Hi Samson
meni tudi je krščanstvo izziv, in mi ne da spati.
Krščanstvo razumem kot besede Jezusa Kristusa katere naj se sledijo, res sledijo...
ni tolik važen ali Kristusovo besedo pove in sledi en 'RKC vernik' ali pak baptist,
ali ... ... ...
kaj je pomembno je ali se ta beseda sledi


Verjamem da razlike v razlagam svetega pisma niso dovoljen razlog
za neslogu kakšna obstaja med krščanskim verstvim
Zdi se da vsi tisti ki poudarjajo razlike še preveč ljube moč, oblast
Razliko v razlagi rabe naj bi jo ohranili
(....moj dragi nižji ego...??? kaj bi jaz brez njega.... 8))

Druga verstva imejo nekaj več razlik do krščanstva
pa to še ni razlog naj bi nekakšno sovraštvo obstajalo

Pak ni se treba čudit ... ne more bit drugače če se med sebo že sovražijo

Kaj ti misliš o vsem, Samson ...

Lep pozdrav

Gru Gru wrote on 22.07.2004 at 15:39:23:


Kar se mene tiče, mi je vseeno, kateri izumrejo prvi, katoliki, protestanti, razne sekte ali pa tisti, ki samo "sledijo Jezusu"...
Važno je, da izumrejo.

Kar se tiče Krščanstva in tistega kar nam ne da spati.

Zdi se mi, da nosim ta križ že zlo dolg časa na goro, tud tist trnjev venec mam okrog glave. Sam k nisem bil tok hraber kot Jezus, sem naredil velik ovinkov okrog te gore ... tolk, da sem že čist pozabu kje gora je...

Skratka naj mi nekdo pove kje je ta gora... ker tega križa ne morem več nost sabo... naveličal sem se ga in pretežak je... gremo se pribit...

Sam zakaj bi se moral iti pribit, če ma ta svet vse atribute, da bi bil lahko raj, zakaj je tolk tega trpljenja na tem svetu?
Eto moje skušnjave, raj v glavi in hrepenenje po njem ter realni svet, ki mi vsak dan dokazuje, da sem navaden tepec... ne bolj strahopetec, ki se boji svojih sosedov in tud ostalih ljudi, k najedajo k zmešani, pa si jim ne upam nč rečt... no Jezus je bil hraber, jim je pometal in razbil vse tistim mešetarjem...

Po mojem bi rabil enega takega velikega Jezusa, ki bi naenkrat opravil z vsemi. Sam bojim se, da je to bolj na nas, na malih Jezusih, če bi se vsi hkrati zbudili, bi blo to tko, kot da se je zbudil veliki Jezus...

Kolk časa bomo še prenašali to neprebavljivo hrano, ki nam jo servira družba? Kdaj bomo si začel upal vsaj govorit kaj nas moti, kaj kali tisto nedložno, prvinsko, božansko naravo... in to takrat, ko smo najbolj sprovocirani, ko nas najbolj zadane v živo, takrat in kako takrat upoštevati načela ljubezni...  

No kar se tiče Krščanstva mislim, da dolguje človeštvu eno veliko opravičilo, ne Jezus, ampak pol vsi ti zločini, ki so v imenu krščanstva zgodili. Če bi se to zgodilo, bi mislim da ljudje začeli to bolj sprejemati... In da se dogajajo take afere kot npr. v Nemčiji z tisto pornografijo med semeniščniki... HALLLOOOOO ... pol se pa sprašujete zakaj je vse manj Kristajnov... saj vam nihče več ne verjame... raje uvedite kake radikalne ukrepe, da se npr. duhovniki lahko poročijo in majo otroke, blo bi veliko bolje, ker drugače jim udari čist v perverzno... kok duhovnikov so v Ameriki izključili zarad tega?

No te stvari mi verjetno ne dajo spati v zvezi z Krščanstvom...   8)

mauk wrote on 22.08.2004 at 11:50:36:


Jaz ne bi hrepenenja po raju postavljala skozi prizmo ega, globje narave, poželenja.... pač pa ga doživljam kot drugi pol trpljenja. Kot nasprotni ekstrem. Kot nekaj, kar daje trpljenju smisel, kar nam pomaga zdržati. Saj veš, da je v človekovi (in Božji) naravi vseprisotna dualnost.

Lilith wrote on 22.08.2004 at 12:01:40:

v cloveku, torej v materialno pogojeni individualni dusi je prisotna dualnost. v Bogu/Absolutu ekskluzivne dualnosti ni, prav tako ne ekskluzivne enosti. Je hkratna enost in razlicnost.

Resnice se ne da spoznat dokler jo hocmo zaznavat s pomocjo nasih omejenih materialnih cutil (oci, nos, ...) ali omejenega materialnega uma/razuma/intelekta. Resnica je samo-razsvetljena, torej jo lahko spoznamo le s pomocjo njene milosti ko se ji popolnoma predamo.

Hari bol.

Po drugi strani... Lajf je lajf... čupav i dlakav... menda. A ni to, da si prizadevaš doseči tisto stanje celovitosti že beg od samega sebe in od trenutnega dejanskega stanja in od tega, da bi se z življenjem dejansko soočil...

Sam kako se soočat takrat z lajfom ko te para bolečina in ko niti ne vidiš izhoda in se ti zdi da karkoli narediš, ne bo funkcioniralo...

No jaz pol počakam par dni, al pa sam en dan, da naslednji dan posije sonce in pol spet najdem svojo inspiracijo, ki mi daje polet...

Sam res ne vem kako lahko tako hitro zapadam iz ene skrajnosti v drugo... to mi je res fenomen...

mauk wrote on 23.08.2004 at 11:24:05:


Edino, v kar na podlagi samopazovanja lahko z gostovostjo zaupaš, je to ciklično menjavnaje inflacije jaza in odtujenosti.  Je  vztrajnje v tem   sizizifovskem, nikoli končanem   valjenje skale. Uporno vztrajanje   je tvoja edina prava, zares osebna in svobodna izbra, v kateri se lahko tudi zares solidalizarš z drugimi.