Himy, mislim, da bi se tega hitro naveličal. Ker bi vsako stvar nadzoroval. Meni je najboljša spontanost. Torej spontana igra življenja.

LP Harry

himynameis wrote on 02.04.2003 at 21:25:30:


Tudi Igralec LAHKO "odneha" sredi igre In oddide, tako kot Gledalec.
Imata enake vloge.
Le, da je eden malo več izgubi kot Drugi.
Videti še ne pomeni  - Dojemati....

Mogoče po tej strani zopet ima Igralec več OD TEGA...
Ve kaj igra
In
Pozna PRAVILA IGRE
Ja, ja  -  Izpeljati DO konca...  
Zadostiti Gledalcu..

Ampak vseeno LAHKO ZAPUSTI "prizorišče".
Lahko PA OBA...  

Quote:


Zvezdica, ker so tebe starši zapustili, potem je v tebi gotovo ostalo kako prepričanje o zapuščenosti in si mogoče nekje v sebi misliš: jaz nisem dosti vredna, zato me vsi zapustijo. In ker ti, kreator svojega življenja, to misliš, te Vesolje posluša in ljudje te puščajo na cedilu, da ti skozi take situacije Vesolje potrjuje tvoje prepričanje. Če bi ti sama v sebi čutila, kako čudovit človek si, potem do takih stvari mogoče ne bi prišlo. Ali pa jih niti opazila ne bi, ker bi vlekla iz življenja drugačna opažanja.

Quote:

Ja, imaš prav, prepričevanja ponavadi ne zaležejo. Ampak se mi zdi, da se lahko iz nekega izhodišča žrtve spustiš šele takrat, ko začneš res dobre in lepe stvari o sebi odkrivat, čutit, se jih zavedat. Ker se šele takrat počutiš dovolj močan, da lahko zares odpuščaš. Ljudje, ki nas prizadanejo, niso manjvredni, prav gotovo pa imamo vso pravico, da pri dejanjih s katerimi nas prizadenejo, ne skrivamo jeze in besa in gneva. In glej, če pogojuješ lep pogled na sebe s tem, da zaradi tega potem ljudje, ki so te zapustili, postanejo grši... si že tam, zavestno se držiš nazaj, zato da ne bi prerestla, prestopila igre, ki jo igraš s svojo lastno vrednostjo. Pusti igro in te ljudi. Tvoja vrednost ne temelji na njihovi zapustitvi. Dovoli si bit največja asica na svetu vsaj za sebe

Pristno naraven človek, ki je človek brez igre in skuša kaj povedati o življenju, sila težko pride blizu igralcu, ki je ves ujet v slepilo igranja. Igralec kratko malo ne more dojeti, da nekdo zunaj igre o njej sploh kaj ve. Svobodnega človeka igra pravzaprav ne zanima, saj je priča radoživosti življenja in sporoča o tem, kar prihaja samo po sebi, mimo vseh iger. Igralcu predvsem neigralec prinaša resnično sporočilo.

Če je kdo predstavnik življenja in če koga uči živeti, potem ga uči biti resničen, resnično biti, predvsem pa ne igrati. Premnogi samozvani mojstri in učeniki pa žal skušajo v imenu življenja prodajati svoje skrite igre. V tem trdem svetu gredo resnični neigralci neopaženi skozi življenje, odmevnost njih modrosti je skromna. V očeh igralcev so nespametni, nepomembni, spregledani.

Kdor ne igra, sledi življenju v vedno nove in širše prostore bivanja in skoznje odhaja. Nekega dne odide popolnoma, saj je zmogel prerasti vse, kar ga je zadrževalo. Tedaj ga gon po izživetju ne veže več in je pripravljen, če je potrebno, brez strahu stopiti skozi vrata smrti. V tistem trenutku je sposoben prevzeti nase popoln razpad vseh iger, s tem pa vseh želja in hrepenenj. S tem se rodi njegova svoboda in doraslost življenju.

Igro igra tisti, ki je ne obvlada. Kdor jo obvlada, jo pozna in izgubi interes. Vsakdo, ki igra, se v igri išče in se z njo poistoveti. Ni dovolj močan, da bi ostal kot brezimni. V izničenju vsake istovetnosti, vsakega namena, vsake igre človek doseže rob možnega. Tam so vrata v večnost in njeno brezmejnost.

Če kdo na način igre predstavlja svojo neigro, če se kdo torej igra življenje, s tem kar najmočnejše podžiga svojo bivanjsko potrditev. Morda se pod masko igrane pristnosti in radoživosti še sam ne spozna več. Sem in tja se v tem času pojavljajo takoimenovani duhovni učitelji, ki se sicer za nič ne proglašajo, pustijo pa se častiti, kakor da so bogovi. In taki niso v nikakršno dobro. Če drugega dela nimajo, bi svojim častilcem lahko razkrivali nesmisel njih igre.

