|
ignac
Guest
|
Lep pozdrav.
Slučajno sem naletu na vašo razpravo, pa bi rad nekaj dodal.
1. Sveto pismo (SP) je treba brati pazljivo. Nastalo je v semitskem okolju, in kolikor mi je znano ti ravno niso bili nagnjeni k direktnemu govorjenju. V simbolih so si povedali vse in še več, kot bi si z besedami. Ni nastalo naemkrat, tudi posamezne knjige ne, zato lahko prihaja do navideznih in dejanskih neskladij. Za primer bi navedel samo Tora (Peteroknižje): na razdalji par vrstic se lahko zamenjajo trije različni viri, ki pa govorijo o istem dogodku, vsak iz svojega stališča in svojega časa. Ob tem pa je potrebno upoštevati še delo številnih redaktorjev. Neobhodno potrebno za neko normalno branje SP je tudi poznavanje različnih literarnih zvrsti in njihovih značilnosti. (Videl sem da se veliko pogovarjate o knjigi Razodetja: ta spada pod literarno zvrst apokaliptike - zanje je značilno da zgodovisko stanje, v katerem avtor živi, postavi v prihodnsot in izbere za posamezne akterje neke podobe - iz živalskega sveta, predvsem pa domišlijskega. Apokaliptična literatura hoče biti preroška = iz sedanjega stanja sklepati na prihodnje.)
2. SP ni nastal kot Koran. Ni diktat Boga nekemu piscu. Pisatelj in redaktor se neke božje prisotnosti niti ne zavedata toliko: opisujeta tisto, kar sta prepoznala v zgodovini ljudstva za božje delo. Torej je tu bistven njun pogled. Pisatelj (in ljudstvo sredi katerega piše) je tisti, ki v nečem prepoznava božjo (ne)naklonjenost.
3. Podoba Boga v SP raste. Potrebno je upoštevati zgodovisnki razvoj. Bog za Izraelce, kakor za kristjane, ni kip v svetišču, ki bi ga lahko do konca spoznali. Kaže se kot osebni, s človekom stopa v osebni odnos in šele tu se daja spoznati; nihče pa tudi vsi skupaj ne, ne more reči o nejm zadnje besede - ne da se ga uloviti in zapreti v škatlico, ne da se ga posedovati in imeti pod kontrolo. Če govorimo v analogiji: bog živi svoje božje življenje, ali bolje "Bog boguje." Vse kar SP pove in ljudje izkušajo je, da ni nasproti človeku, da hodi z njim. Kakor ne moreš do konca spoznati svojega partnerja, te zmeraj znova preseneti, tako je tudi z Bogom.
4. SP stoji trdno na stališču, da je Bog eden, dober in živ. O tem v SP niti ni debate. Je nesporna avtoriteta. Zato Izraelci zmeraj iščejo pri sebi vzrok za t.i. "božjo jezo", grešili smo, s tem smo si to zaslužili. Bog ni zloben. Tukaj je prišlo do vprašanja, kako pa to, da če ni zloben kaznuje?
5. Greh že sam v sebi vsebuje kazen, ni potrebno Bogu, da bi jo od zunaj naložil (čeprav SP to večkrat eksplicitno reče). Mehanizem greha je takšen, da neobhodno povleče za seboj kazen: nekateri pridejo celo tako daleč, da rečejo, človek se že z grehom kaznuje. Da bi razumeli kaj je greh, pa tole: Bog in človek sta v odnosu (to je zopet eno od stališč SP od katerih nikoli ne odstopi): greh je v tem, da nekdo noče biti v odnosu, da hoče Boga porinit stran od sebe. To je njegova pravica do odločitve, ki mu je zagotovljena zopet s strani Boga. Samo, če gre na svoje, izven odnosa, potem mora sprejeti tudi posledice svoje odločitve. Kasnejša Izraelsak zgodovina in misel pa je prišla do tega, da Bog vedno čaka, da je pripravljen, vedno znova sprejeti vsakega nazaj, z njim iti v odnos (zelo lepa podoba, ki to nakaže je življenje preroka Ozeja, njegovega zakona).
6. Ko ste tolikokrat omenjali »maščevalnega Boga«, v SP je tudi podoba boga, ki joče za svojim otrokom (Izraelom), ki ga nosi v svojem naročju,... O tem govorijo predvsem preroki (Izaija, Jeremija).
