Svet pogovorov - Print Page

Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Osebna, psihološka in sociološka razmišljanja >> IGRA http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1049268738 Message started by LittleStar on 02.04.2003 at 09:32:18

Title: IGRA
Post by LittleStar on 02.04.2003 at 09:32:18

Če hočeš preživet med ljudmi, moraš igrati :'(. Njihovo igro. Če se ne želiš igrati, če še nisi pripravljen, pa moraš plačevati ceno nerazumljenega, potisnjenega na rob. In jih moraš zato sprejet, če se že sam odrečeš nečemu. V vsaki interakciji je iluzija. Ne more, da ne bi bila. Ker poti same po sebi sploh ni.

Ve kdo kaj o tem? Naj me nekdo razsvetli, da ni nujno tako, kot danes to vidim.

Konkreten primer:
Če sta mene starša zapustila in nosim vzorec zapuščenosti, pa ga še nimam ozaveščenega, se bo prej ali slej zgodilo, da bom naletela nanj, ker Vesolje je sočutno. Prijatelj me nenadoma v kočljivi situaciji zapusti samo, kljub temu, da sva se drugače dogovorila. On sam ne ve, zakaj je to storil. Razlagam si, da je to v moji duši, da potrebujem to izkušnjo, da lahko odpustim. Komu naj odpustim, če vem, da tega ne bi storil, če jaz tega ne bi potrebovala za neko duhovno rast?

In obratno: kakšen drug al pa taisti prijatelj bo terjal od mene določeno obnašanje za njegovo duhovno rast, ampak jaz ne želim biti ta manifestacija, če mi ne pristaja vloga, ki bi jo morala prevzeti (nisem resnična v njej)? Kje je potem tu sprejemanje koga? V enem primeru sebe, v drugem drugega. Zato mi ne govorit, da je treba vse ljudi sprejet. Kdo si? Tisto, kar izbereš? Ali si bolj tisto, kar ne izbereš - senca?

Nekateri pravite, da je vse igra. Jaz igro razumem kot nekaj lepega, čistega, prostovoljnega, melodičnega. Ne pa kot bojevanje. Če bom jaz nežna zgolj, ker mi je to lepše, bo to delovanje, zato bom v nekom videla grobost, ki pa naj ne bi bila lepa. Ko sem bila pred časom groba, sem do sebe prejela sočutje, začutila sem svojo nežnost.

Se mi že spet meša? Ali kdo razume o čem govorim?

Svoboda izbire je ena velika zabloda.

Title: Re: IGRA
Post by Edi on 02.04.2003 at 10:37:39

wrote on 02.04.2003 at 09:32:18:

Če hočeš preživet med ljudmi, moraš igrati :'(. Njihovo igro. Če se ne želiš igrati, če še nisi pripravljen, pa moraš plačevati ceno nerazumljenega, potisnjenega na rob.

Ne, ne in ne. In seveda Ja ja ja. Lahko igraš igro, ampak s tem si zarisuješ nove in nove izzive, da jih razrešiš. Če si igro prepoznala, ljudi direkt opozori na to. Seveda, je pri tem potrebno uporabiti kanček humorja, ker na resnost, bodo zelo odbijajoče odreagirali. Ne more bit nekaj kar je razumljivo, - nerazumljeno. Če znaš povedat, razložit, te bodo vsaj razumeli, potrepljali po rami, rekli "se strinjam, ampak sej veš, tko je" ko to dobiš je dovolj. Dovolj, da jim poveš, da veš.

Quote:

Konkreten primer:
Če sta mene starša zapustila in nosim vzorec zapuščenosti, pa ga še nimam ozaveščenega, se bo prej ali slej zgodilo, da bom naletela nanj, ker Vesolje je sočutno. Prijatelj me nenadoma v kočljivi situaciji zapusti samo, kljub temu, da sva se drugače dogovorila. On sam ne ve, zakaj je to storil. Razlagam si, da je to v moji duši, da potrebujem to izkušnjo, da lahko odpustim. Komu naj odpustim, če vem, da tega ne bi storil, če jaz tega ne bi potrebovala za neko duhovno rast?

Blah, blah, blah. A sem zoprn? Sori, če ti tko deluje.

Ampak. Ampak. Ampak. Kot prvo, prijatelj ve, zakaj te je pustil samo, ampak ni tok iskren, da bi ti to povedal, da te nebi prizadel. That is the true. Najlažje je rečt, ne vem. Kot pa rečt, "zoprna si mi postala", to tudi jest težko rečem. Ni nujno da glih to, lahko, se mu kam mudi, karkoli. Nared brain storm, s prijatlom, reč, da bi rada to razčistla, da bi rada ugotovila, zakaj ga je odneslo od tebe. Če je PRIJATELJ, bo tudi v tem iskanju prijatelj.
V tvoji duši je to kar si ti. In kako deluješ na prijatla, je tvoje delovanje, je delo tvoje duše. In neke občutke je imel, da te je pustil samo. Ne dogaja se na tej naši zemljici nič brez nič. Vse je valovanje. Vse je kroženje. Vse je akcija-reakcija-akcija-reakcija. In vsako akcijo in reakcijo se da popisat, razhroščit. In on ne more čist vedet kaj ti rabiš zase, on samo reagira na tvoje valovanje biti. To pa lahko najde v sebi, če ti želi pomagat.

Quote:

In obratno: kakšen drug al pa taisti prijatelj bo terjal od mene določeno obnašanje za njegovo duhovno rast, ampak jaz ne želim biti ta manifestacija, če mi ne pristaja vloga, ki bi jo morala prevzeti (nisem resnična v njej)? Kje je potem tu sprejemanje koga? V enem primeru sebe, v drugem drugega. Zato mi ne govorit, da je treba vse ljudi sprejet. Kdo si? Tisto, kar izbereš? Ali si bolj tisto, kar ne izbereš - senca?

Vsako terjanje terja napor. Vsaka zahteva, hitro naleti na upor. In ne morem jest zahtevat od tebe, da si taka in taka, da se bom jest osebno razvijal. To je ja smešno. Ni zahteve, je le komunikacija, druženje, prijateljevanje. Vse ostalo NI duhovna rast, ampak le krepitev iluzije. A jest kej zahtevam od tebe?

In tu lahko sprejemaš, v pogojih ni sprejemanja, je prisila. Zato ti ne men govort, da ni treba vse ljudi sprejet. Je treba, ampak s tem se ukvarjaj potem ko boš vedla, da vsako nesprejemanje v tebi povzroča ego.
En vzorc, za katerga veš, da te bremza. Ampak sem že stokrat povedu dragi moji. TUKAJ ZDAJ. Vem, da ni lahko, se tudi sam učim. Ampak le to deluje.

Primer (ti in frend):
Tukaj sva, kaj bova nardila zdej?
Najprej postaviva željo, namero, da je najin cilj, da se razumeva, da poskrbiva da se ima oni drugi ok. Torej ti za frenda, on zate. S tem, takoj prekineš lastna pričakovanja od frenda in on do tebe. In zadeva se začne odvijat.

Tukaj, lahko mi ti nabijaš da neki rabiš za svojo duhovno rast, to je že pogojevanje.

