alja wrote on 17.07.2002 at 15:13:54:


No, sem se še jaz vključila v debato.

Alja, seveda ni treba, da sprejemaš nekaj, kar ni ljubeče do tebe. In verjamem, da te to vprašanje muči. Po mojem zato, ker čutiš, da ti ni lepo, hkrati pa morda misliš (so te tako učili?), da moraš vztrajati.

Zakaj bi naj vztrajala v tem odnosu?

Thot wrote on 19.07.2002 at 14:37:52:

Thot, dovoli mi, da ti razložim, kako jaz razumem tole sprejemanje, pa verjetno še kdo na temle forumu, pa tudi v realnosti.

Ne gre za sprejemanje v smislu, da si tiho, opazuješ, kaj se dogaja okoli tebe, nikoli nič ne rečeš, nič ne vprašaš, nikoli ne zagovarjaš svojega stališča, ne poskušaš argumetirati,…

Gre za sprejemanje v smislu človeka (petčutnega ali mnogočutnega, vseeno). Gre za sprejemanje njegovih dejanj kot takih in njega kot takšnega, kakršen je.

Če je recimo nekdo jezen, je pač jezen. Sprejmeš ga kot jeznega, s tem, da si ne dopustiš, da bi njegova jeza vplivala nate. Če je človek sovražno razpoložen, ga vzameš takega, kakršen je in pri tem ne dovoliš, da bi njegova sovražnost vplivala nate. In za vsak primer predvsem negativnih čustev lahko ponoviš tole vajo.

Gre za to, da ne poznamo razlogov, ki se skrivajo za dejanji drugega človeka. Gre za to, da ne vemo, zakaj človek v danem trenutku odreagira tako, kot odreagira. In zato ga sprejmemo takšnega, kakršen je. In prav je, da prepoznamo njegova čustva, pa naj bo to jeza, sovraštvo, sebičnost… Prav je, da to opazimo in prav je, da tudi na nek primeren način pomagamo. Če vidiš dva, ki se pretepata, je prav, da posreduješ. Če vidiš nekoga, ki vlamlja, je prav, da posreduješ…

Česar pa se je treba izogibati, pa je razsojanje. Sodba. Sodba o udeležencih. Prav je torej, da posreduješ v pretepu, ni pa prav, da sodiš o udeležencu pretepa. Ne poznaš namreč vzrokov, čustev in občutkov, ki so se skrivali za tem njegovim dejanjem. Ne smeš soditi in razsojati o njegovi negativnosti. To ni naša stvar.

Še en primer? Če se v moj avto recimo zaleti nekdo, ki vozi pijan, je prav, da ta voznik odgovarja za popravilo mojega avta. In prav je, da mu prepovedo voziti, ker je vozil v vinjenem stanju. Ni pa prav, da bi si jaz dovolila, da bi moja dejanja spodbudila čustva ogorčenja, jeze, negativne nastrojenosti ali česa drugega. Ti občutki so posledica sodb, ki si jih ustvarjamo o sebi in drugih.

Tako si vsaj jaz razlagam sprejemanje…

Glede postavljanja vprašanj pa… Vedno je treba vprašati, kar te zanima. Prebrati, kar te zanima in o tem debatirati. Tudi v debati se (vsaj meni) marsikdaj zgodi, da šele nekaj razumem, oz. da se v meni zgodi tisti »click«, ki postavi svoje stvari na pravo mesto. In prav je, da vprašaš. Prav je, da poveš. Seveda na primeren način, pa sem o tem že pisala na temi »trenutek resnice«, tako, da ne bi tega ponavljala. In če boš karkoli zanimivega prebral, te prosim, deli to tudi z nami. Vsaj jaz se ti bom sigurno odzvala. Na teme, ki seveda zanimajo mene. Če v tistem trenutku ne bom vedela, kaj odgovoriti in se ne bom odzvala v tistem trenutku, to ne pomeni, da o tem ne razmišljam. Če ti tisti trenutek ne odgovorim, to pomeni le, da razmišljam in se ti sigurno javim, ko kaj »domislim«. In verjamem, da se ti bodo odzvali prav vsi, ki svojo »pamet« in spoznanja iščemo tudi na tem forumu. Vsak se ti bo odzval na »svoji« temi, na temi torej, ki zanima njega in o kateri razmišlja...

