Veronika
Si me pa spodbudila k pisanju veš, da si me...
Naj ti povem ali napišem še svoj pogled na to, kar si ti napisla.
Sprva hvala za delitev, zelo sem vesela, da ste tako pisali iz sebe kot ste, Učimo se od en drugega, to mi je bilo vedno Jasno, zakaj se ne bi delili tako kot se...
Ko gre nekaj ven iz nas in še, da to prebere nekdo, ki ti je nekje HODIL po enakih stopinjah - da ve - da NI bil in še vedno ni sam
Skratka - hvala, Veronika.
In jaz, nekje v otoštvu sem bila tudi zmedena med tem kaj pomeni LJUBEZEN. V kakšni obliki naj se prejema. Videla sem kako se nekje sosedovi otoci igrajo, mati in oče ob njih, skupaj so. Medsebojno se tudi objamejo in to me je napolnilo Z nečem.
Samo ta prizor, ŠE vedno GA polnim
PRi meni ga ni bilo in s tem sem spoznavala, da Je med njimi prisotna neka LJUBEZEN, katere pomen sem kasneje sama spoznala, ob njih in tem doživljanju sem ČUTILA Toplino.
Ja to je bilo zaznavanje ljubezni, prepričana.
In sem opazovala.
Oni so imeli vse, vse ( igrače, ki so bile hit, tedaj, ljubezen od staršev vse...)
Jaz. Le nekaj malega igrač, ki so meni tedaj pomenile materialno dobrino, nisem pa vedela koliko "žuljev" je potrebno bilo zato, da starši nekomu to "dajo", Za Ljubezen pa NI potrebno Storiti nič
Samo odpreti se je potebno Globoko v sebi.
Material se sčasoma "uniči", ker je potrošniška "roba", MI SE PA NE - del v nas - nikoli be zamre in se ne obrabi, ker ŽIVI v nas.
In kot Otroci tega nismo vedeli. Želeli smo samo imeti, naši straši pa naj nam še tako pravijo kako ne zmorejo nam dati tega in tega... mi njih ne razumemo.
A vseeno.
Res je kot pišeš.
Zgolj to, da nas niso tako razvajali kot smo želeli nas naredi trdne, za DANES. Da smo in vemo, da Se ničesar ne DA pridobiti Z lahkoto, v vse JE potrebno Vložiti svoj Trud in Napor.
In hvala ti za opis dela, kjer si čutila oboje ( veselje, bolečino ).
Menim, da je to nek del, kjer vemo, da se osebi ne da več pomagati, ker si sama neizmerno želi nekaj " kar ve da bo zanjo najbolje"
In če ti ni odveč, ti tukaj sedaj, ko sem brala, povem, da si Z mojo materjo delita enake sanje. Ona vedno sanja o svoji stari mami, ki je tudi nekje trpela bolečine, vedno pa govorila, da si ne želi pomoči. In tako je "odšla". Moja mami je bila vesela, da se je to zgodilo, ker je vedela, da je bila rešena "vseh bolečin" in s tem ko jo sanja, ji občutki dajo vedeti, da tam kjer je " sedaj ne trpi več teh bolečin".
In sanja o tem, da jo vedno njena stara mati čaka pred hišim pragom, kjer je živela njena stara mama. In z občutki kot so je dobila spoznanje, da JI JE SEDAJ kot ANGEL VARUH. In verjamem, da so pravi.
Tudi tebi lahko Zaupam,da TE OČE Vedno spremlja in ti je kot ANgel.
Ti si bila in še vedno si njegov - On pa je sedaj popolnoma in samo tvoj.
In v trenutku Svoje bolečine - spoznamo tudi njihovo.
To si zelo lepo napisala.
Hodimo nekje ENAKO pot kot naši starši.
Ko nas nekje ZAPUSTIJO " čeravno ne ", ker so nad nami, vedno in v naših mislih, SMO del njih.
Želimo modrovati, pa smo vedno pred enakim.
veronika wrote on 04.04.2003 at 12:00:04:Moje otroštvo je bila moja šola. Ne bi se vračala, pa ne zato, ker mi je bilo velikokrat hudo, ampak, ker bi se moral znova učiti, kar sem se do sedaj naučila.
Hvala ti za to.
Tudi MOJE otroštvo je BILA MOJA ŠOLA.
Še vedno pa me ŽIVLJENJE uči IZ dneva V dan, da So moji starši meni dali vse in ŠE vedno mi dajejo, tako da sem Srečna - z malim grenkim priokusom po hrepeneju ljubezni - a tega sedaj veliko lahko sama sebi dam, KER ZNAM...
Učenje, to večno Učenje...