Kdo sem? Jest sem Edi npr. Kdo si me še enkrat vprašaš. Ja navadno me vidjo takega kot sem, kot fizično zgledam. Eni me vidjo celo bolj podrobno, kot človeka ki ne da nase obleke, in s tem mi udarjo nalepko, da ne sodim v prostore kjer se obleke nosi. Ampak to je njegov problem, ne moj. Moj problem bo takrat ko bom hotu it v isti prostor. Zdej se lahko oblečem v obleko in s tem "sprejmem" pravila igre prostora. In to je IGRA. Lahko greš tja in se režiš, kva vse ljudje delajo, v obleke se oblačjo, da lahko pripadajo nekemu prostoru. Ti to veš. Ti je lahko smešno. Sej veš, da je blesava igra. Ampak zakaj bit resen? Se splača. Sprosti se in se le zavedaj, da je to itak igra. Neumna igra, ki kaže kok je človk bogi. In če veš da je to igra, se lahko le smeješ, se igraš igro, ampak se jo zavedaš. In lahko prostovoljno tudi izstopiš. Rečeš dost mam heca, grem ven. Grem v naravo, kjer ni te igre. Kjer je spet igra. Igra pristnega življenja, kjer te medved raztrga če se mu postavš na pot.

Quote:

Se mi že spet meša? Ali kdo razume o čem govorim?
Svoboda izbire je ena velika zabloda.

Nič se ti ne meša, prov nič. Ampak se sprašuješ, kar je meditacija. Ti delaš meditacijo. In ta meditacija je bolj pravilna, kot tiste, mi smo sončki in blah blah. To lahko imenujem tudi molitev, kar češ. Meditacija, molitev to delaš. In veseli se tega. Čeprav se vprašaš: Se mi že spet meša?

se ve

Title: Re: IGRA
Post by Star12 on 02.04.2003 at 10:43:23

wrote on 02.04.2003 at 09:32:18:

Mala Zvezdica.
Življenje SAMO JE IGRA.
Njegova pot je sama Igra. Skozi življenje se učimo in Rastemo Hitreje ko spoznavamo Drugačen svet v katerem živimo SAMI.
Mene predvsem navdušuje dejstvo, da je na svetu veliko Drugačnih oseb kot sem jaz, z drugačnim pogledom in miselnostjo.
In ko zapadam v njihov svet, če sem že v njem, MORAM IGRATI PO NJIHOVIH PRAVILH, drugače me ne bodo sprejemali.
Se pravi - Lahko se jim Prilagodim ali pa tudi ne - ODVISNO pač, kaj ČUTIM. Lahko omenim tudi tukaj - v danem trenutku.
In Mala Zvezdica.
Ko si gradiš Prijatejstvo, ko ga enkrat že imaš, mu moraš samo dodajati, ničesar vzeti. Je 'pa pomembno, da pri tem slediš svojim občutkom.Kot pišeš: Sedaj se bom Igrala z vami, sedaj se ne bom.... :)
Ko pa včasih ne gre, se pa preprosto odmakneš in sama ZADIHAŠ.
Večina IGER v ŽIVLJENJU izpelješ TI - ti jih izpelješ sama do KONCA.
SI UNIKAT v tem vesolju. To sem nekoč napisala sama sebi in v to močno verjamam.
Meni ni enake osebe, zakaj bi se torej morala z nekom igrati in sprejemati Njihovo IGRO.
Sprejmi tistega, ki Ti je NAJBLIŽJI, za katerega čutiš, da bo v delovanju enak TEBI.
Ampak potrebuješ tudi DRUGAČNOST...
Zaradi Učenja v IGRI ŽIVLJENJA.... ;)

Quote:

Zato mi ne govorit, da je treba vse ljudi sprejet. Kdo si? Tisto, kar izbereš? Ali si bolj tisto, kar ne izbereš - senca?

RES. Ni ti potrebno vseh ljudi sprejemat. Vedi pa le, da TI je v "najkriznješem" obdobju vsak lahko v oporo. In,da bo Gradila na sebi hitreje ko boš v svetu, ki ti ni enak. Prevzemala boš njihova mišljenja in tudi delovala na drugem delu sebe.
Tu nekje se najdem jaz- ne vem. Se mogoče sedaj tudi ti.
No, saj, Mala Zvezdica.
V prvi vrsti moraš sama sebe dovolj dobro poznati, da ZAUPAŠ drugim.
Da vidiš več SONCA, kot TEME.

Quote:

Se mi že spet meša? Ali kdo razume o čem govorim?

Reciva temu, da si ZAČELA SPOZNAVATI še drugačen del SEBE. In tudi sprejemati. To je zelo dobro.

ŽElim ti, da Bi se spoznavala še NAPREJ.
Lepo da Si - sestrica.... :D

Simona-simsi

Title: Re: IGRA
Post by tomi on 02.04.2003 at 14:20:58

Eleanor Rigby
Picks up the rice in the church where a wedding has been,
Lives in a dream.
Waits at the window
Wearing the face that she keeps in a jar by the door.
Who is it for?

Današnja družba že v otroštvu uniči sposobnost "biti pravi jaz" večini ljudem... Obnašaj se tako in tako, če boš izpilil igro boš nekoč začel celo uživati v njej.
Večina se nas ne zna naravno obnašati niti v naravi, brez ljudi-sodnikov naokoli..

Igraš normalneža, duhovneža, ekscentrika... Nekje v nekem vzorcu se skoraj vsakdo najde..
Res, vsak odnos je pogojen z našimi družbenimi omejitvami..

Jaz se pokaže, ko se rešiš vseh živčnih in čustvenih kompleksov, kaj pa potem? Pričakovati od tega sveta da te sprejme je naivno.
Pričakovati od mene, da sprejmem to vsiljeno igro je še bolj naivno.
Ta igra ni niti najmanj nekaj ", čistega, prostovoljnega, melodičnega", prej nekaj umetnega, nečistega in vsiljenega.

Izstopiti pa je vseeno nemogoče, lahko jo le menjaš. Lahko se greš le po svojih pravilih in tvegaš izključitev oz. napade "glavnega gledališča".

Kdo si/sem?
Ubog približek tistega kar bi rad bil v idealu...

Le smrt me lahko reši večnega pretvarjanja, katero pa konec koncev vseeno očitno nujno za duhovni razvoj - drugače bi vse skupaj res ne imelo smisla...

Title: Re: IGRA
Post by himynameis on 02.04.2003 at 15:50:41

wrote on 02.04.2003 at 09:32:18:

Se strinjam. In to dejstvo iz dneva v dan težje prenašam. Mislim pa, da vsaj tukaj na forumu ne igramo, ker smo vsi bolj kot ne anonimni in si lahko "več dovolimo". V realnem življenju pa je povsem druga zgodba - plitko igranje, seveda. To nam vsilijo že starši in kasneje družba, pravzaprav nas posiljuje s tem sam sistem v katerem živimo, kot je že omenil Tomi.

Title: Re: IGRA
Post by himynameis on 02.04.2003 at 16:04:05

Pa glede tega omenjenega "sočustvovanja vesolja" mi je nekaj zanimivo. Kot se enkrat zresnim, malo začnem biti otožen in razmišljat (pač refleksivno na dan, ko dežuje), se takoj obrne vse proti meni. Na delu me preseneti in kakšna stvar manjka, ki je bila vzeta namenoma. Nekdo, ki bi ga rad videl, se prikaže nasmejan z nekom drugim in takoj odide. Printer noče tiskat in mi javi "starejšo verzijo gonilnikov". Skratka, I don't get it.

Title: Re: IGRA
Post by Kali on 02.04.2003 at 17:41:25

http://www.gape.org/geeklog/public_html/article.php?story=20030103215908750

[glb]IGRE IN INTIMNOST[/glb] ;)

Title: Re: IGRA
Post by miriam on 02.04.2003 at 17:41:58

res hi, imaš prav, meni se tudi zdi da se ružne stvari dogajajo takrat ko jih pričakuješ.
Bom poskusila igrati veselo igro, mogoče bom potem videla same lepe stvari in bo me vesolje imelo rado.