Žal človek dokaj lahko spregleda nesmisel tujih iger, svojega pa se oklepa, ker v njem vidi vrednost življenja. Sočloveku lahko pomagaš, ko mu razkrivaš nepotrebnost tujih iger. Pomagaš mu, kadar se lotiš njegovih lastnih. To zahteva pripravljenost na žrtev, saj boš neredko žel zamero, odtujitev, hladno zavrnitev. Žalostno je, kadar ljudje raje zapuščajo drug drugega namesto svojih iger.

Quote:

no vsaj zate vemo, da ga imas.

In ti vse to veselo prepisuješ ? Potem to ni tvoje ? in kakšno igro sedaj s tem igraš ? kaj bi rada povedala ?

Ta zapis spodaj ti pa popolnoma pristaja, a je tudi prepisan ?

In tebi je ta knjiga razdrla igro, kaj si sedaj podobna podgani ali kaj si hotela povedati ?

Pravi učitelj in modrijan stotim različnim ljudem razbije njihove igre. Morda mu nihče od njih ne bo dal prav in bo vseh sto odlšlo, rekoč: "V kakšno prednost pa mi je tak učitelj? Takega, ki mi vse razdere, pač ne potrebujem. Iskal bom drugega."

Da zmoreš zares komu razbiti njegove igre, moraš sam biti izven njih, moraš sam nedvomno zapustiti svoje, ker boš sicer takoj ogrožen. Igra tvojega bližnjega hkrati osmišlja tvojo, in če ti podariš igre drugim, jih bodo oni tudi znali tebi. Če si zunaj igre, ti nihče ne more vzeti ničesar, tudi če ti vzame življenje. Brez igre vsakomur sežeš do dna.

Namesto da bi zadevali v nesmisel sočlovekove igre, ljudje raje z njo sočustvujejo. Podoživljanje in upoštevanje igro spodbuja in krepi njeno moč. Človek zunaj iger je velik izziv in s tem neprijeten. A navsezadnje se zgodi, da niti tisti, ki mu je bila igra razbita in je prizadet, ni zmožen povsem zavrniti človeka, ki mu je igro razbil in mu pokazal njen nesmisel. Kajti globoko v sebi se vsaj delno zave samega sebe in pa tega, da v ravnanju človeka zunaj iger ni bilo nič hudobnega.

Nikoli ni treba poveličevati, hvaliti in potrjevati dejanj, namer in besed človeka, ki je v igri, češ: to je pa dobro, kajti nič od tega ni dobro. Vse na tem svetu je minljivo in čemu potem lažen sijaj, ki ne bo zdržal pod zobom časa. Večja ko je zaslepljenost v igri, hujša bo bolečina, ko bo začela igra razpadati. Igra je najprej vabljiva kot lepo zrelo jabolko, ki pa hudo zagreni, ko ga okusimo in najdemo, da je sredica gnila.

Da bi bili čimbolj nemoteni v svojih igrah, se ljudje zavarujejo z medsebojnim fair-playem, češ: ti pusti mene nemoteno igrati, jaz bom pa tebe. Vendar se prava naklonjenost do sočloveka ne kaže v taki popustljivosti, ampak tvega udarec na šibko mesto in ne prizanaša človekovi slepoti.

Ni trd oče, če otroku ne pusti opičenja. Čemu bi dopuščal sprevrženost, ko pa je človek najlepši tako kot je, brez oponašanja, pristen. Saj se bo otrok tudi ob pametni vzgoji moral soočiti s premnogimi sugestijami igranja. Mladini se dostikrat zdi, da je primorana sprejeti igre starejših, kot ne bi bilo druge variante. Ko potem v igro utesnjeni mladi trpijo, iščejo znotraj ustaljenih iger svojo protiitro, ne da bi se zavedali, da je to še zmeraj samo igra. Zanikanje iger starejših v oporečništvu in uporu dosedaj ni rodilo kake žlahtne vsebine.

Ko človeku razdereš igro, postane napadalen. Ne zaveda se, da čas razbije vsako igro in da so pred večnostjo vse ničvredne. Edina prava igra bi bila tista, ki bi imela cilj v nedosegljivem. Čim pa je cilj končen, določen, in prinaša moč, ugled ali potrditev, napravi človeka ranljivega ter ga prisili v mrtvi tek napada in obrambe. Vsa zla napadalnost in razdiralnost potuhnjeni ždita v človeku v isti meri, v kateri ga je igra podredila in požrla. Šele ko je ogrožen končni rezultat človekove igre, plane na dan pošast neobvaldane napadalnosti, ki pokaže, kako človek ni sposoben prenesti poraza.