilni mehanizmi, ki praktično sami delujejo, mi moramo samo počakat in zdržat do konca. Pogum ! :-* P. |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Star12 on 03.03.2003 at 12:44:43 Devi, Hvala Ta notranja žalost ima resnično neko težo. Čistiti njen del...Res, je tako kot ti praviš, da moramo kar naprej in naprej čistiti, nikoli pravzaprav ne pridemo stvari do dna. In kako lepo mi napišeš,da je to nek del psihologije. Vsak je sam sebi najboljši psiholog, še posebno kadar se loti takega načina odpavljanja bolečine kot si napisala ti. Tudi meni pomaga, da se na moč zjočem. S tem dam nekaj ven. To lahko traja en dan, celo noč ali pa celo teden. Ni mi važno, samo da nekje dobim občutek, da sem rešena občutka, ki me notranje žre... Torej, s tem razploženjem skušam urejati določene miselne občutke, ki nastanejo nekje v meni. Eno pa je resnica - Sprijaznim se s tem, da moram resnici kdaj pa kdaj pogledati tudi iz OČI v OČI, da je bolje... In Devi, seveda sprejemam bolečino, vsakodnevno jo skušam reševati in dajati ven... Z jokom seveda... Naj bodo Solze... kajti za solzam vedno pride tudi smeh,... In zvezdica, četudi je včasih nekje v sebi žalostna, četudi, joče grenke solze, kot VSI vi, v to sem prepričana - IMA življenje polno LEPIH trenutkov.... Devi, hvala še enkrat.... In tole mi je NAPISALA moja tovarišica v osnovni šoli, ko je v MENI videla neko notranjo žalost; al ` spomin ohrani na trenutke jasne" |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by maya on 03.03.2003 at 15:46:16 Kaj pa, če se ne moreš izjokati? V prsih kepa, ki raste in boli, solze sicer tečejo, jokati pa ne moreš? In to se vsake toliko ponavlja...brez nekega določenega vzroka in ne da bi vedel kaj sploh sili iz tebe. Pritisk v prsih in v glavi je grozljiv. Vse je tako globoko zakopano, da je vse kar vem, to, da mora ven... ven pa ne gre... In že samo, ko pišem o tem, mi kepa raste... |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Star12 on 03.03.2003 at 19:51:10 Pišeš mi o kepi žalosti, ki ne premore SLOZ. Vsak človek se JOČE, čisto vsak. Že kot dojenčki smo se in tudi sedaj se, nihče ne more zanikati tega, da NE POTOČI na svoji življenski poti kakšne solze, to bi bilo zanikanje samega SEBE, se mi zdi... Ne mislim tukaj potok sloz... Mogoče eno, dve... ali več... maya Če se ne moreš izjokati pa "pojdi po košček čebule in jo lupi", dokler ne boš začela jokati... ;D Ne saj ne misilm, tako. Veš, nekje se človek ne more jokati, ker ima v sebi veliko kepo, tako kot ti pišeš in prav lepo napišeš. Ta kepa te ovira, da se zjočeš, da gre nekaj iz tebe ven. maya, kakšna osebnost si mi. Trdna ali čustvena... Vidiš, ko si poln čustev se lahko zjočeš kjerkoli, solze kar lijejo iz tebe, ko pa si nekje v sebi trden,ker si misliš, da solze niso del vsakdana, da ni vredno jokati, v tebi RASTE kepa. Vse večja je in večja... In veš kako jo boš razbila... Prav zanimivo je bilo meni, ko tudi od nekje nisem premogla solz. V sebi sem nekje držala preveč JEZE, ki ni hotela ven, ko pa sem jo izrazila sem se po njej na moč zjokala. Ne drži vsega v sebi, maya, solze so res potrebne, saj veš... In res mora nekje ven, maya... Samo če si želiš, da KEPA ne bo prerasla... LUPI ČEBULO, da zaznaš SOLZE.... ;) Vem... pozdravček od Simone |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by ana on 03.03.2003 at 21:13:22 čebulo je lupila in sekljala dr. Ruža Vreg. Pa ne , ker ni mogla jokati, temveč da so drugi mislili, da joka ZARADI čebule. Ima krasne knjige: Hodila po zemlji sem gorički itd.. Ko se je vrnila z Goričkega (kjer je bila zdravnica za vso rajo), je delala kot zdravnica do svoje smrti v Kliničnem centru. Bila je zdravnica osebju KC, ne pacientom Kliničnega centra. Njen sin Vreg je kaki dve leti nazaj umrl za rakom, kmalu po tistem, ko je napisal knjigo (ali je to bila