vilma wrote on 18.05.2003 at 15:33:21:In vcasih razmisljam, ali mi ti pribliski ne prinesejo samo tezave, ali pa celo dvome v lastno razsodnost, ko iznenada vidim pred ocmi nevarnost, ko koga opozorim na to... Predvsem pa, ko so v vprasanju custva do nekoga, za katerega ti itak ne bi bilo vseeno, ce se mu kaj zgodi. Pojavi se namrec takoj vprasanje, ce te sploh jemlje resno... Potem pa vprasanje; "Ali spet delam paniko?" In ce ga ne opozorim, pa se mu kljub temu, tisto zgodi, si bom ocitala vso zivljenje, da sem "vedela", pa mu nisem povedala... Kaj je torej boljse? Molcati, pa prositi, da se motim, da delam paniko, ali pa ga opozoriti in reci; "Lahko se tudi motim, ampak bodi vseeno bolj previden - tako mimogrede - "
Torej, tisti ki ima te sposobnosti, so mu na nek nacin kot olajsanje, po drugi strani pa v breme...
Vilma, res sem ti hvaležna za ta tvoj post. Skoz čas sem se naučila, da velikokrat moji strahovi in slutnje niso bile upravičene in tako delam na umirjanju misli in slik, simbolov, ki se mi kažejo. Bom rekla, da jih vzamem vse resno in s spoštovanjem, sebe pa nekako distanciram v zaupanje in prosim za modrost, da bom znala v danem trenutku ravnat, kot mi je namenjeno. Ogromno mojih 'videnj' se je uresničilo, seveda se konstantno sprašujem, če jih nisem sama prikrojila po dogodku. Odgovor je znova in znova ne, ker skušam biti kar se da iskrena. Vem, da moram poslušat svoj občutek, da me ne vara; težje pa je, če si z nekom skupaj in ti on položi zaupanje v 'tvoje roke', ti pa ne moreš biti na mestu, kjer bi moral biti on. O teh zadevah ponavadi ne govorim, razen če se ponudi priložnost, ko že nekdo izpostavi vprašanje, pa še takrat povem nekako v prispodobi. Posebej sanje so tiste, ki so mi postale velik vodnik v svojem ravnanju.
Nekako bi na topic rekla, da je pravzaprav vse usoda, vendar v njej imaš - si izboriš nekoliko prostora za svobodne izbire.
Vsaka manipulacija se izjalovi, zato je jasnovidnost zadeva za takrat, ko imaš zares čisto srce in namene.
Home
Pages: 