Title: Re: IGRA
Post by bp on 02.04.2003 at 18:18:15

wrote on 02.04.2003 at 09:32:18:

Svoboda izbire je ena velika zabloda.

Seveda, dokler se obremenjuješ s tem kar je bilo, do česa bi lahko prišlo in kaj bi bilo, če bi bilo, pa kaj kdo pričakuje od mene, pa kaj bi jaz moral dobit ali kaj naj pričakujem od drugega in še kar nekaj podobnih reči, potem ti po mojem ostane zelo malo maneverskega prostora.

Lahko pa kdaj poskusiš narediti kaj, kar kdo drug ne pričakuje in boš verjetno opazila, da so strahovi hujši od reakcij, ki jih doživiš.

Vsi kdaj ne povsem prostovoljno igramo kakšno igro, ponavadi v zameno za nekaj drugega. Varnost, plačo, družbo, ... Včasih pa tudi iz čistega veselja (ali pa iz čiste žlehtnobe).

V igro, ki se imenuje zapuščenost, te lahko žene strah pred tem na eni in intenzivnost občutkov, ki jih ob tem doživljaš na drugi strani.

In ti občutki verjetno niso lepi, pa zato tudi igra ni nič lepa. Obstajajo verjetno tudi lepše in lepe igre.

Si pa tisto kar počneš, ne glede na to zakaj in kako si si to izbral.

Svoboda pa ni preveč lahka ne za dosečt in ne za prenašat. Pa vendar jo je redkokdo, ki se je polno zaveda, pripravljen zamenjati za karkoli drugega.

Title: Re: IGRA
Post by ten-nej on 02.04.2003 at 18:46:20

Življenje je oder.

In mi igralci na njem

Pravila pa so poljubna.

lp

Title: Re: IGRA
Post by himynameis on 02.04.2003 at 18:52:03

t wrote on 02.04.2003 at 18:46:20:

Življenje je oder.

In mi igralci na njem

Pravila pa so poljubna.

Jaz si ne želim več igrati. Želim postati gledalec. :)

Title: Re: IGRA
Post by Star12 on 02.04.2003 at 18:54:39

himynameis wrote on 02.04.2003 at 18:52:03:

Jaz si ne želim več igrati. Želim postati gledalec. :)

Vuuuuu.
Samo Zato je POTREBNO pa PLAČAT... vstopnino... ;) ;D
MOgoče se pa splača, ampak v večji MERI je biti BOLJE - IGRATI...

Title: Re: IGRA
Post by tomi on 02.04.2003 at 20:08:05

Quote:

Jaz si ne želim več igrati. Želim postati gledalec.

Zemlja ustavi se, jaz izstopam! ;D

Prav dolgočasno je že vse skupaj.. Amapak na odru te držijo dokler te predraga smrt ne vrže z njega in greš na čik-pir-pavzo...

Title: Re: IGRA
Post by Harry on 02.04.2003 at 21:12:48

Quote:

In tu lahko sprejemaš, v pogojih ni sprejemanja, je prisila. Zato ti ne men govort, da ni treba vse ljudi sprejet. Je treba, ampak s tem se ukvarjaj potem ko boš vedla, da vsako nesprejemanje v tebi povzroča ego.
En vzorc, za katerga veš, da te bremza. Ampak sem že stokrat povedu dragi moji. TUKAJ ZDAJ. Vem, da ni lahko, se tudi sam učim. Ampak le to deluje.

Edi se strinjam, da je treba vse ljudi sprejet, ker so tukaj okoli nas, mene, tebe. In vsakega, ki ga sprejmeš, mu pripneš neko nalepko. In ta nalepka je tvoj vzorec o določenem človeku. Ne moremo sprejemati vseh ljudi enako.
Nekdo, ki nam hoče slabo, dobi nalepko, da nam hoče slabo. In o njem imamo takoj ustvarjen vzorec. Seveda se lahko tudi zmotimo in spregledamo pravo namero. In potem se tega vzorca težko znebimo. In težko človeku zamenjamo nalepko.
In takšni negativni vzorci te bremzajo. Pozitivni te peljejo naprej.

LP Harry

Title: Re: IGRA
Post by himynameis on 02.04.2003 at 21:25:30

Želel bi si biti gledalec, kjer bi videl vse. In vstopiti v igro le takrat, kadar mi je volja ter po želji zopet izstopiti. :)

Title: Re: IGRA
Post by Harry on 02.04.2003 at 21:32:16

Himy, mislim, da bi se tega hitro naveličal. Ker bi vsako stvar nadzoroval. Meni je najboljša spontanost. Torej spontana igra življenja.

LP Harry

Title: Re: IGRA
Post by himynameis on 02.04.2003 at 21:36:39

Harry, meni je bilo vedno najljubše predvidevanje, da so stvari že vnaprej tako zgodile, kot sem si jih predstavljal. Nobenih pasti in zank. ;)

Title: Re: IGRA
Post by Star12 on 02.04.2003 at 23:33:41

himynameis wrote on 02.04.2003 at 21:25:30:

Želel bi si biti gledalec, kjer bi videl vse. In vstopiti v igro le takrat, kadar mi je volja ter po želji zopet izstopiti. :)

Tudi Igralec LAHKO "odneha" sredi igre In oddide, tako kot Gledalec.
Imata enake vloge.
Le, da je eden malo več izgubi kot Drugi.
Videti še ne pomeni - Dojemati....

Mogoče po tej strani zopet ima Igralec več OD TEGA...
Ve kaj igra
In
Pozna PRAVILA IGRE
Ja, ja - Izpeljati DO konca... ;)
Zadostiti Gledalcu..

Ampak vseeno LAHKO ZAPUSTI "prizorišče".
Lahko PA OBA... ;D

Title: Re: IGRA
Post by miriam on 02.04.2003 at 23:39:02

Če ne igraš si že izgubil. :D

Title: Re: IGRA
Post by Devi on 02.04.2003 at 23:57:56

wrote on 02.04.2003 at 09:32:18:

Zvezdica, ker so tebe starši zapustili, potem je v tebi gotovo ostalo kako prepričanje o zapuščenosti in si mogoče nekje v sebi misliš: jaz nisem dosti vredna, zato me vsi zapustijo. In ker ti, kreator svojega življenja, to misliš, te Vesolje posluša in ljudje te puščajo na cedilu, da ti skozi take situacije Vesolje potrjuje tvoje prepričanje. Če bi ti sama v sebi čutila, kako čudovit človek si, potem do takih stvari mogoče ne bi prišlo. Ali pa jih niti opazila ne bi, ker bi vlekla iz življenja drugačna opažanja.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 03.04.2003 at 09:34:56

Devi wrote on 02.04.2003 at 23:57:56:

Devi, men se ne zdi prav, da bi se jaz prepričevala, kako vredna in čudovita sem, ker bi potem na drugi strani tisti, ki so me zapustili morali biti manjvredni in ne tako čudoviti. Zapuščenost JE STVAR moje DUŠE. Skozi njo se učim. Globoko verjamem, da sem na poti do Resnice. Morda se le pozabim vmes malo bolj zabavat (ne zajebavat). But my time will come! Deževni dnevi so mi ful fajn. Can't help it. Takrat mi srce zaigra, ker čutim, da so ljudje obrnjeni prav k Duši. Sem pač zmeraj tam, kjer jih je manj.

