Quote:Moje misli in delovanja zadnje čase močno zaposljuje občutek, da praviloma vse, kar ljudje delamo, delamo oz. naredimo iz koristoljubja, najsi gre za dejanje ali odnos, najsi gre za naše osebno ali pa poslovno dogajanje, najsi gre - kao - za precej trivialno podrobnost ali pa za pomebno "stvar".
Quote:Oziroma, če poskusim natančneje izrazit moj občutek - vse kar ni brezkompromisno dajanje je koristoljubje; vse, kjer/ko/če do nadaljevanja/posledic/fidbeka tistega kar naredimo, nismo popolnoma indiferentni, smo koristoljubni oz. delujemo zaradi že kakšne koristi zase.
Jest se ne bi tko obremenjeval s tem ločevanjem svojega delovanja na koristoljubno pa na 'indifirentno' pa na 'brezkompromisno' pa njihovo (ne)združljivostjo. Če prav razumem gapetovo pedenanje stopenj, je treba dosledno opedenat vsako posebej, v prejšnji nima smisla simulirat naslednje, da bi s tem privabu/priklical/poustvaru. Nima smisla imet slabe vesti, da si črn, ker bi bil rad bel, ker če bi bil bel bi bil nasprotnem polu ravno tako daleč od celosti kot si na tem svojem ta črnem....
Zato bod koristoljubna brez slabe vesti. Ker če boš koristoljubna do konca pa brez rezerve in bo tud 'indifernetnost' ter 'brezompromisnost' lepo v polju tega koristoljubja, šele pol maš šanse, da koristoljubje kdaj presežeš.
Glej na to čist generično, od rojstva naprej. Že tvoja duša ma eno koristoljubje v seb, da se je uturila prav v ta zarodek, ki ji je dal še eno šanso, da spedena svoj karmični dolg. Si se uturila v materino telo kot ene vrste parazit in po rojstvu zelo sebično zahtevala zase vso pozornost matere pa fotra pa kar je blo še žlahte okrog. Pol si zahtevala pozornost prjatlov pa sošolciov tovršice pa fantov pa ljubimcev pa sodelovecev pa šefov pa trgovcev pa šoferjev pa dohtarjev pa vseh, ki ji neposredno pa posredno plačuješ z dnarjem al pa lastnimi uslugami. Tud svoje čustveno/intelektulane presežke pa manjke tle gor čist lepo koristoljubno razdajaš/filaš. Kar ti je pri roki, vzameš, kar ti ni, zahtevaš. Zakaj bi človek imel pri tem slabo vest, zakaj bi moral počet kaj drugega pa drgač, če mu edino tko znese? Saj le če si v ljubljenju koristi res do konca dosleden, ne moreš drugemu naredit nobene škode, ker če jo narediš drugmu delaš avtomatsko proti svoji koristi. Tega avtomatizma ne moreš simulirat, ga moraš izkustveno ponotranjit. Šele ko ga, ti ni treba več delovat oz. deluješ brezpogojno, kot da tebe ni, kot da so magari samo drugi al pa sploh nobenga nikjer in v bistvu lahko ne deluješ ne da bi samemu seb al pa kakšnemu drugemu s svojim nedelovanjem 'koristoljubno' škodoval.
Lako da tega filinga človek nikol ne doživi, lahko pa te že jutri čist brez ostanka prevzame. V nobenmu primeru ni zarad koristoljubja treba imet slabe vesti. Lekcija, ki jo je skoz koristoljubje treba vzet pa obvladat, preden greš naprej, je kvečjemu najt 'pravo mero', izostrit posluh za tist samouravnalni mehanizem, ki delovanje v lastno korist ločuje od pljuvanja v lastno skledo. In ko/če ugotoviš, da pljuvaš, se z 'indeferentnostjo' pa 'brepogojnostjo' ali 'nedejavnostjo' pa kar je še teh visokoletečih nesebičnih pojmov ne moreš odkupit, s tem nis za vzpostavljanje 'prave mere' nč naredu, kvečjemu si se je izognu, s tem pa zastal tud v osebnostnem razvoju. Tako je osho npr. tud materi tereziji kot enmu zahodnemu simbolu nesebičnosti lahko upravičeno očital svetohlinstvo, ki je v tem, da se skrbjo za druge prazprav odkupuje za koristoljubne nagibe, ki jih ima v indiji prav z njeno vero prepojena zahodna civilizacija. Take revščine v kalukti namreč ni ustvarla trdicionalna indijska kultura, ampak čez vsako mero koristoljubna angleška kolonizacija, ki je s takim v nebo vpijočim razslojevanjem v indijske celine ogrozila samo sebe...
Home
Pages: 1 
