2. Sodelovanje z Breuerjem

Freudovo psihoanalitično delo je bilo utemeljeno na odkritju njegovega starejšega kolega Josepha Breuerja. Breuerjeva pacientka Ana O., ki je bila diagnosticirana kot histerična, je bila zelo inteligentna in sistematična  ženska ter je z njim zelo podrobno raziskovala svoje simptome. Ugotovila sta, da ima vsak njen simptom zelo pomembne povezave s pomembnimi vendar pozabljenimi dogodki, ki so povezani z občutki, katerih ni nikoli niti izrazila niti premagala, ko pa jih je odkrila, so njeni simptomi popustili.

Raziskave, ki so jih naredili Charcot in drugi so pokazale, da bi lahko histerične simptome razumeli na psihološki način kot povezane z emocionalnimi travmami. Čeprav je Breuerjeva pacientka odnehala pred dokončno ozdravitvijo pa so njegova opazovanja privedla do dveh bolj specifičnih hipotez: najprej, da simptomi izražajo spomine in občutke  povezane s pomembnimi pozabljenimi dogodki; in drugič, da se simptomi lahko olajšajo s katarzično terapijo, ki omogoča pacientu, da te dogodke podoživi tako, da deluje skozi čustva, ki so z njimi povezana. Tako je Freud sledil Breuerjev primer in začel svoje paciente podrobno spraševati o njihovih življenjih in čustvih. Pri tem je opustil hipnozo in jo nadomestil s Bermheimovo tehniko pritiskanja na paciente, da bi se spomnili pomembnih dogodkov.



3. Raziskovanje spolne zlorabe

Ko so njegova raziskovanja napredovala, je Freud ugotovil, da je pomemben del spominov povezanih s simptomi seksualen in šel po času nazaj. Pod pritiskom njegove tehnike, je veliko njegovih pacientov odkrilo jasne spomine spolne zlorabe iz zgodnjega otroštva. In ko je pritiskal še naprej, je bila pri vrsti ženskih pacientk vloga zlorabljevalca dosledno pripisana očetu. Pri obravnavanju teh scen zapeljevanja, je Freud končno zaključil, da čeprav bi starševska zloraba lahko bila dejavnik pri povzročanju nevroz, ni bila tako široko razširjena, kot je bilo razvidno iz pripravljenosti pacientov, da se je spomnijo. Zakaj, kakor je pripomnil se je zdelo, da ni »v nezavednem nobenih indikacij realnosti«, tako, da »posameznik ne more ločiti med resnico in (čustveno nabito) domišljijo«, kjer bi to lahko vključevalo »seksualne fantazije ki se dotikajo teme staršev«. Zato se je zdelo, da bi osnovni vzrok simptomov lahko našli v dejavnosti domišljije.

Ti dogodki pa so Freuda pripeljali tudi do spremembe njegove terapevtske tehnike. Postalo je očitno, da se mara zaščititi pred učinki sugestije ter da se najbolj relevanten in zanesljiv material ne pojavlja kadar se paciente pritiska k spominjanju, ampak raje, kadar izražajo svoje misli in občutke spontano. Tako je pričel svoje paciente nagovarjati, naj preprosto izrazijo vsako idejo ali misel, ki se jim pojavi tako natančno, kot je le mogoče in brez oziranja na to ali se jim zdi pomembna, razumna ali moralno sprejemljiva. Ta vrsta neposrednega in neprisiljenega samo-opisovanja, ki ga je Freud imenoval prosta asociacija, je pripeljala tako do obeh tem, ki smo ju omenili že prej, kot tudi do drugih še ne raziskanih. Ker je ta postopek do skrajnosti povečal podatke, ki so relevantni za razumevanje njegovih pacientov, Ga je Freud naredil za temeljno pravilo psihoanalitičnega zdravljenja.

6. Fantazija in primarni procesi

Psihoanalitiki danes pogosto opisujejo vrsto imaginativne reprezentacijske dejavnosti, ki služi za umiritev nezavednih želja, kot fantazijo. Fantazije se lahko pokažejo, ne samo v sanjah ali simptomih, ampak tudi v katerikoli obliki dejavnosti, ki ima reprezentacijski pomen; in fantazije značilno realizirajo psihološke mehanizme in procese opisane v psihoanalitični teoriji. Osebe torej s stalnimi življenje-oblikujočimi fantazijami samih sebe na modelu drugih, postavljajo identifikacije s temi osebami; in ta proces je Freud vzel za centralnega pri konstituciji jaza.

Freud je bil prepričan, da vzorec reprezentacije izpolnitve želje, v katerem želja da P sproducira pomirjajočo (in mogoče simbolično) reprezentacijo, da P, označi primarni proces pomiritve želje, medtem, ko vzorec intencionalne akcije, v kateri želja, da P, daje pojavitev pravi akciji ali simulaciji, da P, označi sekundarni proces, ki je tako viden, kot razvijajoč se iz prvega, primarnega procesa, kot tudi pojavljajoč se v njegovem kontekstu. To lahko razumemo kot trditev, da sedanja akcija karakteristično stoji v reprezentacijski in pomirjajoči relaciji z željami iz preteklosti. (primer podganar in saker). Torej lahko rečemo, da se oseba, ki deluje v sedanjosti, lahko predstavlja samo sebe, kot zadovoljujočo in lahko tako v resnici zadovoljuje želje, ki so ostale nezadovoljene iz zgodnjega otroštva.