Obkoljena zver?) o svojem boju s to boleznijo. kar se joka tiče - skoraj nikoli ne jokam. S tega področja imam težke izkušnje iz otroštva, zaradi katerih sem nehala jokati. Pred leti je potem prišlo obdobje, ko sem (verjetno v povezavi z reikijem in čiščenjem) jokala brez prestanka kake tri mesece. poj se je pa uneslo in ne čutim potrebe po joku oz. jo čutim zelo zelo redko. Tko da pri men ni nikol prišlo v poštev, da bi kogarkoli izsiljevala z 'ženskimi' solzami. drugače pa pripisujem (pravim) solzam zelo velik pomen pri čiščenju duše |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by maya on 03.03.2003 at 22:37:23 Star12 Saj solze tečejo... ampak to ni jok, ki olajša... Zdi se mi, da je to ena sama nemoč. Ne vem... ne vem kaj me tako muči... pa bi rada vedela, zato, da se tega končno znebim. Kar je bilo, je bilo... ni bilo lepo... zavestno me to ne preganja, očitno pa je globoko v meni še kako živo. In kaj naj naredim? Ne znam si pomagat... |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Devi on 03.03.2003 at 23:49:14 maya, če ne vidiš vzroka, pa začni s posledicami....vzemi čebulo (spet :)) pa jo lupi in lupi...si si kdaj rekla, da ti pa že ne boš jokala? kdaj si žalostna? zakaj si? kaj čutiš, ko se spomniš na določene stvari? Ne smiljenje sami sebi, ampak sočutje do tiste tebe, ki je v nekem trenutku v nekem dogodku sodelovala in bila prizadeta...ljubezen do tiste sebe, tam spodaj nekje, to si moraš dat, da prebudiš čustvovanje, ki takrat ni blo primerno in je ostalo neizjokano. Če je kepa v grlu ne pa v prsih...pa je to jeza, potlačena jeza, ki jo nosiš v sebi in je nisi nikoli izrazila. Na koga pa? Kdaj? Zakaj? Kaj bi pa rekla, če bi lahko? In kaj bi naredila? (tako se začne...si mislim) |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Maxix on 04.03.2003 at 08:40:44 Moonlight wrote on 02.03.2003 at 19:43:35:
Čustva sama po sebi ne obstajajo. Za kakršnokoli doživljaje pozitivnih ali pa negativnih čustvenih stanj obstajajo vzroki, in sicer globoko v umu. Prosim, če želiš, preberi to: http://www.uspehi.com/forum/viewtopic.php?t=17 |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by maya on 05.03.2003 at 10:06:49 Hvala Devi, hvala Star12.... Pa saj verjetno vem kaj mi je, le pomagati si ne znam... strah pred bolečino? Verjetno. Leta sem si gradila zid in nazadnje mi je uspelo...nič noter, nič ven... pripravila sem se do otopelosti, če ne čutiš, ne boli, ne razžira in ne uničuje in bila sem zelo blizu tega, da se uničim. Star12...bila sem zelo čustvena in dolgo časa prav razumeti nisem mogla, kako ti lahko oseba, ki se ji popolnoma predaš, popolnoma odpreš,ki pravi, da te ima rada, zadaja take rane... In tako sem si čustva zamrznila, podzavestno... Vse sem si potisnila nekam globoko vase. In mislim, da mi je to pomagalo preživeti. Nekaj časa je bilo pravo olajšanje živeti tako, vse se je nekako odbijalo od mene. V tem času sem se, s pomočjo nekega flasha energije, tudi rešila svojega odnosa. Srečala sem veliko dobrih, lepih ljudi in to mi je dalo misliti, da nekaj še vedno živi v meni, da nisem še čisto mrtva, da vse skupaj ima nek smisel. Vsak mi je pomagal odtaliti košček dušice. Zdaj pa se je pojavil nekdo, ki to dela nekoliko bolj intenzivno in začelo je me je motiti, da mu ne morem dajati tega, kar čutim, da je v meni. Še veliko dela bo s čiščenjem, vendar pa ne vem kako naj se lotim tega. Tišči me... Devi... kepa se seli iz prsi v grlo. Jeza? Nimam občutka, da bi bila na koga ali kaj jezna. Mogoče sem jezna nase... ne vem. Pozdravček |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by vilma on 05.03.2003 at 11:11:34 Vsaka stvar, ki se ti zgodi, ima določen pomen... tudi bolečina, ki se lahko pojavi iznenada... pomeni notranji boj med samim seboj. Pomaga razščistiti stvari, ki so bile že dolgo globoko v