Ja, maš prav v zadnjem odstavku, je v bistvu res brez veze dokazovat, da ne pripadaš taki pa taki religiji. Je čist podobno početju dokazovnja pripadnosti taki pa taki religiji. Res zgleda, kot da bi se trudu dokazat  pripadnost občestvu od vseh religij/sekt 'izobčenih' vernikov. Ampak vse kar sem hotu je na primerih vključevanja pa izključevnja pokazat, da finta vere ni v v ločevanju, pač pa zavedanju enosti. Ker je ta enost dost abstraktna kategorija, si jo lahko samo v trnscednci naslikamo pa z religioznim čustvom ponotranjimo, da ni samo en tehničnini umski konstrukt. Je lahko magari  samo prazna podoba, ampak kot taka ikona.      

Miro, jest pogrešam tako klimo, v kateri bi oba gor zdržala, v kateri bi se lahko vsi v vajinih pogledih sončli.  Saj po moje bi se morala vsaj v eni skupni točki presvetlit, pa bi  pol okrog nje od nje še zmeraj dost placa najdla za lastna stališča sončit.  

Za samsona smo bli pravo odkritje, smo mu ful razširl obzorje, ko je vidu, da se o istih stvareh da tud iz drugega zornega kota debatirat kot je on navajen. On je lahko samo s svojega noter vpadov, z enega cerkveno pokroviteljskega pa duhovno eksluzivinega pa mesijanskega pa ne vem kaj še je teh stvari pri cerkvenih pogledih na svet po definiciji zraven. Nas zbode predvem  ta način, se v to napičmo, nam  lastni ekskluzivizem ven kao v obrambo udar,  namesto da bi z enim  bolj diplomatskim pristom  vsi skupaj trudl ta cerkevni samosonov oklep stanjšat, ki je tud njega težil, če ne se po moje ne bi hodu tle gor nastavljat.

Saj ne, da bi se moral kdo  komu opravičevat, miro, ampak bi si blo pa fino priznat, da smo vsi na zgubi. Da tega nismo hotl, pa se je kljub temu zgodilo.            

titud wrote on 14.08.2002 at 14:17:43:


A kej kompliciraš titud?
Lej, imamo aktivno namero, da temu človeku preprečimo vakuum v katerem je zdaj; ker ljudje so bitja, ki bodo umrla; dokler je problem isti, vsi mi občudujemo le z daljave, ki se pa meni zdi že kar blizu;
ker pogled na svojo smrt ne more bit tako zelo širok, sej potem nebi tako zelo spametoval; a veš titud?

Quote:


Kdo pa si ti ?

KLIMA IN TEŽKE BESEDE


Titud in ostali,

mislim, da je treba tukaj nekaj stvari razčistit.

1.
Pri nekaterih stvareh leporečenje ni na mestu. Tukaj se pogovarjamo o cerkvi in normalno je, da pride do takšnih konfliktov. Zakaj?
Kadar govorimo o cerkvi, ne moremo mimo njenih dejanj, ki je storila ali jih še počne. In če so dejanja težka, naj bodo težke tudi besede. Npr., če papež govori o inkviziciji kot o zmoti ali zablodi, to ni nič drugega, kot navadna hipokrizija. Inkvizicija je bila zločin proti človeštvu in se naj zato tako tudi imenuje. Podobno je tudi npr. z iztrebljanjem Indijancev v Srednji in Južni Ameriki pod patronatom cerkve. Tudi tisto niso bile neke "zmote", ampak je bil genocid in naj se tako tudi imenuje.
Podobno je z današnjimi dogajanji v cerkvi. Če ugotovimo, da je duhovniški poklic najboljše zatočišče za pedofile in razne druge deviante, ker jih kler ščiti, čeprav vedo, kaj počno, je to kriminal najnižje vrste, ki nekomu uniči življenje. In naj se tako tudi imenuje, ne pa da se zavija v nekakšen moten ovoj, kot je storila cerkev s papežem na čelu ob zadnjem škandalu v Ameriki.
Da ne bi več našteval drugih stvari, ki so bile tukaj že naštete. Naj se imenujejo z ustrezno besedo.

2.
Na splošno, ne le, ko govorimo o cerkvi, je pri nas zelo razširjeno leporečenje o stvareh, ki si leporečenja niti približno ne zaslužijo. Če nek klošarček v štacuni ukrade flašo cvička, potem rečejo temu kraja. Če pa nek visok uradnik ali poslovnež z zvezami poneveri toliko in toliko milijonov, se pa temu reče "nepravilnosti v poslovanju" ali kaj podobnega. Če policija nekoga brez veze prebuta in mu polomijo nekaj kosti, pravijo temu "napaka", ampak, oprostite, jaz pravim temu brutalno nasilje, ker to v resnici tudi je.
Skratka, kultura dialoga ni v tem, da se uporabljajo besede, ki zamegljujejo dejansko stanje, pa če se še tako krasno slišijo. Če je dejansko stanje težko, naj bodo težke tudi besede. Razumen človek bo to sprejel. Tudi Samson in oni drugi sta dobro vedela, o čem govorimo tukaj, samo da nista tega mogla sprejeti. Se bosta že še naučila.