7. Psihologija in možgani

Freudove začetne raziskave so bile raziskave živčnega sistema in v svojem delu Projekt za znanstveno psihologijo (1895), je orisal različico fizikalizma – teorijo psiholoških procesov kot živčnih procesov.
Freud je tako identificiral željo-izpolnjujočo pomiritev infantlne proto-želje z obliko živčne prototipne aktivacije.


8. Psihična struktura in funkcija

Freud je dodelil nalogo vzgajanja čuta realnosti hipotetični nevrološki strukturi oziroma funkcijskemu delu uma, ki ga je imenoval »das Ich« ali ego (Jaz). V njegovi končni konceptualizaciji je to strukturo povezal še z dvema drugima: 1. »Nadjaz«, ki presoja ali kritizira jaz in vključuje tudi »ideal Jaza«, ki predstavlja ideje ali standarde s katerimi je bil Jaz sojen; ter 2. primitivno »Ono« ali id, ki je naravna matrica (kalup) osnovnih in potencialno konfliktnih instinktov ali gonov – to je, struktur, ki bi proizvajale osnovna čustva in motive (vzgibe) za delovanje – iz katerih se razvijejo ostali. Njegove pozne obravnave teh pojmov so še posebej težavne, deloma tudi zato, ker kombinirajo razlikujoče se načine razlage.

Freud je vzel gone, ki konstituirajo Ono, kot razdeljene v dve glavni kategoriji: tisti, ki povzročajo motive, ki so konstruktivni in kreativni, kot so naklonjenost, ljubezen, skrb..., te je imenoval življenjski instinkti; in tiste, ki proizvajajo motive, povezane z agresijo, kot zavist in sovraštvo, te je imenoval destruktivne ali instinkte smrti. Seksualni nagoni (ali motivi) skupaj s temi merijo na samo-ohranitev in so na splošno med življenjskimi instinkti; toda glede na njihovo dovzetnost (plasticity), so nagnjeni k mešanju z agresijo, kot v primeru sadizma, mazohizma, razvrednotenja objekta ljubezni ter tako naprej. Tako je bilo njegovo končno stališče, da lahko primarni konflikti v posameznikovem življenju – ti, ki povzročajo potlačitev in lahko postanejo povzročitelji mentalne bolezni – vključujejo seksualnost, vendar so v končni fazi spoznani kot oklevanje med impulzi ustvarjanja ali uničevanja.

Po Freudovi teoriji sta se Jaz in Nadjaz razvila iz Onega, v glavnem skoz otrokove formativne identifikacije z drugimi, posebej starši. Otrok ponavadi napreduje proti samo-kontroli s predstavljanjem prototipičnih podob staršev, v njihovi vlogi regulatorjev socialno pomembnih telesnih aktivnosti, posebej, kot smo že zapisali, teh, ki vključujejo hranjenje in iztrebljanje. Te »najzgodnejše roditeljske podobe iz otroških let(imagos)« zagotovijo osnove za Nadjaz. Ta samo-kritična zmožnost uteleša otrokovo agresijo v projektirani obliki ter tako teži k temu, da je daleč bolj kaznovalna kakor dejanski starši. Zato je lahko vir velike tesnobe ali krivde, v ekstremu pa celo samomora. (primer podganar)

Nadalje otrok vzpostavlja svoj Jaz z identifikacijo s staršema kot predstavnikoma, to je kot tistima, ki želita in zadovoljujeta željo. Glavni korak v normalni razvoj je identifikacija s staršem istega spola, kar ima za svojo posledico to, da so seksualne (in druge) želje izražene ne-incestno, heteroseksualno in reproduktivno. Da bi se to uresničilo, pa mora otrok prekiniti namero zamenjave starša, kateremu zavida s tem, da postaja tak kakor on ali ona. Tako končna vzpostavitev Jaza in Nadjaza sovpade s tem, kar je Freud imenoval razkroj Ojdipovega kompleksa.


9. Socialna psihologija

Freud je trdil, da kohezivnost mnogih skupin izhaja iz identificiranja njihovih članov drugega z drugim s tem, da položijo skupno idealizirano figuro (ali vzrok ali prepričanje) na mesto ideala Jaza. Skupine se lahko tako identificirajo s projekcijo njihovih slabih aspektov – in v posameznem njihovih lastnih sovražnih in destruktivnih vzgibov (motivov) – v neko skupno mesto, ki tako postane fokus kolektivnega in legitimnega sovraštva. To je lahko neka določena figura, kakor hudič ali druga družina, nacija ali rasa, katere voditelji so prav tako lahko očrnjeni ali demonizirani.

Ljudje, ki se identificirajo z istim idealiziranim objektom ali si predstavljajo skupni objekt kot osovražen, se lahko zato v sodelovanju v destruktivnih dejavnostih, katere so uveljavljene s skupnimi ideali, počutijo očiščene, združene in upravičene. Identifikacija s projekcijo dobrih in slabih aspektov v skupno mesto tako sistematično služi za organiziranje oseb v skupine, ki predstavljajo sebe kot nerealistično dobre in druge kot nerealistično slabe; in to po vrsti dovoljuje agresivne in destruktivne vzgibe (motive), da so sprejeti in zadovoljeni z minimumom posrednosti in krivde. Ta vzorec dobrega proti slabem si deli večina udeležencev v veliki raznoličnosti človeških konfliktov, ki jih spodbuja. Kjer so skupine organizirane na teh temeljih težijo njihova racionalna nasprotovanja k temu, da so podprta s sumničenji in sovraštvi za katera se lahko vidi, da so iracionalna, vendar ostajajo bolj ali manj neizsledljiva, dokler so vdelana v skupinsko kohezijo.



Slava mu 8)

Na psihoanalize!  

Freud - moj vzornik. Slava mu.