podzavesti. Lahko jo prebudi tudi kakšen droben dogodek, in v sekundi se podere navidezni mir... In ni lahko govoriti o tem... Vendar, če se naučimo o bolečini govoriti s samim seboj, lahko govorimo o tem tudi z nekom drugim. Važno je, da gre bolečina skozi čakre ven na plano. Nekdo lahko to izjoče, drugi tega ne more... Kar ne pomeni, da je hladen človek. Včasih je bolečina tako zakoreninjena nekje globoko v podzavesti, da tudi solze ne pomagajo. Mogoče to pomeni, da še ni čas za razščiščevanje samim seboj... Mogoče nas bolečina prisili, da se nečesa naučimo, se soočimo s tem, šele taktrat pride do solz, ki pa imajo samo še očiščevalno nalogo... Ljubezen je nekaj zelo lepega, in jo je treba jemati kot učenje... saj nam ni podarjena v zibelki, ampak se moramo naučiti ljubiti, in dajati in nenazadnje tudi sprejemati... In če znaš dati ljubezen, jo znaš sprejemati... Včasih je tudi tako, da ljubezen sama prinašala radost in pa tudi žalost... V bistvu, bi morali biti hvaležni tudi za žalost, za bolečino, kajti Bog nam vendarle da vedeti, da smo še živi in da znamo sprejemati tako slabe, kot tiste prečudovite stvari, ki nas doletijo v življenju... Samo soočiti se je treba z njimi in jih jemati kot del nas... Topla in hladna preteklost, je del nas, nas spominja, kaj lahko še naredimo v sedanjosti in česa se moramo naučiti, da nam je prihodnost bližja... samo od nas je odvisno, kako, in kaj lahko naredimo, da nam bo lažje v naprej... česa se moramo naučiti, da bomo lahko ne nazadnje tudi živeli z bolečino... Pozdravček, Vilma |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by maya on 05.03.2003 at 11:29:40 Hvala ti Vilma... Imam te v mislih, le trenutek še ni pravi... pa bo tudi ta prišel... |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Star12 on 17.03.2003 at 23:34:04 maya wrote on 03.03.2003 at 22:37:23:
maya.. jok, ki olajša bolečino, je potemtakem lahko samo ŠE SMEH - bolečino premagamo s SMEHOM, v to močno verjamem, ker sem nedavno nazaj OBČUITILA neko bolečino, ki me je na moč prizadela. Jokala sem v sebi, zjokala sem se. A nič ni pomagalo.... KEr ni pomagalo, solze pa so tekle in tekle sem si rekla, da sama sebe pa že ne bom gledala take NE in NE, to ni življenje - NI MOJE, lahko je njegovo/njeno, ni moje. Veš, jok ti lahko nekje v določenem delu pomaga - le vedeti zakaj JOKAŠ. Od kje prihaja - zaradi česa. Potem je lažje iti naprej. Bolečina... Saj se ne izraža vedno z jokom, lahko tudi preko TIŠINE. maya...vem, da se globoko v sebi zavedaš "joka". Ah, tudi jaz se včasih sprašujem, kaj me pripelje tako daleč, da SE... Tebi pa želim, da Bi se prepoznala v GLOBINO in si REČEŠ, da se imaš RADA, tako nasmejano kot objokano, OBOJE doprinese v tvoje življenje nova spoznanja... Nasmej se DO SOLZ, pa mi sporoči " kako to boli"... ;) :D Simona |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by frittzy on 03.05.2003 at 19:06:28 Moja želja je da se malo poglobite v mojo zgodbico o čustvih in žalosti. O mojem otroštvu bi lahko zmeraj in zmeraj govoril dolge ure in ure. Ampak zgodbica se začne že v mojem otroštvu. Zgodbica se prične ko sem nekako dopolnil petlo leto moje starosti. V tem obdobju smo se iz podeželjske vasice preselili v meto MARIBOR. Ker je moj oče preko njegove službe dobil stanovanje in moja starša sta bila sita podeželjskega zraka. No ko smo se le ustalili malo in si pljuče napolnili pljuča z mestnim smogom se prične pa prvi del moje žalostne zgodbice ki je zelo vplivala na to kar sem danes in kar sem dosegel in kar še bom dosegel. Sprva je vse kazalo da bo to nekašno harmonično življenje jaz sem se spoprijateljil z novimi prijatelji in moja starša prav tako. Ravni sem začel mekako uživati življenje " Mestjanara" ko so se pričeli prvi prepiri sprva sem si predstavljal kot otrok da gre pač za kašno igrico. Ampak