Hvala ti Vilma...

Imam te v mislih, le trenutek še ni pravi... pa bo tudi ta prišel...

Moja želja je da se malo poglobite v mojo zgodbico o čustvih in žalosti.

O mojem otroštvu bi lahko zmeraj in zmeraj govoril dolge ure in ure.

Ampak zgodbica se začne že v mojem otroštvu.

Zgodbica se prične ko sem nekako dopolnil petlo leto moje starosti.

V tem obdobju smo se iz podeželjske vasice preselili v meto MARIBOR.

Ker je moj oče preko njegove službe dobil stanovanje in moja starša sta bila sita podeželjskega zraka.

No ko smo se le ustalili malo in si pljuče napolnili pljuča z mestnim smogom se prične pa prvi del moje žalostne zgodbice ki je zelo vplivala na to kar sem danes in kar sem dosegel in kar še bom dosegel.

Sprva je vse kazalo da bo to nekašno harmonično življenje jaz sem se spoprijateljil z novimi prijatelji in moja starša prav tako.

Ravni sem začel mekako uživati življenje " Mestjanara" ko so se pričeli prvi prepiri sprva sem si predstavljal kot otrok da gre pač za kašno igrico. Ampak ti prepiri so se sčasoma prevesli v pretepe neprespane noči zadale so se bolečine nastale so posledice katere sem bil sam tudi deležen v določeni meri.

Kot otrok sem postal zelo občutljiv na prepire na izrečene besede na pretepe.

Drugi del se prične ko sem nastopil sedmo leto in sem pričel z šolo in vse kar zraven spada.

Kot osnovo šolec sem tudi sedaj bil deležen različnega posmehovanja v šoli zmerjanja.
Kot osnovno šolskemu otroku so mi z temi besedami povzročali bolečine kar je še dodatno povzročilo reakcijo da sem se globje in globje zapiral vase.

Moji tedanji sošolci tega niso razumeli kar sem jaz čutil kar sem doživljal.

Vsi so imeli karsno harmonično življenje polno veselja sreče radosti razumevanja.

Prepiri in pretepi so dan za dnem vrstili večali velčale so se bolečine vedno manj je bilo razumevanja.

In ob vsakem prepiru pretepu so bile izrečene znova in znova iste besede " Zdenko ti si povod, sa sva še midva z atijem skupaj." " zdenko ti si povod da se toliko prepirava"
Te besede so me pripravile do tega da sem se zaprl za ves svet, molk je bil edini moj takratni adut ki sem ga imel v rokah na katerega sem lahko igral in na katerem se gradil moje otroštvo.

Vsaki dan znova in znova se nisem upal vračati domov saj sem vedel kaj me doma čaka.
Nisem prenesel več bolečin pogleda na jokajočo mati in na očeta ki je gledal TV.

V šoli sem bil tih učenec zaprt vase, branil sem se samo z molkom.
Ta moj molk me je duševno razjedal, bil sem zmeraj tisti ki je bil deležen največ posmeha od sošolcev.

Znašali so se nad menoj me dražili me izivali mi govorilo kakšno življenje živijo oni kaj imajo vse koliko ljubezni so deležni koliko prelepih besed so bili deležni.

Z leti sem odraščal in s tem je odraščalo tudi nesoglasje mojih staršev.

Prepiri so bili vse močnejši vse glasnejši prevečkrat se je ponavljal prizor jokajoče matere in sedečega očeta.

Ko sem zapustil osnovno šolo so se pričela leta srednje šole in s tem tudi tretji del moje zgodbice.

Srednja šola.

Ker doma ni bilo več razumevanja ni bilo več spoštovanja ljubezni tako ali tako NE.

Sem na mojo takratno veselje si pridobil novo družbo.
Popolnoma novo družbo ki mi ke nadomestila starše.

Ker doma tako ali tako ni bilo razumevanja sem se pridružil družbi.

Bili so podobni meni nekaj podobnega se jim je zgodilo kot meni.Bili so družba ki so vzeli življenje kot igra in tako sem tudi jaz takrat zamenjal resnično življenje za igrano življenje.