3.
Cerkev kar naprej zahteva več pravic zase in za svoje vernike, češ da niso enakopravni itd. V resnici je cerkev proti posamezniku, kot je Miro, neskončno močna organizacija z močno logistiko, velikim bogastvom in še večjim globalnim političnim vplivom, ki tudi pri nas kroji družbene odnose po svoji meri. In posameznik, kot je Miro, nič ne more proti temu. Če cerkev preko svojih političnih strank uveljavi ta ali oni zakon, se ga bo moral držati tudi Miro, pa titud tud, ali pa bosta šla oba v arest. Zato je kakršnokoli očitanje posamezniku, da ustvarja slabo klimo in da je pač potrebno se pogovarjati "strpno", navadna hinavščina. Zakaj hinavščina? Zato, ker če nekaj poveš po resnici, si še vedno strpen in kulturen. Če pa resnica ni strpna in kulturna, pa bog pomagaj, jaz ne morem.
S tem seveda nočem reči, da je titud kak hinavec. Ta hinavščina nam je indoktrinirana. Celo življenje so nas učili, da se moramo z avtoritetami in inštitucajmi na oblasti pogovarjati "vljudno", "strpno" itd., niso pa nam povedali, da so prav te inštitucije leglo najrazličnejših svinjarij. Tudi, ko govorimo o cerkvi.
Glede na to bi v smislu demokracije in enakopravnosti moral biti bolj zaščiten posameznik, kot močna organizacija. Cerkev je že zdavnaj bolj enakopravna od ljudstva.

4.
Način komuniciranja cerkve z javnostjo. V včerajšnjem Delu je Anton Podgoršek, ki mu kar naprej očitajo protikatoliško naravnanost, "komunizem" itd, lepo napisal, v čem je kultura dialoga, namreč da je "ad rem" (se drži predmeta obravnave) in ne "ad personam" (se ukvarja z značajem sogovornika). Se pravi, če Miro navaja neke argumente, ti še niso zanič zato, ker jih je navedel Miro, ki je po Samsonu "moralni bolnik, saibabovec, satanist in komunist".  Tudi če bi Miro uspel biti vse to, kultura dialoga zahteva, da se pogovor drži argumentov in teme, ne pa svetovnonazorskih prepričanj sogovornika.
Cerkev pa navzven komunicira "ad personam", poskuša diskreditirati sogovornika, če ni na njeni valovni dolžini. To počno malone vsi kleriki, od Rodeta navzdol. In ta stil je tudi Samson zvesto povzel. In seveda ustvaril določeno klimo.
In če bodo na tak način nadaljevali, bodo pač želi, kar sejejo. Zato ni kriv ne Oldi, ne Miro, ne kdorkoli drug, ki cerkve ne ljubi. Kriva si je izključno in samo sama.
Sploh pa, kot navaja taisti Anton Podgoršek, je cerkev totalitarna organizacija, ki za smisel svojega obstoja potrebuje "sovražnike", podobno, kot nekoč komunistična partija. Pravzaprav bi nam morala biti hvaležna, saj ji dajemo smisel.

5.
Če kdo o neki stvarnsoti govori naravnost in odkrito, to še zdaleč ne pomeni, da ustvarja slabo klimo. Slabo klimo ustvarja slaba stvarnost.

Robi wrote on 15.08.2002 at 15:23:12:


Khm, khm,
tole bo potrebno pa dopolniti, ali ne?

Ja, samonekdo, malo že.

Seveda pa to velja le za primere, če verjamemo v nekaj, česar ne poznamo. Ni pa seveda mus, da verjamemo v nekaj, česar ne poznamo.

Hotel sem to povedati, da je vera na nek način beg od tega, da bi se soočil s samim sabo in se spoznal.


Verjamem torej v tisto, česar ne poznam, saj mi, na primer v ta računalnik, ki je pred mano ni potrebno verjeti, saj vem, da je.

Ker se človek noče soočiti s sabo, je  v njem strah. Od strahu pa pobegneš tako, da se z nečim poistovetiš.
Z nečim večjim, na primer z bogom.
Saj, če se zavedam sebe, se zavedam tudi svoje bolečine in svojih strahov, ko pa se poistovetim z vero ali bogom, pa vsaj začasno pobegnem od svojega jaza.

Zato je vera, kot neka uteha, vendar le začasna.
Vendar vsak, prej ali slej pride na svoj račun in mora sčistiti svojo karmo.

Quote:


Ja, Anuk je tako.