ti prepiri so se sčasoma prevesli v pretepe neprespane noči zadale so se bolečine nastale so posledice katere sem bil sam tudi deležen v določeni meri. Kot otrok sem postal zelo občutljiv na prepire na izrečene besede na pretepe. Drugi del se prične ko sem nastopil sedmo leto in sem pričel z šolo in vse kar zraven spada. Kot osnovo šolec sem tudi sedaj bil deležen različnega posmehovanja v šoli zmerjanja. Kot osnovno šolskemu otroku so mi z temi besedami povzročali bolečine kar je še dodatno povzročilo reakcijo da sem se globje in globje zapiral vase. Moji tedanji sošolci tega niso razumeli kar sem jaz čutil kar sem doživljal. Vsi so imeli karsno harmonično življenje polno veselja sreče radosti razumevanja. Prepiri in pretepi so dan za dnem vrstili večali velčale so se bolečine vedno manj je bilo razumevanja. In ob vsakem prepiru pretepu so bile izrečene znova in znova iste besede " Zdenko ti si povod, sa sva še midva z atijem skupaj." " zdenko ti si povod da se toliko prepirava" Te besede so me pripravile do tega da sem se zaprl za ves svet, molk je bil edini moj takratni adut ki sem ga imel v rokah na katerega sem lahko igral in na katerem se gradil moje otroštvo. Vsaki dan znova in znova se nisem upal vračati domov saj sem vedel kaj me doma čaka. Nisem prenesel več bolečin pogleda na jokajočo mati in na očeta ki je gledal TV. V šoli sem bil tih učenec zaprt vase, branil sem se samo z molkom. Ta moj molk me je duševno razjedal, bil sem zmeraj tisti ki je bil deležen največ posmeha od sošolcev. Znašali so se nad menoj me dražili me izivali mi govorilo kakšno življenje živijo oni kaj imajo vse koliko ljubezni so deležni koliko prelepih besed so bili deležni. Z leti sem odraščal in s tem je odraščalo tudi nesoglasje mojih staršev. Prepiri so bili vse močnejši vse glasnejši prevečkrat se je ponavljal prizor jokajoče matere in sedečega očeta. Ko sem zapustil osnovno šolo so se pričela leta srednje šole in s tem tudi tretji del moje zgodbice. Srednja šola. Ker doma ni bilo več razumevanja ni bilo več spoštovanja ljubezni tako ali tako NE. Sem na mojo takratno veselje si pridobil novo družbo. Popolnoma novo družbo ki mi ke nadomestila starše. Ker doma tako ali tako ni bilo razumevanja sem se pridružil družbi. Bili so podobni meni nekaj podobnega se jim je zgodilo kot meni.Bili so družba ki so vzeli življenje kot igra in tako sem tudi jaz takrat zamenjal resnično življenje za igrano življenje. Bili so ensotavno naperjeni samo na zabavo vse kar je nas je zabavalo je bilo COOL. Vse kar nas pa ni pa smo malo pomagali in smo priredili scenarij v našo korist. Sevad v obdobju enega leta so tudi oni končno pokazali svoje obraze in iz kakšnega testa so narejeni. Tako sem spoznal še eno polomijo v mojem življenju. Ta družba me je spet postavila na realna tla. In končno v srednji šoli pride odločitev da se moja starša razideta ločita in da ubereta vsak svojo pot. Sedaj se pa prične četrti del moje zgodbice. Ko sta se moja starša ločila sem hitro končal srednjo šolo. In vso mojo energijo vložil v to da pričnem živeti svoje življenje. Pričel sem si iskati službo in jo tudi našel. Zaposlil sem se skratka zaživel sem svoje življenje vsaj mislil sem tako. Ampak usoda je še enkrat pokazala svoje zobe. Po ločitvi sem živel z očetom v skupnem gospodinjstvu. Nikoli se nisva razumela enostavno si nisva morala pogledati v oči. Nikakršnega spoštovanja ni bilo med nama. Prisotni so bili ravno tako še prepiri. Ampak ti prepiri so sedaj bili z menoj in očetom. In z menoj in mojo mamo. Očetu nikoli nisem oprostil za te trenutke za ta čas ki se ni zmenil zame. Prepiri z mojo mamo so bili zaradi tega ker sem se počutil prizadetega ker nisem niti vedel da naju je zapustila, ampak hitro sva razčistila zadeve med nama in spet sva lahko mirno pogovarjala brez prepirov. Z