o tem, da vedno bolj hitro divjamo skozi življenje, vedno manj časa imamo zase in za svoje bližnje, vedno več zahtevajo od nas in do penzije se bomo prikradli (če) vsi razrvani, z čiri na želodcih....namesto, da bi uživali življenje? Ljudje se pehajo samo še za status, denar ....namesto, da bi šli v naravo se čez vikende  z polnimi vozički prerivajo po raznih centrih in so potem še sami s seboj neznansko zadovoljni, da je to tako. In na koncu vsi, ki tega ne počnejo so čudaki!

Hmmm kako se diniji mečejo za tabo pa jaz še nisem pogruntala, zmeraj nekaj flikamo na koncu meseca. Včasih me zagrabi majhna panika, ko bodo moji mulci v prvem razredu hoteli mobitel, pa kaj jaz vem kaj še vse, pa bom težila, da ga ne potrebujejo, pa ga bodo vsi imeli, pa tako. Včasih me zagrabi, da bi izginila v kakšno vas bogu za hrbtom, kjer so ljudje še zmeraj ljudje in še zmeraj vidijo drevesa.

Hana, ali se tudi ti pehas samo za statusom in denarjem?
Se tudi tebi zdijo ljudje, ki tega ne pocnejo vsak dan, cudaki?
Verjetno ne. Zakaj pa te to potem tako zelo moti?
Verjetno zato, ker malo (ali pa po tvoje prevec) se pa zenes tudi za denarjem in uspehom, kar ti ni po godu, ker si ne vzames casa zase.
Zakaj pa se trudis za denar - enostavno, ker nekaj ga pa le rabis, da ne bi imela tezav na vsakem koraku in da bi lahko imela stvari, ki jih nujno rabis in tiste, ki te veselijo, izplonjujejo.
Enostaven nasvet: vzemi si ga (cas)! Ni treba da vsak dan od zdaj naprej polezavas na soncu (ali hodis v hribe, smucas na vodi...??), cas si vzemi, ko bo to najmanj vplivalo na ostale tvoje nacrte.
Edino kar pri tem nasvetu ni enostavno, je spoznati KDAJ si lahko vzames cas zase ne da bi s tem ogrozil svoje sicersnje nacrte. Ce se ti zdi, da to ni nikoli, je najbolje, da pomislis koliko ti kaj zares pomeni in kaj je res nujno.
Verjetno bos prisla do zakljucka, da v sluzbo je pac bolj ali manj treba hoditi, oziroma kako drugace si sluziti denar, da pa je vsakodnevni "izlet" v supermarket skoraj nepotreben (2x na teden je dovolj), da ni treba imeti telefona prizganega cel dan...itd.
Tako pa se hitro najde par uric ali dni (ki jih prej ni bilo od nikoder), ko lahko pozabis na cas in pocnes stvari zase in za svoje veselje.
Nujno hitenje in obveznosti vsak dan in vsako uro so na sreco velikokrat le navidezni - samo videti moras, da je tako.

Naj se dodam, da pri nas (Slovenija) sploh ni tako hudo, saj smo nekako v zlati sredini, kar se prostega casa in sociale tice. Je pa res, da smo z zamenjavo sistema doziveli hitre spremembe, zato se bolj opazimo negativne plati.
Na Japonskem npr. imajo vecinoma po dva dni dopusta NA LETO in najbolj zagrizeni se ta dva dni delajo, da pokazejo lojalnost podjetju. Sobote in nedelje pa niso dela proste. Seveda je to mozno le zaradi tradicije: "zena doma z otroci in stedilnikom".
O zadevah, ki se ticejo teh stvari na drzavni ravni pa kdaj drugic...

Pojdi kako soboto v naravo in bos videla, da nas je "cudakov" kar precej.

LP

M.

ja se popolnoma strinjam z gu64est.

Res je, da denar enostavno v tem svetu rabimo, vprašanje je samo kaj smo za to pripravljeni storiti in na žalost tudi žrtvovati.

Torej, naslov teme že pove, da me je samo zanimalo, kaj si vi mislite o tem divjanju skozi življenje!!! Kako z svojimi otroci rešujete probleme z statusnimi simboli, ko želijo imet najnovejši mobitel, majčko za deset jurjev, ker imajo vse to tudi njihovi sošolci, kako jim razložite, da boste letos (če sploh) spet smučali v Cerkenem in ne kje v Italiji in Avstriji? Jaz si že najdem čas zase in za svoje, nakupovalnih centrov ne prebavljam, hodim na tržnico, otroke pa imam še premajhne, da bi me sekirali zaradi mobitelov.

Otroci in statusni simboli - to je res trd oreh.
Rad bi ti kaj smiselnega predlagal, vendar se nimam otrok in nisem psiholog, zato moj edini predlog vzemi z rezervo.
Edino kar sem spoznal je to, da pomaga, ce otroku RAZLOZIS zakaj mu ne mores kupiti mobitela, zakaj so nekatere stvari bolj pomembne...
Ne bi verjel, ce ne bi videl kako to pomaga pri mojem dveletnem necaku. Seveda veckrat vztraja pri "nemogocem", in najbolj pomaga, da se z njim cisto mirno in resno pogovoris in razlozis zadeve; kot bi razlagal odraslemu.
Neverjetno ampak v vecini primerov to zaleze. Ne sicer vedno in seveda vcasih ze po nekaj dneh pozabi in se zgodba ponovi, ampak v splosnem je to kar uspesno.

Ko bo malo starejsi pa ga lahko vkljucis (ce bo hotel) v kako mladinsko organizacijo, ki spodbuja tudi nematerialne vrednote in kjer ni pomembno ali imas mobitel, ampak kako dober prijatelj si, ali znas deliti z vrstniki, igrati kitaro, pomagati...itd.
Taka organizacija so taborniki, katerih clan sem od 8 leta starosti. Podobno je gotovo tudi pri katoliskih skavtih, planincih, gasilcih... To so druzbice, kjer napihovanje z majckami za deset jurjev doseze ravno obratni ucinek.

Ob hujsih problemih so lahko v pomoc tudi otroski psihologi (specializirani), ki pa jih na zalost verjetno v velikih kolicinah najdes predvsem v reklamnih agencijah.
Dejstvo je, da so otroci vedno bolj ciljna publika reklam, razlogov je vec: dovzetnost, izpostavljenost, potreba po ugajanju vrstnikom...gotovo lahko se kdo najde kaksnega boljsega..?
Zascita otrok pred takim marketinskim pritiskom bi morala obstajati, pa obstaja? Ne vem, ocitno bolj bedna.

LP

M.