Mam en predlog... kaj ko bi se enkrat dobil na meditaciji za mir.... naj se zgodi božja volja in naj se šimpanzu Bushu končn enkrat posveti Se prav, dejmo se zment za uro in kraj, pa odmeditiramo.  8) Tist, k pa ne more pridt, pa nej se z nami poveže, pa doma odmeditira (lahk se pa zmenmo, pa smo vsi doma, če ne gre drugač)

ARS wrote on 31.03.2003 at 22:45:24:

Upam, da sta zdaj s tem povedanim gape in A. zaštekala, kaj sem hotel povedat, ko sem govoril, da so vsi protesti irelevantni.

Nedelovanje je samo en konec taiste palice, ki ima na drugem delovanje.
Srečanja za mir so morebiti nekaterim res butasta, morda pa le neblizu in delujejo drugače.
Meditacije za mir so nekaterim premalo, nekaterim najprej ideja, nato njihov način.
Sprejemanje in spoštovanje kateregakoli načina za izražanje nestrinjanja z vojno, katerokoli,
in pa delovanje proti njej, pa zagotovo naredijo precej več kot njihova neprisotnost.
In ker nas ni malo, bo najverjetneje tudi idej prav toliko.
A nobena izmed idej prav nič ne pomeni in ne zaleže, če ostane zgolj to.

Za delovanje, za ustavitev vojne,
ARS

Mislm, da tudi protesti niso odveč, saj konec koncev vplivajo na politike, da si premislijo. Protesti niso nasilje, ampak javen izraz duhovnega prepričanja, da je treba vojne ustaviti, in da noben, še tako velik "interes" ni vreden človeškega življenja. Na žalost je tako, da politikov na drugačen način sploh ni mogoče obvladati - razen, če jim zaradi takih ali drugačnih stvari padejo ratingi. So se pač tolk ufural v eno stvar.

To že itak počnejo, tko da nimamo itak več kej zgubit. Lahko pa jih oviramo pri tem. In z demonstracijami se predvsem zruši samopodoba političnega sistema, ki ni niti prijazen do ljudi - zaradi zavesti potem pride do transformacije. Ostajati doma in čakati na kristusa medtem ko bombe padajo po otrocih pa je podpiranje ega politikov.

Hmmm.... kolikor poznam otroke, je nekako takole - če jim pustiš, da te tepejo, te bodo tepli toliko časa, dokler se ne bodo ONI naveličali - če pa jim pokažeš, da jih lahko oni dobijo po nosu, pa takoj. Zdej pa zamisl, da te en froc napade z nožem, ker je mal zablojen - ne mi rečt, da ga kljub vsemu ne boš ustavil in se boš pustil ubit. Tok o tvojem prepričanju, da ne smeš nič narediti.

Edina ločnica ki je, je ta, da medtem ko politiki in vojaki zganjajo nasilje, ti deluješ aktivno, a nenasilno.  

Kajti, velika zabloda je, če misliš, da bodo politiki delovali srčno. Težko da, kajti tako so prepričani v svoj prav (predvsem zaradi lastnega udobja), da se ne bodo premaknili, dokler jih nekaj ne bo zmotilo - po navadi pa ne reagirajo na vest, moralo, ali če hočeš, čutenje (ker ima večina preveč zaprto srčno čakro in 20km debele ščite pred čutenjem in dojemanjem višjega jaza), reagirali pa bodo na občutje lastne bolečine ob škodi, ki bo nastala zaradi demonstracij. Kaj hočemo, med nami so tako razsvetljena bitja kot tudi zablojeni politiki - in eni govorijo in razumejo en jezik, politiki pa žal drugega, kot ga razumemo mi. Zato mislim, da so demonstracije primerno sredstvo komunikacije, ki ga bodo politiki razumeli.

Konflikti pa po mojih izkušnjah sploh niso nujno nekaj slabega - če ste se sposobni iz njih česa naučiti. Konec koncev, ravno skozi konflikte in "spopade" sem se marsičesa naučil - pa še veliko se moram naučiti. Veliko pa sem se naučil tudi iz mirnih in ljubečih situacij. Ampak zagotovo pa je, da te bo japonec najbolje razumel japonsko, malo slabše angleško, slovensko pa sploh ne.