mojim očetom pa nisva nikoli našla skupen jezik. Sedaj ko sem bil starejši sem se zavedal vseh bolečin vseh teh povzročenih ran. Nikoli mu nisem dal priložnosti da bi mu karkoli lahko oprostil. V letu 2003 je moj oče preminili. Ko ga ni bilo več so na plan prišle vse bolečine vse rane. Povzročile so mi veliko neprespanih noči skoraj ni bilo noči v kateri ne bi razmišljal o bolečinah o ljubezni. Ker sem že od otroštva vase vsrkaval bolečine in jim nisem pustil da najdejo prosto pot ven iz mene iz moje ranjene duše. Sem še toliko bolj trpel za temi posledicami. Dokler nisem zbral dovolj poguma in se postavil nasproti bolečinam zadanim ranam. Trajalo je nekaj časa in sedaj sem končno lahko odpustil mojemu očetu za vse kar je bilo. Končno sem lahko odpustil obema za povzročene bolečine. Sedaj živim samo le še za spomine bolečine in rane so se zacelile. In končno sedaj lahko nastopim svoje življenje, ki sem si ga tako močno želel skozi vso moje otroštvo. In sedaj vem da "MOLK" vse bolečine vse povzročene rane naredi še bolj nedostopne še bolj jih polni z negativnimi misli. Molk je meni povzročil veliko posmehov veliko čustvenih nihanj veliko žalosti. In komaj sedaj se zavedam da se moram za vnaprej soočiti z bolečinami z povzročenimi ranami vsrkati jih moram v svojo dušo in jim nato pustiti prosto pot da najdejo same iz mene in edino kar naj pustijo za seboj naj bodo to le "SPOMINI". |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by ten-nej on 03.05.2003 at 21:17:45 Bolečina je najboljša učiteljica, vendar pa se le malokdo od nje rad uči. ::) :P :-[ ??? uživajte 8) |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by gape on 04.05.2003 at 00:54:28 frittzy wrote on 03.05.2003 at 19:06:28:
--- prej sm govoru o vzorcu ... http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=1051001439;start=90 tolk hud moj ni bil ... kej tazga men starci niso rekl ... vsaj naravnost ne ... to ni blo lepo od tvojih staršev ... bravo frittzy dobr si ga sheku ... hudo ... |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by vilma on 04.05.2003 at 08:35:32 frittzy, sem vesela zate, ker si se našel... :) Pozdravček, Vilma |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Devi on 04.05.2003 at 11:08:52 Joj, frittzy :'( :'( :'( ne tlači bolečine, ne skrivaj ran. tudi to je ljubezen, še neprečiščena... Uspelo ti bo! objem :-* |
|
Title: Re: Čustva in žalosti preteklosti Post by Star12 on 04.05.2003 at 11:26:36 Frittzy. Ko nekje preberem tvoj del posta - se zazrem vase. Bolečini se ne moremo IZOGNITI, če v sebi nismo dovolj trdni. Saj - Otrok je eden izmed teh - . Ni trdnosti, vendar se Naprej Gradi. Lepše, Boljše... Zate Frittzy - Lepo MI je pri Srcu, ker Te Iz dneva v dan Opazujem in Opažam Kako hitro Osebnostno Rasteš in Puščaš del bolečeine preteklosti za seboj. Čustva - Rastla bodo v tebi - Ko boš Spoznal Novo Ljubezen - pa tudi sam Priznavaš, da Enakih napake Ne boš delal... Lepo mi je ZATE... Res.... Hvala ti za ta prispevek. Lepo si se ODPRL in Z nami podelil Svojo Zgodbo Preteklosti. Vem, da je še veliko Enakih, Tudi Bolj Bolečih, kot pravi kreden. Ampak vsi se niso pripravljeni tako ODPRETI. Mnenja sem, da PREDVSEM zato, ker s Problemi v sebi tavajo in si dajejo predstave - da jih bomo napačno RAZUMELI. Je pa eno . KO SE ZAČNEMO ODPIRATI nam Svet okoli nas - SAM POKAŽE IZHOD - . Pa tudi lažje nam je - ker se deli marsikateri pogled podoben našemu in s tem - Pridobivamo. To je moje mnenje. V ponos si mi, Frittzy... :D Eno, kar sem se sedaj ZAVEDLA, je, da Ljudje raje prebiramo probleme drugih, kot, da bi se sami NEKJE odprli. Predvsem ZATO, ker je to lahko tudi pozitvino za njih, potem začnejo počasi razmišljati še o svojih... Želim ti lepo pot naprej, Frittzy... Na dobri poti Si... :D |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |