Prišel sem v neko obsedeno stanje. S punco sva skupaj dve leti in pol, živiva kar nekaj kilometrov narazen, vidiva se bolj poredko oz. med vikendi in tudi med tednom. Ona obiskuje tudi fax, jaz ne. Oba sva zaposlena. Oba blizu tridesetih let. Po koncu njene šole naj bi začela udejstvovat najine želje za prihodnost
Problem je nastal pred pol leta in je v tem, da sem se želel kar naprej pogovarjati z njo. Nažalost sem šel v to skrajnost, da jo je vse skupaj začelo odbijat. Res pretiraval sem v pogovorih in če se ni hotela pogovarjat, tudi kuhat mulo.
Zakaj se je vse skupaj začelo dogajat mi ni jasno?! V začetku najine zveze sem bil zelo samostojen, pred tem sem bil dolgo brez punce. Na začetku je res vse klapalo, sedaj sem se preveč navezal nanjo??? Je to možno? Da si jo preveč želim, da mislim, da jo bom izgubil?? Vse to je bilo dojeto brez neke osnove in v meni se je prebudil nek strah. Ona mi govori, da je vse v redu. Jaz ostajam skeptik. Njo to seveda žre in vse se lahko konča z jezo in na koncu nekomuniciranjem nekaj časa.
Vem, da je moj problem to, da preveč mislim kaj bo šlo narobe in se ne prepustim toku. Vse skupaj je postalo tako močno, da mislim da načenja moje zdravje, kar v nikakršnem primeru ne more biti dobro za najino zvezo, niti zame.
Oči imam sedajle zelo motne, namesto da bi mislil na jutrišnjo tekmo in ekipo, se tule žrem in ubijam svojega duha. Nobeno delo, niti kolegi me ne morejo ustaviti, da neham misliti na te bojazni. Nekaj moram v sebi sklenit, ampak potrebujem pomoč. Ne bi rad sam sebi skopal jame, preveč jo imam rad in jo ljubim.

Kar nekaj vprašajev se mi mota po glavi: zakaj misliš, da si se preveč navezal nanjo? S tem seveda (po moje) ni nič narobe.
Koliko je to, preveč pogovora? Zame pogovora ni nikoli preveč: če je pogovor res pogovor (če ni vrtanje, zasliševanje, ipd. ). Zakaj se pri tvoji punci ustvari odpor do tega?

Vedno moraš biti pripravljen, da boš morda jutri izgubil vse: uživaj svoj sedaj s polnimi pljuči kolikor moreš!

Ljubezen premaga vse.

Nikoli je nisem omejeval, nikoli zasliševal ali vlekel kakih informacij, ki vem da bi jo prizadele ali odpirale rane. Sama je priznala, da ji je ravno to všeč na meni, da ji pustim živeti.
Seveda se bojim, da je nekaj narobe. Ne znam si razlagati kaj se je v tem času spremenilo. Kaj je tisto, kar je privedlo v to stanje. Rad bi da imava nek odnos, kjer si izmenjujeva informacije, si pomagava in kaževa naklonjenost. Slednjega je malone zmanjkalo.
Ne znam si razlagati, ko sva skupaj med vikendi, delava vse skupaj, se pogovarjava......, tisto pač kar naj bi par delal, ko je skupaj.
Ko sva narazen, kot da potrebujeva nek čas zase, za svoj posel, vsak svojo družino.......
Globoko v sebi pa želim več pogovorov tudi med tednom, teden je nažalost več kot le vikend. Ne želim živeti po načelu kolikor dobim, toliko dam. Želim neko harmonijo. Ne uspeva mi ravno.
Ali je pač vse to le v moji glavi? Rabim pomoč.

Hvala

Jaz wrote on 28.02.2003 at 20:30:11:


Ali mislita tudi svoj odnos začeti resno graditi takrat? Tako malo izgleda iz tvojega spisa.

Če je temu tako, zakaj čakat boljše čase? Ko bo pa to in to, bo pa tako in tako... Takrat je lahko že prepozno, oziroma lahko ni ničesar več, kar naj bi gradil.

Jaz sem si tudi dopovedovala, da bom imela otroke takrat, ko bom imela pogoje za to. Danes pa vem, da so vedno pogoji za to, nikoli ni dovolj ovir, in nikoli ni dovolj idealno.