Title: Re: IGRA
Post by Devi on 03.04.2003 at 12:11:02

wrote on 03.04.2003 at 09:34:56:

Devi, men se ne zdi prav, da bi se jaz prepričevala, kako vredna in čudovita sem, ker bi potem na drugi strani tisti, ki so me zapustili morali biti manjvredni in ne tako čudoviti.

Ja, imaš prav, prepričevanja ponavadi ne zaležejo. Ampak se mi zdi, da se lahko iz nekega izhodišča žrtve spustiš šele takrat, ko začneš res dobre in lepe stvari o sebi odkrivat, čutit, se jih zavedat. Ker se šele takrat počutiš dovolj močan, da lahko zares odpuščaš. Ljudje, ki nas prizadanejo, niso manjvredni, prav gotovo pa imamo vso pravico, da pri dejanjih s katerimi nas prizadenejo, ne skrivamo jeze in besa in gneva. In glej, če pogojuješ lep pogled na sebe s tem, da zaradi tega potem ljudje, ki so te zapustili, postanejo grši... si že tam, zavestno se držiš nazaj, zato da ne bi prerestla, prestopila igre, ki jo igraš s svojo lastno vrednostjo. Pusti igro in te ljudi. Tvoja vrednost ne temelji na njihovi zapustitvi. Dovoli si bit največja asica na svetu vsaj za sebe :D

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 12.06.2003 at 14:58:33

Svet je eno samo velikansko igrišče, na katerem ljudje poskušajo zamotiti se in porabiti svoj čas. Ni važno, kako zelo zares se igrajo, igre so še vedno samo igre. Igra ima igralce, pravila in cilj. Kdor vanjo vstopa, ve, kakšen rezultat hoče, predvideva ga in se bori zanj. Potemtakem je vsako početje, čim je namensko in teži k rezultatu, igra.

V tem čudnem svetu, kjer vsi igrajo, mlad človek podleže sugestiji splošnega početja in tudi sam začne iskati svojo igro, ki bi bila pravšnja zanj. Ponevedoma in z lahkoto pade v igre, iz njih priti pa je včasih izjemno težko. Kajti igra poraja slepoto za vse, ki so v njej. Človekov pogled tako prelisiči in preoblikuje, da človek vedno zna v imenu te igre opravičiti svoje početje. Znotraj same igre igra deluje dosledno, logično, brez napake. Z očmi življenja od zunaj videna pa je igra nepotrebno, nesmiselno početje, ker razbija celoto življenja in si jo hoče podrediti.

Pravega veselja z igro nima nihče. Igra ima sicer svoje dogajanje, svoje viške in padce, dejansko pa je mrtva. Pravi polet ima kvečjemu na začetku, ko je v njej morda še kaj življenjskega soka inko se kot igra šele vzpostavlja.

Življenje je neskončno, možnosti za igre pa tudi. A življenje je venomer novo, igre pa se počasi iztekajo v utesnjenost in puščobo, ki odtujujeta. Še tako prepričljivo začeto igro življenje sčasoma postavi na laž, saj venomer po kapljicah pronika skozi njene kulise. Igralec je tako izpostavljen spraševanju o pomenu in vrednosti svoje igre.

Dogaja se celo, da ljudje igrajo najtežje prepoznavno igro; igrajo neigro: izločijo se iz vseh iger, življenjskim naključjem se ne odpro. Njihovo doživljanje tako zapada v abstrakcijo, nihilizem, otopelost.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 12.06.2003 at 15:10:42

Pristno naraven človek, ki je človek brez igre in skuša kaj povedati o življenju, sila težko pride blizu igralcu, ki je ves ujet v slepilo igranja. Igralec kratko malo ne more dojeti, da nekdo zunaj igre o njej sploh kaj ve. Svobodnega človeka igra pravzaprav ne zanima, saj je priča radoživosti življenja in sporoča o tem, kar prihaja samo po sebi, mimo vseh iger. Igralcu predvsem neigralec prinaša resnično sporočilo.

Če je kdo predstavnik življenja in če koga uči živeti, potem ga uči biti resničen, resnično biti, predvsem pa ne igrati. Premnogi samozvani mojstri in učeniki pa žal skušajo v imenu življenja prodajati svoje skrite igre. V tem trdem svetu gredo resnični neigralci neopaženi skozi življenje, odmevnost njih modrosti je skromna. V očeh igralcev so nespametni, nepomembni, spregledani.

Kdor ne igra, sledi življenju v vedno nove in širše prostore bivanja in skoznje odhaja. Nekega dne odide popolnoma, saj je zmogel prerasti vse, kar ga je zadrževalo. Tedaj ga gon po izživetju ne veže več in je pripravljen, če je potrebno, brez strahu stopiti skozi vrata smrti. V tistem trenutku je sposoben prevzeti nase popoln razpad vseh iger, s tem pa vseh želja in hrepenenj. S tem se rodi njegova svoboda in doraslost življenju.

Igro igra tisti, ki je ne obvlada. Kdor jo obvlada, jo pozna in izgubi interes. Vsakdo, ki igra, se v igri išče in se z njo poistoveti. Ni dovolj močan, da bi ostal kot brezimni. V izničenju vsake istovetnosti, vsakega namena, vsake igre človek doseže rob možnega. Tam so vrata v večnost in njeno brezmejnost.

Če kdo na način igre predstavlja svojo neigro, če se kdo torej igra življenje, s tem kar najmočnejše podžiga svojo bivanjsko potrditev. Morda se pod masko igrane pristnosti in radoživosti še sam ne spozna več. Sem in tja se v tem času pojavljajo takoimenovani duhovni učitelji, ki se sicer za nič ne proglašajo, pustijo pa se častiti, kakor da so bogovi. In taki niso v nikakršno dobro. Če drugega dela nimajo, bi svojim častilcem lahko razkrivali nesmisel njih igre.

Žal človek dokaj lahko spregleda nesmisel tujih iger, svojega pa se oklepa, ker v njem vidi vrednost življenja. Sočloveku lahko pomagaš, ko mu razkrivaš nepotrebnost tujih iger. Pomagaš mu, kadar se lotiš njegovih lastnih. To zahteva pripravljenost na žrtev, saj boš neredko žel zamero, odtujitev, hladno zavrnitev. Žalostno je, kadar ljudje raje zapuščajo drug drugega namesto svojih iger.

Title: Re: IGRA
Post by kreden on 12.06.2003 at 15:21:13

Ko berem tele tvoje zapise, dobim predstavo, kot, da si se popolnoma izgubila.
Življenje je igra, prečudovita igra, Lila, in bodi vesela, da je tako, kako jo pa ti osbno jemlješ je pa predvsem odvisno iz katerega zornega kota jo gledaš.
Kako pa veš, da nima pravega veselja nihče, če si ga ti izgubila ne ocenjuj druge po sebi.
Žal je pa tako, da smo prišli sem se igrati. Tudi ti.

Title: Re: IGRA
Post by aryan on 12.06.2003 at 15:27:06

wrote on 12.06.2003 at 15:21:13:

Kako pa veš, da nima pravega veselja nihče, če si ga ti izgubila ne ocenjuj druge po sebi.

no vsaj zate vemo, da ga imas.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 12.06.2003 at 15:29:44

wrote on 12.06.2003 at 15:21:13:

;D Samo citiram Andreja Grabarja. Sicer pa, moje srce v navdušenju prebira njegova spoznanja. In z njim se globoko strinjam, če se lahko to sploh. Pač verjamem popolnoma, kar piše. Mislim, ful sem happy, da sem to knjigo našla.

