titud wrote on 12.02.2003 at 12:14:51:

Drži ravno obratno (že po definiciji dogme), da je na avtoriteti utemeljena dogma. Dogme se ne preverja, saj za njo stoji avtoriteta.

Quote:


Dogma o nevbovzetju rešuje problem npr.  presežka, ki se pojav človeku odkar se je preko sokreiranja kulturnega okolja začel zavedat svoje pozicicije znotraj lineranega toka časa, ki teče od nekih pradavnih časov proti večnosti.

Dogma o sveti trojicira zrešuje odnos dualizma med dušo in telesom, ki ju s posredovanjem duha postavi v očetovsko-sinovski odnos.

Budisti so svojo dogmo o negaciji biti in negacijo te negacije s praznino razrešili  problem cikličnega dojemanja časa v njihovi kulturi.

Kaj pa vem, po moje je še dost teh dogem, ki so manj filozosko pogojene in so bolj praktične narave, nism glih strokovnjak, ampak je po moje desjtvo, da so delovale in masikatere še danes delujejo čist nč avtoritarno omejujoče za posameznika in celo dost blagodejno na družbo, če ne jih ne bi mogla nobena represija pri življenju obdržat.

titud wrote on 12.02.2003 at 12:32:55:


Še vedno vsaj pri prvem in tretjem primeru pogrešam nekoliko več konkretnosti (ne vem kje si to tretjo dogmo sploh našel) - dogma o sveti trojici pa rešuje problem, ki ga je krščanstvo skozi svoj platonizem vzpostavilo samo. Tako kot tudi prva dogma rešuje judovski problem linearnega odrešenjskega časa - torej problem, ki človeku ni notranji, temveč se vzpostavi z izstopom iz cikličnega v linearno eshatološko dojemanje časa.

Pa tudi budizem problem karmičnega kroga rešuje z razsvetljenjem - z opustitvijo vseh želja, to kar ti navajaš mi izgleda bolj kot eden od Nagarjuninih paradoksov.

Quote:

Dogma temelji vedno na avtoriteti, avtoriteta pa lahko temelji tudi na čem drugem, in ne le na dogmi.
Avtoriteta lahko temelji naprimer tudi na znanju, slavi, položaju itd ...

Bardo_Thodol wrote on 12.02.2003 at 13:47:08:

Ne trdim, da je nujno, sprašujem, ali je lahko.

lp bp

Quote:


Sem ti povedov, da nism kašen poseben stručko za dogme. Prvič sem se resno zamislu nad njimi skoz junga, kar sem tud v uvodu tega topica citiriov.

Jung pomen dogme za balansiranje človeške psihe utemljuje na enu primeru švicarskega mistika, ki si je z dogmo o troedinsoti rešu pred totalnim duševim razkrojem. Ta pater je meditiral na eno misitično mandalo (krog, razdeljen na šest enakih delov), ob vizualizaciji te menadale pa je doživu tak občutek groze, da ga je trajno zaznamovala na obrazu. Će ne bi kot katološki mistik imel v 'predzavednem' pri roki že trdno izoblikovane dogme o troedinosti, h kateri se je v smrtnem strahu pred totalnim duševnim razkrojem zateku,  bi zihr ostal trajno douševno razcepljen.

Z malo manj strašljivimi argumenti je vlogo dogme v vskadnjem življenju  človeka zgovarjal tud trstenjak, ki se lahko le z vero zaščiti pred grozečo shizofrenijo v nerazrešljive dulanosti zapletenega modernega človeka. Tko tud jest razmišljam, da je ena doza dobrega starega dogmatizma lahko čist dobro pa učinkovito zdravilo pred napadom shizofrene realnosti. Če bi se moral odločat, ziher ne bi kolebov, problem je le v tem, da v mojem predzavednem takih priročnih dogem skor da ni zakodiranih, zato bi si rad napravu mal zaloge, preden bi v sili moral požret vsako muho enodnevnico, ki bo slučajno priletela mimo.  

Jasno tole okrog mojga pojmovanja vloge in pomen dogme, te-nej?      

jao.

poglej en post pred mojim, pa ti bo jasn.

in se enkrat... jao. pa kdo je sploh dons se lahko zadovoljen in pada na  take izjave ki ne kazejo na nic druzga kot nerazgledanost in pomanjkanje neuspelih prakticnih izkusenj ki spadajo zraven takih konceptov.