Bili so ensotavno naperjeni samo na zabavo vse kar je nas je zabavalo je bilo COOL.
Vse kar nas pa ni pa smo malo pomagali  in smo priredili scenarij v našo korist.

Sevad v obdobju enega leta so tudi oni končno pokazali svoje obraze in iz kakšnega testa so narejeni.
Tako sem spoznal še eno polomijo v mojem življenju.

Ta družba me je spet postavila na realna tla.

In končno v srednji šoli pride odločitev da se moja starša razideta ločita in da ubereta vsak svojo pot.

Sedaj se pa prične četrti del moje zgodbice.

Ko sta se moja starša ločila sem hitro končal srednjo šolo.

In vso mojo energijo vložil v to da pričnem živeti svoje življenje.

Pričel sem si iskati službo in jo tudi našel.

Zaposlil sem se skratka zaživel sem svoje življenje vsaj mislil sem tako.
Ampak usoda je še enkrat pokazala svoje zobe.

Po ločitvi sem živel z očetom v skupnem gospodinjstvu.

Nikoli se nisva razumela enostavno si nisva morala pogledati v oči.

Nikakršnega spoštovanja ni bilo med nama.

Prisotni so bili ravno tako še prepiri.

Ampak ti prepiri so sedaj bili z menoj in očetom.
In z menoj in mojo mamo.

Očetu nikoli nisem oprostil za te trenutke za ta čas ki se ni zmenil zame.

Prepiri z mojo mamo so bili zaradi tega ker sem se počutil prizadetega ker nisem niti vedel da naju je zapustila, ampak hitro sva razčistila zadeve med nama in spet sva lahko mirno pogovarjala brez prepirov.

Z mojim očetom pa nisva nikoli našla skupen jezik.

Sedaj ko sem bil starejši sem se zavedal vseh bolečin vseh teh povzročenih ran.
Nikoli mu nisem dal priložnosti da bi mu karkoli lahko oprostil.

V letu 2003 je moj oče preminili.

Ko ga ni bilo več so na plan prišle vse bolečine vse rane.
Povzročile so mi veliko neprespanih noči skoraj ni bilo noči v kateri ne bi razmišljal o bolečinah o ljubezni.

Ker sem že od otroštva vase vsrkaval bolečine in jim nisem pustil da najdejo prosto pot ven iz mene iz moje ranjene duše.

Sem še toliko bolj trpel za temi posledicami.

Dokler nisem zbral dovolj poguma in se postavil nasproti bolečinam zadanim ranam.
Trajalo je nekaj časa in sedaj sem končno lahko odpustil mojemu očetu za vse kar je bilo.

Končno sem lahko odpustil obema za povzročene bolečine.

Sedaj živim samo le še za spomine bolečine in rane so se zacelile.

In končno sedaj lahko nastopim svoje življenje, ki sem si ga tako močno želel skozi vso moje otroštvo.

In sedaj vem da "MOLK" vse bolečine vse povzročene rane  naredi še bolj nedostopne še bolj jih polni z negativnimi misli.

Molk je meni povzročil veliko posmehov veliko čustvenih nihanj veliko žalosti.

In komaj sedaj se zavedam da se moram za vnaprej soočiti z bolečinami z povzročenimi ranami vsrkati jih moram v svojo dušo in jim nato pustiti prosto pot da najdejo same iz mene in edino kar naj pustijo za seboj naj bodo to le "SPOMINI".

 

frittzy wrote on 03.05.2003 at 19:06:28:

--- prej sm govoru o vzorcu ...
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

tolk hud moj ni bil ... kej tazga men starci niso rekl ... vsaj naravnost ne ...

to ni blo lepo od tvojih staršev ...

bravo  frittzy dobr si ga sheku ... hudo ...

Joj, frittzy  

ne tlači bolečine, ne skrivaj ran.
tudi to je ljubezen, še neprečiščena...

Uspelo ti bo!
objem