Petra. wrote on 22.11.2002 at 00:12:39:


Robin hud je bolj ena fama, osnovana iz iste potrebe po prezadelitvi bogastva pred 1000 leti, ki jo ustvarjamo še zdej, zato je njegov lik še zmerej živ.  Ampak ker je bolj fama, robinudovstvo v vseh svojih izpeljanjkah (revolucionarnih, komunističnih, socialističnih, dekolonilaističnih, neuvrščenih, terorističnih, antiglobalističnih, humaniranih in solidranih ...) po moje ni in tud nikol ni bla 'dokončna' opcija za odpravo revščine.  

Bi po moje tle veljalo eno prastrao vodilo, da se klin s sklinom zbije: nč jemat pa razporejat, ampak  le na nov ustvart, magari iz nč. Ker če bodo tisti, ki nimajo nč, dokazal, da se da iz nč nekaj ustvart, pol bo ta mentaliteta nujno vplivala na bogate na način, da bomo spoznal, da za samo kopičenje bogastva  ni nujna in  edina opcija zaščite pred revšino, lakoto in pomanjkanjem. Bomo morda spremenl mentaliteto, ki temelji na strahu pred pomanjkanjem pa bedo, ki vlada  na dnu svetovne  verige in ki goni človeka v neobrzdan pohlep, ki je to revščino tud ustvaru. Ker če konca verige tega bogastva sploh ne bi blo, če na dnu ne bi blo crkavanja od lakote pa žeje pa bolezni, pol se pohlep po kopičenju bogstva ne bi imel iz česa napajat. Tko bi si upov trdit, da je v interesu kapitala, da se folk  straši z napihlimi trebuhi otrok, izsušenimi prsi mater in kolibami iz odpadlega pleha, da ta podoba totalne bede v zavesti zahodnega človeka tkorekoč mora obstajat, da si pustimo tud  drug drugmu legalno krast, izkoriščat, podrejat, jebat...  

Če bi bla veriga človeku dostojnega življenjenja lepo zaokrožena, brez vrha in dna, bi se ustvarla čist ena druga mentaliteta. Zato pravm, da se tarevni enostavno morajo znebit od nas vsiljene podobe o seb,  da nimajo nič in nikol ne bodo imel nič, če jim ne bo kdo pomagal, ker ta bogati jim ne bomo nikol do konca solidrano pomagal, ker se naše bogastvo napaja prav v strahu pred  njihovo otipljivo revščino.  

Na tako logiko o 'funkcionalnosti' oziroma 'normalnosti' revščine me napeljujejo tud študije socilane razslojenosti amriških velemset, ki  so pokazale, da dinamiko mesta usvarjata pravzaprav nejno revno predmestje in četri. Mestni folk revščino enostavno mora občutit (magari  preko nasilja/ kriminala) da se motivira, da ne bi vanjo padu. Hkrat pa so študije tud pokzale, da največji potencial družbene kreativnost ni na vrhu družbenih slojev, med bogatško elito, temveč na dnu, med tistimi, ki se učijo preživetja na ulici, da bi se od nje enkrat odklopl.

Tko da z menatilteto, da si revn folk ni sposobn sam pomagat, da zanjga ne veljajo ista logika kot za nas,     da niso nč sposoben nardit brez enega vnaprejšnejga imetja, jih delamo  odvisne od nas tud zdej, ko smo formalno ta svet samemu seb prepustl. Mi take moramo imet zarad sebe, zarad naše lastne nečimrnosti in fobije, oni tega zarad sebe prav čist nč ne rabjo. Zanje ni šans, če začnejo med sabo  razslojevat pa iz totalne v malo manj totalno revščino bejžat. Edino oni morajo šanso, da ta konc verige prekinejo in z ene res totalno solidarnostjo začnejo  prag revščine z eno lastno kreativnostjo  dvigovat na nivo, ki bo zahodnemu strahu pored njimi  podlago zrušu in stem tud pohlep po bogastvu zajezu. Mi smo v bistvu pr seb, na zahodu, revščino, žal res na njihov račun, uspel odpravt, zdej morjo še oni, šele pol bo krog bogastva sproščen pa brez blokad steku v eni sklenjeni verigi. Mi bi jim res lahko bli vzor, da se da, samo pomagat jim ne mormo, ker mamo blokado, ker mislimo,  njihovo revščino rabmo. Mater, če bi se tol dal to nekak vsem hkrat  ozavestit...