Quote:
 

Hierahija je sredstvo, ne pa cilj. Ne eni stopnji zvedanja se hierahrije zaveš (na osebnostni stopnji razvoja je to faza, kos se ti ego tolk izoblikuje, da se sebe zaveš kot nekaj ločenega od mame/ata, a hkar še od nje odvisen oz. od nje ustvarjen). Priznavanje hierahija  pomen tud željo po poistovečanju z vrhom hirerahije, ker ji le ta način daješ legitmnost, ker če se hierahom ne želiš postovetit, nate ne more vplivat drgač kot z represijo. Na osebnostni ravni maš vzorc, da se hierarhija od 'zunaj'  lahko preseže samo s hierhaijo od 'znotraj', tko samemu seb postaneš vladar.  Tle nekje na tej narcisodni stopnji zaveranosti v lastno vladavino (ki je tud hierhaija!) smo družbeno-razvojno zdej mi, pa nam nekak ne znese najboljš. Smo se končno začel opazovat kot da smo samemu sebi nekdo drug, sestopamo iz samotnega piedestela in počutmo strašno ' kulturno nelagadno', ko smo znašli  pred sabo goli, bosi in nezmožni  vladat seb po enem hierhaičnem prinipu. Ko smo se začel ozirat na druge, smo jih ugledal enako gole in bose, med sabo enake, in smo zaslutl en balzen čutven  potencial svobode pa odgovornosti, ki smo ga prej kanaliziral sami vase, še prej pa v božansko mamo/ata. Naval tega filniga nas je tko prevzel, da ga čutmo spet kot eno  darilo bogov, ki jim moramo bit zanjaga hvaležni, ponižni pa kar je še teh navad  priznavanja  hirerahičnega podrejanja, ki se jih ne znamo znebit.

Gre  v bistvu za to, da ugotovimo, da je cesar nag kot mi  ko  se osvobodimo tud fascinacije nad tem dejstvom, potem  pa ne bo nobenga razloga več, da bi se kot  ozavščen folk jemal za častilce enih hierahij z absoluti na vrhu.    

titud wrote on 07.02.2003 at 13:34:14:

ce je cesar nag, to se ne spodbije tega da je on cesar, medtem ko ti nis, a ne? al kaj si hotu povedat?

Quote:

Zaenkrat še, saj vidiš, da sem še živ  
Sicer pa nisem prepričan, če sem razumel vprašanje.
Najbrž si mislil vprašati, če imam pod kontrolo (svoje)življenje?

titud wrote on 07.02.2003 at 13:45:40:

to se prav smo vsi ENO, brez visjega in nizjega, brez hierarhije. kaj pa je po tvoje nas "potegnl" v to, da smo se znajdl v hierarhiji kr naenkrat, a nam ni blo vsec da smo vsi enaki al kako?

Quote:

Recimo, da verjamem, da se zavesti ne da anihilirat, da je to tista točka pozornosti, o kateri smo prej govorili in ki se stalno prestavlja.

Smrt je na nek kreativen način stalno prisotna. Kreativen v smislu nenehnega spreminjanja, ki pomeni prenehanje nečesa in pojavljanje drugega. Če opazujemo telo, opazimo, da se v vsaki sekundi razgradi in odplakne v odpad na milijone celic, ki so sicer vsaka zase zelo zapleteni stroji in ki so še ravnokar več kot odlično funkcionirali. Na gladini morja se vsak trenutek pojavi nešteto valov in valčkov, ki takoj zatem spet izginejo. V našem umu se nenehno pojavlja nešteto misli, ki ravno tako množično tudi izginjajo.
V osnovi gre tako pri celicah kot pri valovih ali mislih za enake  (kreativne) procese.

jz sprejmem izziv. dokler mi ne boste dal "zadovoljivih" odgovorov na te "pomankljivosti", ki vam jih iz vasih besed postrezem in  s katerimi se se sami ubadate in vam niso jasne, obenem pa  zavestno vzemate 100% zavetje takih "intelektualnih spiral", vam seveda zazelim velik srece.

tist k je logicno potrebno je logicno nemogoce.

ampak od kje pa prihaja zelja po nemogocem, in ce smo se ji res tok hitr pripravljeni odpovedat? let's dance!

Bardo_Thodol wrote on 07.02.2003 at 16:14:57:

jz sm ponudu ze velik velik odgovorov, in ko se jih nekdo ustras, avtomatsko svoje trditve naprej vrze. in ker se mi zdijo te trditve zelo zanimive in interesantne jih seveda hocem bolj podrobno raziskat. a ne smem bit "prevec" firbcen, ampak naj kr na prvo in na slepo verjamem?

moja pozicija je taka...

Those who are philosophical in the fullest expression gain the courage to say, "I was mistaken". In doing so they find a new life, invisible though it may be to others.

It is at this point that philosophy has served its purpose and can be retired. The positive experience of tangible spiritual life requires no rational validation. It fulfils the need of the heart as nothing else can. It leaves no room for doubt. It is not unreasonable, but it picks up where reason leaves off.