heheheh Picola, hehehe,   .  Picola, tukaj gori lahko dobiš nasvete, samo nasvete, katere se pa ne smeš držati kot pijanec plota, lahko so dobri ali pa slabi, zato moraš vzeti ven tisto, kar boš našla za sebe koristno ostalo pa, zavržeš.

Predvsem pa, sama moraš razčistiti in se odločiti kaj bo prav in kaj ne s tem kar boš naredila.

Predvsem pa imam občutek, da te je nečesa full strah v tej zvezi. ?

Če se razumeta super, se imata fajn, je potem res kriva tista potreba s fantove strani po malo večjem zadovoljevanju spolne potrebe ?
Mislim, da ni sex ovira, oviro si opazila nekje drugje.
S fantom si spoznala ogromno, ogromno sta dala čez in sta pri vsem tem tudi živela kot se v takem primeru živi.

Mislim pa, da si že sama sebi odgovorila, le preberi še enkrat kaj si napisala in boš našla, videla odgovor.

Pa ko že takole lepo duhovno rasteš, dej začni še  rasti tusi na tistmu delu, ki se imenuje kot neki strah, zdej ne vem, ali te je res tolko strah ali pa je le to navada pisanja ?

Tvoji občutki so samo tvoj.

Picolo, odločitev je v tvojih rokah, in predvsem vedi, kar boš naredila, bo prav.

Lep dan ti želim.

picola
Tudi jaz nimam odgovorov za tebe, vidim par stvari, ki sem si jih že pri sebi uspela razložit, so pa mogoče za tebe tudi napačne.
Vidi se, da te je strah in da ne zaupaš. Strah te je moških, predvsem pa sebe. Sebi ne zaupaš. Orientirana si na iskanje nečesa, kar nimaš, lahko pa bi nekaj ustvarila s tem, kar imaš. In dejansko imaš en čudovit poligon za zdravljenje in podporo. Ljubezen je največje zdravilo. Varnost v zvezi pomaga, da si upaš soočiti se s stvarmi, ki te težijo življenje. S tem, kar govori Košiček, se pa ne obremenjuj, partnerstvo je mnogo več kot samo sexualno, čeprav je dobro, da je tudi tako. Nima smisla, da se sprašuješ, kaj je najbolj pravo, najbolj pravo je vedno samo tisto, za kar se ti odločiš, da je pravo za tebe. Pa čeprav živiš celo življenje v platonski zvezi. Ti si sama merilo vsega. Tvoje odločitve ustvarjajo tvoj svet. Odločiš pa se vedno lažje, če veš kakšen je tvoj namen.
Nekaj zelo dobrega o tem, pri čemer partnerstvo, kot se mi zdi, da ga imaš ti (pa tudi jaz) pomaga, piše tukaj:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1...

Ne vem, ampak tak če bi malo ugibala, zakaj bi bilo tebi manj do sexa kot tvojemu partnerju, je možnih več odgovorov, pa tudi ne izključujejo se. Prvo je, da nimamo vsi enake želje po sexu, zakaj je nimamo, bog ve, mogoče je to zato, ker smo si ljudje različni, mogoče pa tudi zato, ker imamo eni bolj blokiran sexualni izraz kot drugi, mogoče pa se eni tudi lažje izražajo prek sexa, mendtem ko imajo drugi za to drugačne načine. Ob vseh teh izkušnjah iz mladosti, pa se v tebi mogoče, v celi tej fazi rasti pa pucanja, stvari tolko spreminjajo, da mogoče enostavno ne čutiš toliko želje zaradi samoregulacije tvoje sexualne energije ali pa kaj podobnega. Sej veš, ko se ti neka rana celi, jo je najboljše pustit na miru. Lahko bi blo tudi to. In ko se bodo stvari v tebi popravile (v ljubeči in varni zvezi pa se vedno popravijo, po moje), se bo tudi to spremenilo. Edino pomembno je, da se nikoli ne siliš, če ti ni, saj ti to nič ne pomaga, prej obratno.
Sex je lep, tak ko je vsak naš izraz lep. Najlepši pa je, ko imamo sebe radi in ga izražamo v polni lepoti tega, kar smo. Ko imaš sebe rada kot žensko, ko imaš lepo mnenje o spolih, ko imaš rada moške, takrat je vse, kar delaš, lepo.
Narobe pot je recimo samokaznovanje. Očitanje in krivda zaradi preteklosti je strup. Tako ali tako si delala vedno najboljše, kar si v tistem trenutku znala in očitno si si sama izbrala tako izkušnjo in če si si jo sama izbrala, potem si prav gotovo tudi dovolj močna, da z njo opraviš. Imaš pa mogoče v sebi kak glas, ki ti ves čas govori, ne to pa ne, ti si tega ne zaslužiš, ti se ne smeš osvobodit, moraš trpet še naprej, ti nisi vredna tega, da bi že ZDAj to rešila, mogoče kdaj boš, ampak pozneje. Pozneje pa pomeni lahko tudi, pusti tega partnerja, ker te lahko prehitro pripelje do ozdravljanja, ti pa si ga še nisi zaslužila. Kar pa ni res.
V bistvu sprašuješ, če naj pustiš partnerja, s katerim ti je dobro. Če tako čutiš, ga vsekakor pusti. Če se dovolj poslušamo tako vedno naredimo tisto, kar moramo. Ampak zakaj se ti pa tako mudi? Je pomembno če je pravi, če pa vama je dobro skupaj? Ko bo čas, boš že vedela, da ne gre več... ker ne boš več prenesla, ker ti bo naredilo klik in boš vedla, da je treba drugače naprej... po moje...
Poleg tega sta se našla dva z izkušnjo pomanjkanja ljubezni in varnosti v ljubezni (tudi spolnosti). Torej imata oba v sebi neke mehanizme, ki vama govorijo, da je težko zaupat da nič ni kot izgleda, da so ljudje nezanesljivi in da prizadenejo. Torej se ograjujeta notranje in ne odpirata drug drugemu, saj (vsaj on) ves čas pričakujeta, da bo prišlo trpljenje in izdaja in vse kar k temu paše... nista torej ravno v pravi kombinaciji, da se naučita zaupat, sebi, se začet cenit in potem to prenašat tudi iz sebe navzven? Običajno je lažje, če človek dela v tandemu.
Samo mnenje, pa mogoče čisto napačno zastavljeno.