Tako, da ponovno: peace, brothers?
m.

Quote:

LittleStar, še vedno berem tudi knjigo »Domovanje duš« by Gary Zukav…

m.

OK, Thot – naj ti obrnem zadevo…

Pa da se ne bom zmišljevala svojega primera, ti dam kar primer, ki ga je enkrat zapisal John_Doe:
John_Doe wrote on 19.07.2002 at 12:51:03:

Kaj bi torej naredil v tem primeru ti? Sicer vse bolj lezemo stran od same teme – najprej prava ljubezen, potem tvoje vprašanje o sprejemanju, končali smo pri nasilju… Pa vendarle – si še prepričan, da ne boš posredoval, četudi bi se deklica poskusila upreti nasilnežu? Da bi torej dva s pretepom reševala svoje probleme, kot praviš?

Drugače se načelno strinjam s tabo – ni vsak primer v življenju tak, v katerega bi bilo vredno posegati. Ta dva primera sem dala samo zato, da ti lažje razložim, kako jaz razumem sprejemanje. Bistvo sledi potem – pri razsojanju in sodbi o udeležencih…

m.

Thot wrote on 24.07.2002 at 18:35:41:

Hehe, Gape bi rekel, da bi bilo treba s temile zadnjimi posti nadaljevati na topicu »Akcija proti nasilju, ane, Gape?

In tisto o sprejemanju – bi bilo verjetno dobro odpreti nov topic z naslovom »Sprejemanje«

Sicer je res, da tema o eni stvari ni nikoli tema o eni stvari in da se med debato samo pojavljajo tudi čisto drugačna vprašanja in misli. Pa vendarle sem tudi sama mnenja, da bi bilo verjetno bolje obsežne odklone od teme same prenesti v nov topic. In tukajle nadaljevati samo o pravi ljubezni z vidika partnerstva, kot je temo samo Alja tudi odprla.

m.

gape wrote on 25.07.2002 at 11:50:12:

Uf, Gape, zdaj si me pa našel… Jaz pa moje znanje o računalnikih… Obvladam tisto, kar potrebujem, ostalo pa vprašam (hvala bogu, imam to možnost)…

Daj ti tole meni malo bolj po »kmečko« povej, da bom sploh vedela, kaj želiš… Ker če sem te jaz prav razumela, bi ti želel imeti tekst kot tak, torej, da bi lahko »klofal« po njem in ga spreminjal, če bi tako želel? Ti zato slika ni dovolj? Hmm, ne ti mene zdaj, da grem (spet) tipkat… Hitro povej, kaj je to »ocr«…

m.

Eh, ja - tole mi pomeni malo več dela, malo več "fehtanja" naokoli, za kakšno kavo bom spet morala dat...

Ampak - zate tudi to... Dobiš...
m.

Moj oče je bil prepričan, da me s tem ni prizadel. Bil je le pošten. Po mojem prvem nastopu v Saturday Night Live leta 1976 je napisal o meni slabo kritiko v glasilu newportskega združenja nepremičninskih agentov, katerega predsednik je bil. Kasneje mi je to rahlo osramočeno povedal in dejal, da je po tistem, ko je bila objavljena, prišel v njegovo pisarno njegov najboljši prijatelj s časnikom v rokah. Dal ga je na njegovo mizo in strogo zmajal z glavo, kar naj bi pomenilo »ne« brez besed. Oče ni razumel, kaj počnem pri svojem delu in ga je bilo zaradi njega rahlo sram. Morda je bil prepričan, da bo tudi njegove prijatelje sram in njegova kritika je bila njegova odklonitev odobritve te nove komedije.