Človek, ki mu kdo razdere igro, je podoben podgani, ki so pregnali iz njenega brloga in potem bega po ulicah, da bi se kam zatekla. Bolje za človeka, da bega kot ta podgana in ne najde zaslombe in pomirjenja v nobeni beznici in igralnici več, kot pa da bi mu dragocen čas odtekel brez koristi. Če resnica zadene človeka v čelo dovolj močno, ne bo zmožen najti svojega mesta v nobenem slepilu več ter bo prej ali slej klonil, tudi če bo še tako dolgo taval. Če ne bo klonil zaradi spoznanja, bo klonil iz nemoči, njegov gon bo izgorel in s tem bo rešen. Kajti čim se vda, dokončno utihne in zaspi, ga življenje spet lahko najde.

Title: Re: IGRA
Post by kreden on 12.06.2003 at 15:41:32

In ti vse to veselo prepisuješ ? Potem to ni tvoje ? in kakšno igro sedaj s tem igraš ? kaj bi rada povedala ?

Ta zapis spodaj ti pa popolnoma pristaja, a je tudi prepisan ?

In tebi je ta knjiga razdrla igro, kaj si sedaj podobna podgani ali kaj si hotela povedati ?

Title: Re: IGRA
Post by kreden on 12.06.2003 at 15:45:04

wrote on 12.06.2003 at 15:27:06:

no vsaj zate vemo, da ga imas.

Kaj je Aryan, nimaš dela ? Predvsem pa, kaj veš ali veste kot si napisal ? In kdo vse ste to VI, ki VESTE ?
Pokvarjenost pa res ne pozna meja.

A te to Gita uči ?, ali si pač le tolk preverzen in si ga veselo žokaš ob branju duhovnih spoznanj ? in to v službi.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 12.06.2003 at 15:51:54

Pravi učitelj in modrijan stotim različnim ljudem razbije njihove igre. Morda mu nihče od njih ne bo dal prav in bo vseh sto odlšlo, rekoč: "V kakšno prednost pa mi je tak učitelj? Takega, ki mi vse razdere, pač ne potrebujem. Iskal bom drugega."

Da zmoreš zares komu razbiti njegove igre, moraš sam biti izven njih, moraš sam nedvomno zapustiti svoje, ker boš sicer takoj ogrožen. Igra tvojega bližnjega hkrati osmišlja tvojo, in če ti podariš igre drugim, jih bodo oni tudi znali tebi. Če si zunaj igre, ti nihče ne more vzeti ničesar, tudi če ti vzame življenje. Brez igre vsakomur sežeš do dna.

Namesto da bi zadevali v nesmisel sočlovekove igre, ljudje raje z njo sočustvujejo. Podoživljanje in upoštevanje igro spodbuja in krepi njeno moč. Človek zunaj iger je velik izziv in s tem neprijeten. A navsezadnje se zgodi, da niti tisti, ki mu je bila igra razbita in je prizadet, ni zmožen povsem zavrniti človeka, ki mu je igro razbil in mu pokazal njen nesmisel. Kajti globoko v sebi se vsaj delno zave samega sebe in pa tega, da v ravnanju človeka zunaj iger ni bilo nič hudobnega.

Nikoli ni treba poveličevati, hvaliti in potrjevati dejanj, namer in besed človeka, ki je v igri, češ: to je pa dobro, kajti nič od tega ni dobro. Vse na tem svetu je minljivo in čemu potem lažen sijaj, ki ne bo zdržal pod zobom časa. Večja ko je zaslepljenost v igri, hujša bo bolečina, ko bo začela igra razpadati. Igra je najprej vabljiva kot lepo zrelo jabolko, ki pa hudo zagreni, ko ga okusimo in najdemo, da je sredica gnila.

Da bi bili čimbolj nemoteni v svojih igrah, se ljudje zavarujejo z medsebojnim fair-playem, češ: ti pusti mene nemoteno igrati, jaz bom pa tebe. Vendar se prava naklonjenost do sočloveka ne kaže v taki popustljivosti, ampak tvega udarec na šibko mesto in ne prizanaša človekovi slepoti.

Ni trd oče, če otroku ne pusti opičenja. Čemu bi dopuščal sprevrženost, ko pa je človek najlepši tako kot je, brez oponašanja, pristen. Saj se bo otrok tudi ob pametni vzgoji moral soočiti s premnogimi sugestijami igranja. Mladini se dostikrat zdi, da je primorana sprejeti igre starejših, kot ne bi bilo druge variante. Ko potem v igro utesnjeni mladi trpijo, iščejo znotraj ustaljenih iger svojo protiitro, ne da bi se zavedali, da je to še zmeraj samo igra. Zanikanje iger starejših v oporečništvu in uporu dosedaj ni rodilo kake žlahtne vsebine.

Ko človeku razdereš igro, postane napadalen. Ne zaveda se, da čas razbije vsako igro in da so pred večnostjo vse ničvredne. Edina prava igra bi bila tista, ki bi imela cilj v nedosegljivem. Čim pa je cilj končen, določen, in prinaša moč, ugled ali potrditev, napravi človeka ranljivega ter ga prisili v mrtvi tek napada in obrambe. Vsa zla napadalnost in razdiralnost potuhnjeni ždita v človeku v isti meri, v kateri ga je igra podredila in požrla. Šele ko je ogrožen končni rezultat človekove igre, plane na dan pošast neobvaldane napadalnosti, ki pokaže, kako človek ni sposoben prenesti poraza.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 12.06.2003 at 15:54:36

wrote on 12.06.2003 at 15:41:32:

:-/ Pa kaj je tebi? Raje si kaj preberi pa malce iskreno razmisli. S tem namenom pišem. OK?

Title: Re: IGRA
Post by kreden on 12.06.2003 at 15:58:52

Meni, a kaj je meni, ja nič, kaj mi pa naj bi bilo ?
In kaj si naj preberem, povej, prosim, kajti tukaj v Velenju sem že vse knjige v knjižnici prebral in to po dvakrat, no, res, da takšnele o človeku in njemu kao nek slične podgane, no take pa res nisem bral.
Ja, kaj je pa tebi ?, jaz vedno iskreno razmišljam, ne skrivam se za nekimi lepimi frazami.
S kakšnim namenom pišeš ?

Dobro, OK, ti samo piši, me enmal interesirajo te podgance in te igre in vsa ta slepila.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 22.07.2003 at 08:58:28

Najmanjši med igralci je bog, se pravi tista prvobitna sila, ki venomer poraja, ohranja in umika vse, kar je. Bog daje možnost, da lahko vsi igrajo. Toda, ko si naposled z njim soočen, kaj in kako boš igral, da bo sebi v čast in potrditev? Bog te lahko kvečjemu pusti: »Igraj, če hočeš!« Ob sleherni tvoji igri ostane brez vzgiba.

In če si igralec, si v tem primeru dokončno zlomljen. Tvoja napadalnost lahko naraste do neskončnosti, ker se zaveš, da je tvoja igra popolnoma prazna in se igraš zgolj sam s sabo, na svoj račun. Bog ti celo ne bi vedel povedati, čemu si sploh igral. Rekel bi ti: »Če sam ne veš, nihče ne ve.«

Pravi vernik se zaveda, da je bog najtišji in da njegov molk govori: »Če želiš resnično biti, potem bodi meni podoben! Bodi, kot da te ni. Dovoljeno ti je, da si lahko vse, kar hočeš. Vendar se iz tega uči biti nihče.«

Igralec soigralce gleda zgolj skozi oči igre. Človeka v soigralcu čuti le toliko, kolikor ga igra še ni zasvojila. Ljudje, ki jih druži ista igra, so si sovražniki, četudi se jim zdi, da so prijatelji, kajti drug drugega v igri premagajo in kot človeka izničijo. Drug drugemu so dejansko mrliči, vse vzgibe mimo svoje igre spremljajo s hladno ravnodušnostjo. Samo kadar se družita dva iz različnih iger in mimo njih, ju druži prijateljstvo.