7. Zmeraj pri branju SP je potrebno upoštevati tudi obdobje, ko je knjiga nastajala. Izraelci so dosti motivov pobrali od sosednjih ljudstev, a vedno so jih spravili v kontekst svojega razmerja do Boga JHVH. Ves čas nastajanja SP pa je veljalo načelo, Izraelca ni brez JHVH. JHVH ravno zaradi zgodovine Izraela in specifične duše tega ljudstva (judovskega), ni bil pozabljen. Vedno jih je spremljal, ni bil omejen zgolj na teritorij njihove države, dokler so jo imeli, ni bil vezan na tempelj (kakor so bili bogovi drugih ljudstev). Ampak da so Izraelci do teh spoznanj prišli, se imajo zahvaliti ravno, kot bi oni rekli, »poučevanju našega Boga. Vse kar vemo o njem, nam je povedal sam.) Velikokrat nam dela branje SP težave ravno zato, ker gremo nadenj oboroženi z našo današnjo filozofijo, kulturo, načinom izražanja in pisanja. Duša, način razmišljanja in delovanja, ljudstev iz katerih je SP izšlo, je še danes zelo drugačna, kot evropska ali ameriška.
8. Evangeliji so zopet svoja literarna zvrst s svojimi specifikami. Nastali so v prvih krščanskih občestvih, ki so že verovala. So sad njihovega teološkega razmisleka. Kakor je rekel TITUD pred mano, najprej so sprejeli celoto, potem so se začeli poglabljati v to celoto. Najprej so sprejeli Kristusa (v gr. pomeni MAZILJENI), Jezusa iz Nazareta za Kyriosa (Gospoda = Boga) potem so se začeli spraševati o njem (in te kristološke razprave trajajo intenzivno še naslednjih pet stoletij). Najprej je bil za njih Jezus Vstali ali Obujeni od smrti, ki je trpel. Potem so se začeli spominjati njegovih naukov in nazadnje jih je zanimalo tudi njegovo otroštvo. Evangeliji so nastajali vse tja do leta 150 in so bili različni, z različno vsebino, in različne cerkvene skupnosti so brale različne spise, nekateri so še ohranjeni drugi so se že davno izgubili, ali pa so kot fragmenti (viri) ostali v še ohranjenih. In med temi, ki so ostali imamo štiri, ki so kanonični (tisti, ki so se občinam zdeli najbolj pristni, najbolj božji, da jim največ povedo, tiste ki so jih najrajši brali) – že zelo zgodaj se večina cerkvenih občin osredotoča na branje Mateja in Marka, manj na Luka, še manj pa na Janeza (ki ne samo, da je najmlajši po nastanku, je tudi zelo mejil na gnostike (med drugim ne Origen, ne Klemen Aleksandrijski, to nista bila). Vsi ostali so apokrifi, apokrifni evangeliji: Tomažev, Jakobov protoevangelij, Evangelij Jezusovega otroštva,... Sicer so ti bolj zanimivi za branje, tako mislijo nekateri, posebej, ker je v njih veliko čudežnega, pravljičnega, pa tudi gnostičnega,... Ob teh evangelijih se je navdihovala predvsem umetnost, pa tudi nekaj bogoslužnih praznikov je nastalo na podlagi njih (Marijina zaroka, Joahim in Ana – Marijina starša,...). Od tu je tudi tista misel, da je Jožef moral biti starček, ipd. Kolikor mi je poznano, se pripravlja prevod tudi teh apokrifnih knjig v slovenščino (apokrifi so tako k stari kot k novi zavezi), v hrvaščini pa so že dostopni, pa seveda v drugih jezikih. Na Teološki fakulteti je bil lani seminar o Tomaževem evangeliju, pa kolikor vem, s strani širše javnosti ni bilo preveč obiska.
Še tole: Slovenci imamo enega najboljših prevodov SP v lastni jezik, ki je v študijski izdaji bogato opremljen s kritičnim aparatom, obenem pa je nastajal v sodelovanju vseh Cerkva v Sloveniji, tako da ga ne moremo označiti za katoliškega. Imamo pa Slovenci tudi odlične znanstvenike na področju raziskovanja SP, pa bi bilo včasih dobro, če bi jih kdaj povprašali za kakšno mnenje: naj samo omenim Jožeta Krašovca, Jurija Bizjaka, Maksimiljana Matjaža.
Toliko nekaj malega, mogoče kot pomoč ali pa kot kost. Se opravičujem, ker še veliko stavrai manjka, da bi naredili stvar bolj logično, dojemljivo, zato bi se morali pa vsi poglobiti, študirati. Ker to ni mogoče, je včasih potrebno komu preprosto verjeti: električarju, ki popravi napeljavo, ali avtomehaniku, ali davkariji. Je pa v Sloveniji že tako, da se vsi spoznamo na vse, od atomske fizike pa do verovanja zadnjega plemena v Avstraliji.
Lep pozdrav vsem.
Ignac
|
Home
Pages: 
