Star12

Posebna čast me je doletela, da si ti stopila v moje življenje.

Ko si stopila v moje življenje, si mi z pravo mero nežnosti, in izbiro pravih besed odprla moje najglobje razmišljanje.

Kre prej nikoli nisem nekako poznal pravi pomen prijateljstva, ga sedaj toliko bolj cenim.

Stra12

Oseba " Velikega OBČUDOVANJA VREDNA"

lp
frittzy

Moje otroštvo - prava zmeda, kar se ljubezni tiče.

V bistvu takrat nisem neposredno čutila, da mi je manjka, šele kasneje sem se tega zavedla. Saj je bila, vendar nikoli brezpogojna. Samo kot otrok tega nisem dojela.  Hkrati s tem sem se pa tudi zavedla, da kolikorkoli ljubezni sta mi starša dala, in v kakršnikoli obliki že, je bila maksimum, kolikor sta bila sploh sposobna nuditi. Glede na to, kakšno je bilo njuno otroštvo, koliko topline in ljubezni sta onadva sploh dobila, sta v bistvu naredila velik skok naprej. In zato sem jima hvaležna. Itak pa ju imam rada, brezpogojno. Sedaj, ko sem tudi sama starš, poskušam jaz vsaj takšen skok v pozitivo narediti, kot sta ga onadva. Še raje bi pa naredila totalen kvantni preskok in  prekinila črto travme preteklih generacij. Upam, da mi bo uspelo.

Hecno pa je, da je odnos stari starši - vnuki največkrat popolnoma drugačen od tega, kako so oni ravnali s svojimi otroki. Mogoče se jim utrne, pa popravljajo svoje napake.

Ziby2 wrote on 03.04.2003 at 16:56:41:


Matej, zelo lepa Spodbuda za frittzy-a.
Frittzy, sedaj si Na DOBRI poti, Prosim SAMO tako mi Nadaljuj.
Veš, da te Imam RADA, predvsem v TEM, kar SI SEDAJ.
Tvoje besede me Navdušujejo iz Dneva v Dan.
Opazujem, da Si Resnično Naredil Velik korak.
Želiš si spremembo v sebi - Biti drugačen Kot tvoj Oče in Nositi del materinih čustev v sebi, predvsem pa ustvarjati Svoja Lastna.
Bolečina, ena, dve ali več.
Teh je veliko v nas, vse od dne ko smo se Rodili do današnjega dne.
ŽElimo BITI boljši  -  LEPŠI Zgled.
Dajati več.
Ti frittzy Pa Si ŽE toliko veliko DODAL, Poln si Notranje topline in To se da Razbrati iz vsakega Tvojega Stavka, ki ga napišeš.

Sedaj nas IMAŠ
Prijatelje.
Ziby Je eden Izmed teh in moram ti priznati, da JE RES Srce...
Oh, saj vem da veš...
Hvala, za takega prijatelj, tudi meni vsakič naredi lep dan...  

Lahko se še tako ali kako drugače ponavljam;
Vsi, ki smo nekje, nekoč hodili skozi neko bolečino in v nekom začutimo enakost - si želimo njegovega ali njenega prijateljstva.
Ni mi še popolnoma jasno ZAKAJ.
Mogoče si želimo, da se ta bolečina sprva deli, potem pa se medsebojno podpiramo in Zdravimo del, ki boli v nas.

Tako vsaj jaz razmišljam in vedno mi je nekje po tem, da SO prav LEPE besede, ki temeljijo na POZORNOSTI, Iskrenosti in Prijaznosti, predvsem pa Izžarevanju  neke Ljubezni -  del OZDRAVITVE.
Sprva delitev, da spoznamo, da NAŠA bolečina v nas, ki vseekakor Izhaja ( lahko ) iz otroštva ( nekega manjka ali opazovanja bolečine), potem pa segamo vedno višje -dajemo DEL sebe, ki Zagotovi Celjenje te boleče rane.

frittzy wrote on 04.04.2003 at 11:23:35:


Tega posta sem še posebno vesela, čeprav me ne bi bilo potrebno toliko hvaliti, ker..., saj veš DELIVA si nekaj enakega in sem vesela, da Ti lahko POMAGAM s svojimi Spoznanji in delitvami, ki meni niso nikoli bile tuje -  Občudujem Spodbude, vem kaj lahko DAJO nam - vsem...
Hvala tudi tebi, ker si z delom svojega otroškega spoznanja, tudi meni POKAZAL in povedal stvari, ki sem jih vedno nekje ne-razumela, sedaj jih bolje.
Ker je bilo pri meni malo drugače - vendar v DELU nekje Globje se Vsi poznamo.
Vemo kako in kaj.
Zate, frittzy, me sedaj NI več Strah " bilo me je " sedaj pa", spoznavam koliko LEPOTE si PRIDOBIL in LEPO MI JE.
Hvala ti, ker Si, frittzy
Hvala, ker si Nas učitelj...
Vedno naš imaš Ob sebi...

In globje ko razmišljamo bolj se CENIMO.
In PRIJATELJSTVA se GRADIJO ravno V tistih Globinah - od tam RASTEJO.

Hvala ti na Zaupanju dela v tebi - PRIJATELJ, frittzy...

Bodi lepo

Simona-simsi

p.s.; pravi pomen Prijateljstva Poznaš, vem, da ga. Vedno si ga, samo prijateljev nisi DOVOLJ dobro poznal...

Veronika
Si me pa spodbudila k pisanju veš, da si me...
Naj ti povem ali napišem še svoj pogled na to, kar si ti napisla.
Sprva hvala za delitev, zelo sem vesela, da ste tako pisali iz sebe kot ste, Učimo se od en drugega, to mi je bilo vedno Jasno, zakaj se ne bi delili tako kot se...
Ko gre nekaj ven iz nas in še, da to prebere nekdo, ki ti je nekje HODIL po enakih stopinjah -  da ve -  da NI bil in še vedno ni sam
Skratka -  hvala, Veronika.

In jaz, nekje v otoštvu sem bila tudi zmedena med tem kaj pomeni LJUBEZEN. V kakšni obliki naj se prejema. Videla sem kako se nekje sosedovi otoci igrajo, mati in oče ob njih, skupaj so. Medsebojno se tudi objamejo in to me je napolnilo Z nečem.
Samo ta prizor, ŠE vedno GA polnim
PRi meni ga ni bilo in s tem sem spoznavala, da Je med njimi prisotna neka LJUBEZEN, katere pomen sem kasneje sama spoznala, ob njih in tem doživljanju sem ČUTILA Toplino.
Ja to je bilo zaznavanje ljubezni, prepričana.
In sem opazovala.
Oni so imeli vse, vse ( igrače, ki so bile hit, tedaj, ljubezen od staršev vse...)
Jaz. Le nekaj malega igrač, ki so meni tedaj pomenile materialno dobrino, nisem pa vedela koliko "žuljev" je potrebno bilo zato, da starši nekomu to "dajo", Za Ljubezen pa NI potrebno Storiti nič
Samo odpreti se je potebno Globoko v sebi.
Material se sčasoma  "uniči", ker je potrošniška "roba", MI SE PA NE - del v nas -  nikoli be zamre in se ne obrabi, ker ŽIVI v nas.
In kot Otroci tega nismo vedeli. Želeli smo samo imeti, naši straši pa naj nam še tako pravijo kako ne zmorejo nam dati tega in tega... mi njih ne razumemo.
A vseeno.
Res je kot pišeš.
Zgolj to, da nas niso tako razvajali kot smo želeli nas naredi trdne, za DANES. Da smo in vemo, da Se ničesar ne DA pridobiti Z lahkoto, v vse JE potrebno Vložiti svoj Trud in Napor.

In hvala ti za opis dela, kjer si čutila oboje ( veselje, bolečino ).
Menim, da je to nek del, kjer vemo, da se osebi ne da več pomagati, ker si sama neizmerno želi nekaj " kar ve da bo zanjo najbolje"
In če ti ni odveč, ti tukaj sedaj, ko sem brala, povem, da si Z mojo materjo delita enake sanje. Ona vedno sanja o svoji stari mami, ki je tudi nekje trpela bolečine, vedno pa govorila, da si ne želi pomoči. In tako je "odšla". Moja mami je bila vesela, da se je to zgodilo, ker je vedela, da je bila rešena "vseh bolečin" in s tem ko jo sanja, ji občutki dajo vedeti, da tam kjer je " sedaj ne trpi več teh bolečin".
In sanja o tem, da jo vedno njena stara mati čaka pred hišim pragom, kjer je živela njena stara mama. In z občutki kot so je dobila spoznanje, da JI JE SEDAJ kot ANGEL VARUH. In verjamem, da so pravi.
Tudi tebi lahko Zaupam,da TE OČE Vedno spremlja in ti je kot ANgel.
Ti si bila in še vedno si njegov - On pa je sedaj popolnoma in samo tvoj.