Največ, kar igra lahko odkrije človeku, je to, da živi v utvarah, in da vsaka igraj prej ali slej propade, ker jo zmelje mlin časa, življenje pa postavi na laž. Zato bi človek lahko konec koncev bil vesel, kadar mu kaka igra razpade, pa če ga to še tako prizadene. Četudi koga razočara ljubezen in pade v malodušje, naj bo srečen, kajti depresija mu razkrije, da je bil igralec in je delal račune brez krčmarja. Ko bi ne bil igralec, bi izgubo prenesel brez bolečine in nemira.

Kajti le kar nam da življenje, je pravo, ne kar si vzamemo sami. Ptica, ki pred zimo leti na jug, se spomladi vrne. prav tako življenje vrne človeku vse, kar mu je resnično namenilo, ko pride čas za to. Človek naj bo zato vesel svojih porazov, ker je poraz pred očmi življenja vreden več kot zmaga. Ko je človek poražen v vsem in zapusti poslednjo igro, tedaj najde življenje v njem svoj prostor, da lahko zaživi svobodno.

Ni treba varovati človeka pred tem, da bi veliko skusil. Z ničemer ni določeno, da je treba biti drzen, niti da je bolje biti pohleven. Vsak ima pravico znajti se po svoje. Saj karkoli si kdo odmeri, je malo in enostransko v očeh neskončnega življenja. Z lastno izbiro je zato zvezan nemir in dvom. Čemu potem karkoli izbirati?

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 22.07.2003 at 09:14:17

Vsakdo ima oči, ušesa in razum, da igro lahko vidi, preden vanjo stopi. Tako ima možnost, da se ji izogne, če to zmore. Kajti ko vstopi, je težko izstopiti. Skušnjava je tako velika, kolikor človek ni pripravljen videti. Najbolje je iti mimo vsega, kajti sleherna igra človeka zavije v svoj krog, in tako ne gre več naravnost v neskončnost. Nevarnost je velika zato, ker je mogoče v krogu plesati v nedogled z goljufivim občutkom preglednosti in dogajanja. V ravnini pa človek ne ve, kam gre, in nima občutka, da se bo kdajkoli dosegel in zaključil. Vsaka igra je podobna obujanju mrtveca. Nikakršen napor mu ne vdihne življenja.

Znak, da je kdo v igri, je nemir. Kajti izid igre je negotov. In bolj ko je človek v krogu, dlje je rezultat. Nemir prerašča v strah in napadalnost. Človek pa, namesto da bi postal nezadovoljen z igro, postane nezadovoljen s seboj. Pomen, ki ga pripisuje igri, ga žene v konflikt s samim seboj. Ždi in se poti v okrilju svoje igre, ki pa ostaja brez rezultata, ker nikomur in ničemur ne dovoli, da bi bili njegov rezultat.

Ko človek dozori in zapusti vse igre, mu je edina mera tisto, kar je, sočlovek in narava, ki ga obdaja. Dorasel življenju ostaja miren, tudi če rezultata ni. Nima mere, s katero bi meril, kaj in koliko česa naj bi bilo. Ko človek zares odhaja, odhaja od vsega. Ni mu mar posmeha. Gre naprej in niti ne ve, kam.

Človeka, ki je zunaj igre, igralec ne more obremeniti. Če namreč igralec dosledno igra, bo skušal tudi neigralca zaplesti v svojo igro. Ta pa odhaja in ne najde v igri nobene privlačnosti. Če pa igralec ob neigralcu pozabi na svojo igro in stopi z njim v korak, bosta pač odhajala oba, družilo pa ju bo prijateljstvo. Neigralec je igralcu največji izziv ravno s tem, da v ničemer ni rezultat njegove igre. Igralec pa se znajde v še hujši stiski, saj vidi: glej, ta je odšel, jaz pa se še naprej peham, kot da onkraj mojega rezultata ni ničesar. In vendar je ta človek nekam šel. Neigralec z močjo lastnega odhoda zrahlja igralcem zanke njihovih iger.

V igri človek vedno čaka na rezultat v prihodnosti in tako zapušča sedanjost. A v sedanjosti je vse, kar potrebuje. Podoben je bahaču, ki še dobro ni vsejal, pa že govori o žetvi. Moder kmet govori pač samo o semenu, kajti edina vednost je lahko le o tem, kar je že bilo. Razpravljati o tem, kar ima priti, je odveč. Sanjač si v svojem sanjarjenju vedno odmeri dobiček.

Tudi pri ljubezni velja, da bo izgubila vso resničnost, čim dva v njej iščeta svoj rezultat. Čar uvodnih vzgibov premine in dva se zavrtita v mrtvi ples, v katerem skušata drug drugega voditi po svojem taktu. Če pa dva v ljubezni ne iščeta sebe, lahko ta teče naravnost v nepredvidljivo. Vse ji je novo in nikoli se nič ne vrača.

Kadar karkoli preide v mrtvi ples, kratko malo odidi! Če pride tisti, ki je s teboj začenjal igro, za teboj, je vreden tvojega življenja. Če ne pride, je sicer žalostno, toda bolje tako. Po svoji volji in želji nihče v nikomer ne more roditi ljubezni. Po svoji volji lahko samo odide, če ljubezni ni. Sam sebi nihče ne more ustvariti nobene stvarnosti, nobenemu odnosu ne more dodati resničnosti, da bi bil poln. Lahko jo edinole pogoji s tem, da se da na voljo.

Človek naj bi vedno prihajal, kod da odhaja. In modro je prihajati le toliko, kolikor si zmožen odhajati. Kar je več od tega, rodi privrženost, ta pa bojazen in bolečino. Sleherna radost v igri je odtehtana z nemirom in bolečino izgube, ko jo čas razdre.

Človek, ki odhaja, je živ v vsem obsegu svoje človeškosti. V svojem srcu nosi ljubezen do vsakogar, saj je več ne razporeja po lastnih namenih. Vsakemu se zmore približati le toliko, da ta lahko v njem prepozna človeka. Iskrica žive resničnost že kako najde pot skozi oklep predsodkov. Če pa jo sočlovek sprejme, o tem odloča on.

Prava ljubezen vedno najde pot, saj nikakor ni podrejena določenemu načinu, da bi lahko bila stvarna. Najmočnejša je tista, ki je resnična na vse možne načine.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 22.07.2003 at 09:44:26

Dostop v vsako igralnico, torej do vsakega človeka, ima samo tisti, ki ne igra in ki vedno lahko odide. Ko pride v igralnico, so ga ljudje veseli, ker je prijeten in topel. Ko pa odide, ostaja v njihovih srcih grenkoba, ki je lahko zdravilo za njih suženjstvo igri. Kako boš človeku pomagal, če ne vstopiš v njegove dvore? Toda pomagaš mu lahko le toliko, kolikor znaš iz njih tudi oditi. Če si zmožen ne igrati in kljub temu priti v njegovo igralnico, te ne bo mogel sovražiti, ker bo čutil, da si z njim, čeravno nisi z njegovo igro.

Problematičnost zunanjih situacij zadeva človeka zgolj toliko, kolikor je sam problematičen in nerazrešen. Vsi problemi zadevajo v inačice človekove identitete in če ta ne obstaja, tudi problem ne obstaja.