V zgodnjih osemdesetih letih mi je bližnji prijatelj, čigar oče je bil ubit med prečkanjem ulice, njegova mati pa je naredila samomor na materinski dan dejal, da naj, če imam kaj razčistiti s svojimi starši, to storim takoj, kajti nekega dne jih ne bo več. Pojma nisem imel, da bi bilo treba kaj razčistiti. A potem, ko se je ta pripomba leta kuhala v mojih možganih, sem se odločil, da poskusim spoznati svoje starše. Vsako nedeljo, če sem le mogel, sem ju peljal na kosilo in ju spodbujal h govorjenju. Moj oče je bil siten in ponavadi, ko je moja mati kaj rekla, ji je nasprotoval; nato mu je ona nasprotovala; in kmalu je pogovor razpadel v tišino, ko se je moja mati bala spregovoriti, oče pa je bil jezen. To se je dogajalo vrsto let in  nazadnje sem prišel na idejo, da ju peljem ven ločeno. Posledica tega je bilo pripovedovanje čudovitih zgodb, ki so bile zanimive le zame in za mojo sestro Melindo. Končno so lahko prišli na dan materini spomini brez strahu pred očetovim izbruhom, in oče je lahko ostal miren med pripovedovanjem svojih zgodb brez materine prisotnosti, za katero se je zdelo, da ga večinoma spravlja v nejevoljo.

Nekje v tem času mi je sestra povedala, da bi se rada zavestno potrudila »spoznati svojega brata«. To sem ravnodušno sprejel, a ko sva si začela izmenjavati zgodbe, sem ugotovil, da naju združuje pogled na čudaški družinski portret. Do takrat sva se redko videvala. Sestra je bila štiri leta starejša, kar je pomenilo, da sva bila kot otroka vedno v različnih šolah in se čez dan nisva nikoli videla. V zgodnjih osemdesetih letih je oče začel doživljati srčne infarkte (tri) in napade (mnoge) in s sestro sva se začela vse več srečevati. Trajalo je petintrideset let, da sem doumel, da vsi bratje in sestre, ki jih ločijo štiri leta, niso nujno nekomunikativni.

Nato je oče dobil četverni bypass. Spomnim se, kako sva bila na enem izmed nedeljskih kosil v restavraciji, ko je v eni roki držal jedilni list, v drugi pa na novo predpisani seznam dietnih omejitev. Pogledoval je med običajno ponudbo restavracije na levi in zdravimi predlogi na desni, pogledal natakarja in resignirano rekel: »Oh, vzel bom fettuccine Alfredo.«

naša rutina je bila, da sta me po skupnem kosilu oče in mati, zdaj v njunih osemdesetih letih, spremila do avta. mater sem poljubil na lice, z očetom sva si pomahala ali okorno rekla nasvidenje. A nekoč sva se objela in oče je s komaj slišnim glasom zašepetal: »Rad te imam.« To je bilo prvič, da so bile med nama izgovorjene te besede. Ponovil sem frazo na isti nerodni, polomljeni način. Nekaj dni kasneje sem mu napisal pismo, ki se je začelo: »Slišal sem, kaj si rekel…«

A bolj ko je moj oče bolehal, bolj je bil razdražljiv. Imel je nerazumne zahteve, kot je bila tista, ko je ob treh zjutraj zbudil bolniško sestro, ki je bila ves čas ob njem in zahteval, da ga pelje naokrog. Postal je tudi srce trgajoče čustven. Zgodilo se je, da je bil sredi zgodbe in se je začel smejati, kar je potem sprožilo nenadne solze in ni mogel več nadaljevati. Ti bridki trenutki so postajali vse pogostejši. Včasih so se njegove oči brez razloga napolnile s solzami in se je sklonil, da bi skril obraz.

Prepričali smo ga, da mora obiskati psihiatra, čeprav se terapija ni skladala z njegovo definicijo moškosti – oblikovano v Teksasu, v času depresije. Terapevt je bil nezrel možakar, ki je šele pred kratkim diplomi8ral. Z očetom sva šla nekoč skupaj na obisk in sva v uri, nabiti s čustvi, spregovorila o nekaterih rečeh, in še vedno obžalujem, koliko sva povedala pred tistim tujcem. Moja mati, prav tako rojena v Teksasu, kjer jo je vzgojila strogo baptistična mati – nič plesa, nič igranja kart – je bila naročena pri psihiatru v upanju, da bo to osvetlilo njun odnos. Čakal sem zunaj in ko se je pojavila, sem rekel: »Kako je bilo?« Rekla je: »Nič slabega nisem rekla.«