|
Miska
|
Hja, Thot, jaz bi spet rekla takole: se rodimo. Vsak s svojo genetsko zasnovo, ampak ta je pač dana in nespremenljiva in polni ene same ljubezni. Ničesar drugega ni v tem trenutku v nas. Ob upoštevanju, seveda, da smo nekateri bolj, drugi manj dojemljivi za vplive okolice. Najprej staršev, seveda, pa potem morda vrtca, pa šole, pa prijateljev, pa družbe nasploh, itd.
In majhen otrok zna samo sprejemati. Ne zna ločevati, ne zna razumeti, ne zna analizirati, ne zna… - samo sprejema. To, kar v nas vtiskujejo starši, okolica, družba. Tudi zato postanemo različni. Ker imamo različne starše, ker živimo v različnih okoljih.
Naprej – zakaj smo različni tudi bratje/sestre med seboj. Po mojem mnenju zato, ker smo iz »različnega testa«, kar pomeni, da smo različno dovzetni in različno občutljivi. Imam sestro, s katero sva recimo popolno nasprotje. OK – genetske zasnove, to tako ali tako, ampak tudi pri tistem, kar sva/nisva pobrali od staršev, se močno razlikujeva. Sva pač iz različnega testa, različno občutljivi in zato tudi drugačni.
Še to, kar si omenil – »zakaj gredo eni nazaj, drugi ne, in zakaj nekateri so odprti za dojemanja in drugi ne, pa imajo lahko isto vzgojo-vzemimo brat ali sestra, pa vseeno ostanejo samo v svetu položnic, računov in čakanja konca.«
Hja, če pogledam samo sebe – vedno sem bila tisti »klasičen« in običajen človek, zazrt v realnost, nedojemljiv za kakršnekoli druge poglede. Zakaj je bilo tako – druga zgodba, ampak tudi ta ima svoj izvor pri starših in okolici, v kateri sem živela. Pa pustimo to. Meni se je življenje obrnilo tako, da enostavno nisem več videla izhoda v tistem svetu, v katerem sem živela in v načinu, na katerega sem takrat razmišljala. Kakorkoli sem se obrnila, kjerkoli sem iskala izhod – vedno sem butnila v temo. Vsaka rešitev, ki sem jo poskusila najti v okviru tedanjega razmišljanja, ni bila uspešna.
In potem mi je bilo dano to darilo – darilo, da poiščem rešitev v tem, da se soočim sama s sabo, s svojimi vzorci preteklosti, s tem, kar sem bila in s tem, kar sem si želela biti. V bistvu vedno, vendar se do tedaj nisem smela/upala izraziti.
In to je, vsaj po mojem mnenju, eden izmed razlogov, zakaj nekateri brskajo(mo) po svoji preteklosti, iščemo vzroke za določeno ne/reagiranje v svojih vzorcih preteklosti in se trudimo in učimo biti to, kar smo in to, kar si želimo biti. V bistvu od samega začetka, le do tistega trenutka si tega nismo priznali. Do trenutka, ko te življenje zapelje v pekel, iz katerega ne vidiš več nobenega izhoda.
Če pač mirno in brez velikih pretresov živiš življenje plačevanja položnic, računov, čakanja konca, kot si ti omenil, potem verjetno niti ne razmišljaš o tem, da bi se spremenil in niti ne vidiš razloga, zakaj pa bi se sploh trudil spreminjati.
Upam, da sem ti s tem dala moje mnenje na vsa tvoja vprašanja, če pa sem kaj izpustila, pa vprašaj.
M.
|
Home
Pages: 1 