Samo nepotrjen si lahko resničen. Si, kot da te ni, razvezan vseh spon; sploh ne veš, zakaj in čemu si. V tem je pravi mir. Nekaj tega čuti otrok, dokler še ni z ničemer obremenjen. Nič ni potrebno za ta mir in lahko ga užiješ brez navzočnosti česarkoli. Vsak mir, ki je zanj potrebno prisotnost kake stvar, je zgolj pogojen in izgine, čim se ta stvar umakne. Pravi mir je tisti, ki človek v njem obstane in vztraja sam zase.

Resnično dorasel življenju je človek takrat, kadar za svoje poti sploh ni več zmožen ugotavljati, v čem so mu koristne in potrebne. Tako gre v vsako smer nepotrjeno. Ne ve več, zakaj je tu ali tam, vendar je zmožen biti. Dokler se človek giblje v vednosti: »Zato sem bil tu in zato grem tja,« je še vedno sredi iskanja in njegov spremljevalec je nemir.

V resnem in prisebnem pogovoru ni potrebno ničesar potrjevati niti zanikati. Nesmiselno je stvari poimenovati kot dobre in slabe, saj življenje samo odloča o tem in je človekov komentar odveč. Vsako dokazovanje in pobijanje mnenj je odbojka brez smisla ter samo razpihuje igralske strasti.

Vsakdo išče pravi mir in pravo življenje. Resnično razumeš človeka, kadar ga jemlješ kot sebe in mu dovoljuješ iskati na vsak možen način, ter mu ob tem ostajaš prijatelj. Nisi upravičen obsojati nepravilnosti pri soljudeh, saj prihaja do njih zaradi iskanja, v katerem se vsakdo tudi moti. Treba je sočloveku dovoliti napako, da jo bo lahko videl.

Ostani sočloveku prijatelj ne glede na to, če te je zapustil in je brezbrižen do tvoje naklonjenosti. Ne veš, kje se v iskanju spet najdeta. Sprijazni se z njegovo zmoto in priznaj svojo, saj si tudi sam neveden. S tem boš ustvaril več bližine kot z dokazovanjem svoje pravilnosti. Človek v zmoti je še vedno človek.

Z vsakim človekom si lahko v dialogu. S tem, da si nihče, je on ob tebi lahko karkoli, in ravno to mu omogoči, da se vidi. Svoboda, ki mu jo puščaš, deluje kot ogledalo, v katerem se lahko zagleda. Dokler ga ne sprejemaš, to čuti kot pritisk.

Človek sega po minljivih stvareh kot bi bile večne in jih grabi za ceno življenja. Pričakuje, da bo našel mir, ko si bo izpolnil neko željo. A ko človeku ugasne ena potešena želja, zagori v njem deset drugih, bolj drznih. Zato se mora človek, ki mu je do miru in svobode, izviti iz objema svojih želja, ne pa da jih goji in pestuje. Klobčič želja se navija in postaja vse težji, poželenje vse bolj nenasitno. Zato je najbolje, da želje propadejo čim prej, da je človek čim prej poražen. Človeku je blagor poraz, ne zmaga. Zmaga izgubi vso zanimivost, ko je dosežena, in zahteva novo, še večjo zmago.

Zmagovalec je vedno paradoksnem položaju: enako velik udarec, kot ga zada, prejme tudi sam. Njegova zmaga je vedno nekoga poraz, to pa rodi novo tekmo in boj gre tako v nedogled. Pravega zmagovalca sploh ni. Edina resnična zmaga je v tem, da človek obvlada gon, ki ga sili v potrjevanje, in da sprejme mir nepotrjenosti. Zmagovalec ostane osamljen, nepotrjeni je blizu vsem stvarem.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 22.07.2003 at 14:24:46

Mnogo iger igra na karto skrivnosti, češ da je tisto najpomembnejše skrito in da prave resničnosti igre zlepa ne moreš dojeti. Toda to ni nič več kot zanka. Vse, kar je, je lahko tudi dostopno in zadosti očitno, da se človek prepriča. Na te igre nasedajo lahkoverneži, ki so pripravljeni vse staviti na kocko prividov. Kadar dva drug drugemu dovolita v celoti biti, ne obstaja nič skritega več, postaneta si oprijemljiva in dosegljiva. Vse skrivalnice skrivajo predvsem prazen nič, na limanice pa lovijo tiste, ki se zadovoljijo s prazno obljubo.

Odkar svet stoji, je zgrajen na igrah. Vsakovrstna dogajanja zelo strogo potekajo po pravilih iger, kakor da bi življenje bilo brezoblično in bi ga bilo treba šele z omejevanjem prav oblikovati. Poleg osnovne oblike ima večina iger še stranska vrata, oziroma svoj faul, skozi katerega spretnejši poskušajo čim hitreje priti do rezultata. Tako nastajajo še nove in nove igre. Človeku pa nič ne pomaga, če izpopolni in pretanji svoje igralstvo, ampak mu je v olajšanje in razbremenitev le to, da igre zapušča, ter si tako povrne spontanost, iz katere je bil kot otrok tudi izšel.

Zgrešena vzgoja otroka pripravi do tega, da se mu zdi najvažnejše igrati pravilno in uspešno, zato da bi ga okolica upoštevala. Mladostnik, ki karkoli določa in predvideva, s tem pripira prej na stežaj odprta vrata življenja. Odprta so tistemu, ki vse prepušča času in sočloveku. Tak človek soljudem tudi prebuja polno gledanje v igro. Ko ugotoviš, da je še tako izdelana igra nezadostna, začenja zasvojenost popuščati. Tedaj te igra ne bremeni več z egom in v njej ne iščeš več svoje rešitve in smisla.

Zares dober do človeka je isti, ki mu pusti na voljo vse možne igre, češ: »Igraj se, kakor in kolikor te je volja.« Če te kdo tako zelo sprejme, da ti dovoli vse, sploh ne veš več, katero igro bi si izbral in ne najdeš več razloga, da bi se vezal in omejeval na neko določeno igro. Zato si tako najprej rešen, kajti zaveš se lahko, da igra igro spodbija in da nobena ni v prednosti.

Igra tem bolj mori duha in duši spontanost, čim bolj izključna je in čim bolj se povzdiguje nad vse druge igre. Narod, ki dosledno uveljavlja in propagira eno samo igro kot edinstveno, z izsiljeno enotnostjo ugonablja duha. Taka zaslepljenost, ki si podreja presojo čez vse, je rak, ki napada ves organizem hkrati. Vitalno in ustvarjalno družbeno življenje je možno le tam, kjer vlada enakopravnost, odprtost do drugačnosti, kjer sme smel duh delati izlete v neznano. Ena sama ideja, ena vizija je vedno sužnost na zelo kratki verigi.

Tisti, ki ne igra več, je razorožen, praznih dlani. Vsi jih lahko vidijo, saj jih ne skriva. Tako daje tudi drugim pogum, da bi spustili svoj kamen in svojo gorjačo ter si počasi upali biti z ljudmi ljudje. Kdor je samega sebe sprejel, se ne sramuje več svoje majhnosti. Ne najde več razloga, čemu bi se še potil pod svojimi krinkami, pa če ga poslej sprejme kdo ali nihče.