In v trenutku Svoje bolečine  - spoznamo tudi njihovo.
To si zelo lepo napisala.
Hodimo nekje ENAKO pot kot naši starši.
Ko nas nekje ZAPUSTIJO " čeravno ne ", ker so nad nami, vedno in v naših mislih, SMO del njih.
Želimo modrovati, pa smo vedno pred enakim.

veronika wrote on 04.04.2003 at 12:00:04:


Hvala ti za to.
Tudi MOJE otroštvo je BILA MOJA ŠOLA.
Še vedno pa me ŽIVLJENJE uči IZ dneva V dan, da So moji starši meni dali vse in ŠE vedno mi dajejo, tako da sem Srečna - z malim grenkim priokusom po hrepeneju ljubezni - a tega sedaj veliko lahko sama sebi dam, KER ZNAM...

Učenje, to večno Učenje...

pri meni je že bilo tako, da mojega očeta ni bilo veliko doma, a vem tudi za vse napake ki jih je imel. Nikoli se nisem slepila, da je idealen, a je bil vseeno edini, ki me je sprejemal takšno kakršna sem.

Preseneča me dejstvo, da nas očetje nekje na naši poti vedno bolj presenečajo. O svojem očetu sem že veliko napisala. Veliko bi še, ker opažam, da je na tej strani večje število očetov, kot nas, ki še nekje postajamo ali si želimo, biti starš.

Ko sem  bila še otrok, sem imela očeta zelo rada. Z svojo rastjo sem skušala razumeti zakaj je temu TAKO, kot je bilo. Sedaj vem veliko več, kot prej.
Spoštujem ga in cenim, a v meni so določena hrepenenja.
Če sama sebe sedaj ne zavedem, bi lahko rekla, da Sem se bala neke določene bližine, tiste, katere mi je primajkovalo. A hkrati hrepenela po njej.
Ne vem, mogoče sem jo toliko "ne imela rada", da sem tako čutila.
Gibanje v okolju samih žensk, delitev samo nekih energij, je zavedla ostale. Skušala si je Prikriti, da ne obsatjajo  drugačne- tedaj.

KOt otrok sem pogosto to spoznavala, ko pa je mati še kakšno "podlo" izgovorila napram njemu, je bila potreba po tem še večja.

Sedaj spoznavam ravno obratno.
Učim se in Naučim več od nasprotnega, kot ENAKEGA.
Moška bližina me bolj privlači, kot ženska.

Vem...

Seveda sem Hvaležna in ponosna na svojega očeta, a nikoli ne bi delovala tako kot ON. Veliko opravičenih razlogov je imel in ima, da bi se lahko bolje posvetil družini v mojem otroštvu in seveda tudi sedaj.

Vse pa je v njem. Odločitve in vse.

Jaz sedaj skušam in si želim delovati po drugačnih vzorih kot on. Moram pa priznati, da globoko cenim njegovo delo, ki je tudi mene marsikaj Naučilo.

Hvalažna sem mu za to pot spoznanja.
Tudi skozi otroštvo.

Le ljubezen - te mi zmogel izražati  in je še vedno ne - ne spušča se v "prijaznost", kot da JE ne pozna...

Nekaj sem še želel dodati.

Nisem več jezen na mojega očeta.
Odpustil sem mu vse in sedaj ne čutim več bolečin ampak ostali so le spomini na moje otroštvo.

Vse zadane rane so se zacelile vse bolečine so se spremenile v otroške spomine.

Spomini bodo za zmeraj ostali bolečine in rane so se zacelile.

Sedaj mi je on smernica da se moram toliko bolj potruditi toliko več postoriti toliko več ljubezni izkazati kot je on kdaj koli naredil.

Sedaj sem mu hvaležen naučil me je spoštovati življenje, in mi hkrati pokazal kako je če življenja in sveta okoli sebe ne spoštuješ.