Ob njem je vsaka igra brez učinka in tisti, ki imajo raje ustrezanje igri kot človeško bližino, ga zapustijo. Tak človek premore veliko trdnost in gotovost, kakršne nima nihče, ki je v igri. Pa vendar bo našel prav malo posluha, češ: »Kaj bi z njim, ta ni zame. Takega iščem, ob katerem bom zanesljivo čutil, da je moja igra prava in da se ji lahko posvetim za ceno življenja.«

Preskušen človek, ki se je v viharjih življenja izmodril, ima razumevanje za človeško slabost. Vendar je vse, kar lahko stori, to, da vsakemu pusti svoje: »Igraj se, če misliš, da je vredno tvojega življenja. Jaz ti pač ne morem opravičiti nobene igre. Če pa se sam omejuješ in bi še mene rad omejil na svojo igro, ti moram povedati, da me ni ne tu ne tam. Ker sem vsem stvarem enako blizu, ne morem biti samo tu ali tam. Če me vidiš samo na enem mestu, se varaš. Celo, če bi me hotel na tem mestu postaviti na oltar, me ni.«

Kvariti se človek začne, čim se v domišljiji odtrga od svoje preprostosti in sede na vzvišen položaj. Tedaj se ne zaveda, kako narava zahteva, da se za vsak položaj. Tedaj se ne zaveda, kako narava zahteva, da se za vsak korak naprej nekega dne spet moraš vrniti korak nazaj. Vse prednosti in povišanja čas pozabi in zbriše. V svojih ambicijah lahko odplavaš neskončno daleč, a nekega dne se boš moral vrniti. Minljivost vse izravna. Kdor napreduje zelo daleč, žal prehitro pozabi, da je začel iz nič in prestižen položaj ga lahko zasvoji, pa ob svoji uri ne prenese vrnitve na začetek.

Vsaka igra je poskus obrambe napačnega izhodišča v odnosu do življenja. Napačno izhodišče človek izbira v nevednosti in pomanjkanju izkušenj. Ohranja ga pa često iz lagodnosti in nepripravljenosti za soočenje. Tudi dobronameren človek se težko izogne nekaterim igram, ki jih kot igre ne zna prepoznati, zato je potemtakem obsojen na številne poraze.

Dokler je človek iskren in se trudi biti resničen, je na robu svojih meja in se premika naprej. Len človek, ki brezbrižno ždi, pa niti ne ve, kje so njegove meje in kaj ga muči. Lenuh je sicer v igri, se pa niti ne potrudi za rezultat in tako ne more spoznati, da ta pravzaprav ni uresničljiv. Od vseh se ravno on najteže približuje objektivnemu izhodišču, kjer bi se razvezal potrebe po tem, da bi bil nekaj drugega, kar dejansko je. Včasih se zdi, da tak človek zavrže življenje še preden ga je skusil in okusil.

V zadnjem izhodišču, ki je ničelno, nepristransko in torej objektivno, se igra več ne poraja. Predvidevanja v njem ni več in vse, kar je, je doživeto resnično. V tej poslednji točki človek kot osebnost zaspi, da bi tisto, kar ga bo prebudilo, imelo v njem polno resničnost.

Title: Re: IGRA
Post by LittleStar on 22.07.2003 at 14:40:39

V naši vsakdanji zemeljski eksistenci živimo le sence življenja, samo odsev tega, kar je v nas še skrito. Vendar tega sami nikakor ne moremo prebuditi. V ničemer ne moremo biti sami sebi namen. Vse, kar smo, nam je bilo dano. Da bi bili živi, moramo to dati naprej, sicer se bo v nas usmradilo kot zastala voda. Vsakogar, ki ga sprejemamo, prebudimo vsaj malo in tako življenje lahko teče. Sami sebi lahko izmerimo le smrt. V lastnem boju in lastnih zmagah vedno premagujemo le življenje, pa je tako naša smrt vse večja.

Ko smo v vsem poraženi, izgubljeni in prepuščeni, ter dokončno zaspimo, smo knjiga, ki jo lahko vsakdo vzame v roke. Tedaj zaživimo po meri bralca, brani v svoji prostosti. Ne vznemirja nas, če nas tudi nihče ne vzame v roke.

Vsakdo, ki te ne sprejme, te izčrpava in izničuje, ko ti ne da prostora. In po svoje ti dela večjo uslugo kot človek, ki te sprejme. Kajti naposled se boš naveličal braniti in porečeš: »Bodi, če že hočes in kar hočeš, mene ni treba.« Tisti hip si dorasel temu, kar ti je dano.

Zase nekaj najti ne moreš nikjer, v ničemer in na noben način. Vsak način je namreč tvoj način, vsak namen tvoj namen in te omejuje z lastno omejenostjo. Nad vsakim lastnim zato visi neizbrisen zakaj. Iskanje je lahko neskončno, ker se najti sploh ni mogoče. Le v popolni vdaji in mirovanju, ki v njem zaspiš, odpreš sebi vrata v življenje na stežaj.

Vse, kar je, pač je. In zato edino, prvo in zadnje. V življenju ni nič vznemirjajočega, vmesnega in iščočega. Vse je dejansko, dokončno. Vendar iščoči tega ne vidi, niti bi ne bil zmožen sprejeti. Ko pa postane dovolj močan za svobodo, iz iskanja odide. Tedaj šele je pripravljen stopiti v življenje. Kajti dokler kdo ni pripravljen dati, tudi vzeti ne mara.

Kdor dokončno odide, je na začetku vsega. Tistega, ki ne v vsem lasten, ni nikjer za nikogar. Vsak pa, ki si ga prebudil, živi zate. Samo toliko si lahko živ, kolikor daš, kar imaš. Vsakdo ima le en prostor. Na njem lahko čemi sam, ali pa se umakne in je tam prostor za vse, ki ga srečajo. Življenje je eno, živečih pa mnogo. Le tisti živi, ki vsem dovoli živeti, kot dovoli sebi. V vsakem, ki mu odstopiš prostor, zažubori vrelec žive vode. In prav tako tebe vsakdo, ki ti da mesto, povabi v svoje življenje ter v tebi prebuja čisti vrelec.

Navdušenje je vedno sad misterioznega odnosa do nečesa. Najbolj misteriozni so odnosi, ki jih ljudje projicirajo v duhovni svet. Težko pregledni so in silno težavno je uvideti njih relativnost. Zato je zares tvegano prenašati svoje iskanje čez mero v ta področja, saj vsakdanje življenje mnogo jasneje kaže vrednost naših izhodišč. Vsa videnja so prav tako zaslepljujoča, čim zaradi njih zapuščaš sedanjost in se podajaš na mučno pot iskanja.

Vsakršno ravnotežje je zgolj navidezno. Morda ga že naslednji hip kaj spodbije. V dejanskosti stati ne more nihče, ki še ni prišel na svoj konec. Dotlej lahko le zapira vrata prejšnjih podob in odnosov, pa se mu isti hip že odpirajo nova. Poslednja vrata vsakogar vodijo na križ. Tam zapušča svojo polovico sveta v dar bližnjemu, da bi lahko ta imel celoto.

Človekova edina meja je meja njegove igre, njegovih predstav o svetu. Zmagati dejansko ne more v nobeni igri, ker je sam meja v njej. Zato se meje širijo in zginevajo samo z odstopanjem in predanostjo. S sprejetjem vsakršnega poraza se človek vzpenja v nebo, v brezdanjo brezmejnost. V porazih se razblinijo vse navideznosti, ki človek verjame vanje, naposled celo potreba po tem, da bi bil bivajoči. Ko se do konca sprosti napetost sleherne od potreb, skozi človekov večni mir nezadržno klije v veselo rast vse, kar dejansko obstaja, pa čeprav nič od tega ni moglo biti predvideno, kajti bodočnost in preteklost več ne uklepata edine resnične razsežnosti, ki je sedaj.

Title: Re: IGRA
Post by ten-nej on 29.07.2003 at 14:14:41

Zmage človeka, ki je premagal samega sebe, ne more spremeniti v poraz niti bog. (Buddha Sakyamuni)

uživajte!