ti želim veliko sreče

Z odločanjem se po moje takih partnerskih razmerij  ne da razrešit, še posebej, če so srčne in ne zgolj  interesne zadeve. Ne da se na eno stran postavit interesov, na drugo pa ljubezenskih čustev, seks pa uporabljat kot jeziček na tehtnici, ker tud seks je lahko tako ljubezen kot interes, kakor ti iz trenutne pozicije pač bolj ustreza nanjga gledat.

Jest bi iz svojih izkušenj težko izlušču, da sem sem se za vstop/izstop v katerokoli zvezo odločov. Sem se zanjo zagrel pa  ohladu,  pri sebi  vedno natančno vem pri čem sem, problem je ponavad ta filing drugmu  tko predstavit, da bo tud on vedu, pri čem je glede tebe. To drugmu zgleda kot odločitu, zate ne, ti veš, da je lahko samo tko in nč drgač, ti se nis nč odloču.  Iz tega se lahko izcimi tudi,  da se  dva konc koncev tud zmenta, da bosta skupaj   zarad skupnih interesov (tud seksualnih), to je ene vrste racionalan odločitu, ampak take izkušnje jest nimam, ker zame je potencial partnerskega odnosa v njegovi  totalnosti. Seveda se tud v takem totalnem odnosu partneja postavljata v položaj, ko se kako odločata, a sta sploh (še) za skupaj, ampak to je bolj fiktivna zadeva in služi definiranju vsaj minimalnih skupnih interesov. Če se v taki situcaiji eden al pa oba 'odločta', da nista za skupaj in gresta narazen, sta ona dva še vedno par ne glede na odločitev. Druge  zveze so pol bolj kot ene interesna združbe, ki so morda manj naporne kot bi blo  njuno partnerstvo na srčnem nivoju.

Men se zdi, da ma košiček v bistvu prav, da je  seksualna privlačnost  za partnerstvo nujna, ker je ziher eden pomembnih generatorjev ljubezni. Tud če se seksulanost  iz takšnega al pa drugačnega razloga med partnerjema ne  realizira, se  kot potenca skoz ljubezen manifestira. Z odločitvijo enga al pa obeh, da se seks iz parterskega odnosa iz takšnega al pa drgačnega razloga črta, se privlačnosti same s tem ne  zbrisat, če seveda obstaja.  Zato se tud ljubezni  prek črtanja seksa iz odnosa ne da zbrisat al pa omejit, to je iluzija, kot je iluzija, da se da ljubezen skoz seks sproducirat, če nima seks  ene potence  neskončne privlačnosti v seb.      

Pozdravljena Picola.

Zanimivo, iskreno zgodbo si izpovedala. V njej sami se zrcali predvsem dvoje, kar zadnje cajte med duhovneži prepoznavam. Prvo je na veliko spoznavanje raznoraznih tehnik razreševanja težav, po enmu, drugmu, tretjemu.... mojstru, tehniki. Drugo pa tisto osebno-indivudualno doživljanje in razmišljanje po njem. To drugo ima tudi velikansko prednost, pred načitanim načinom, ki vse prevečkrat omejuje, kot razrešuje ali osvobaja težave. To pa zato, ker te usmeri nekako površno, in celo ljudje se zelo hitro poistovetijo z nekimi splošnimi predpostavkami. To se meni osebno zdi precej hecno. In nato, namesto da prideš do rešitve tavaš od tehnike do tehnike, problem pa ostaja tam kjer je bil.

Kaj se dogaja z vama? Na videz nič posebnega. Precej normalno je, da se partnerja, ki živita dalj časa skupaj, na obdobja glede seksualnih potreb ne ujameta povsem. Če to razumeš in iz tega ne delaš neke diplomske naloge, preide in odnos raste naprej. Včasih pridemo v obdobja, ko si želimo biti povsem sami, včasih si želim polno ljudi okrog sebe. V tem ne vidim nič napačnega. Napačno je nekaj na silo siliti. No seveda se zatakne pri vezi, pri partnerjema, pri dvema, ki naj bi pripadala eden drugemu. Velikokrat se eden ali oba začneta obešat na neke iluzije, kot so pripadnost, usodna duša, duša dvojčica in podobne blondete. In to razmišljanje lepo potrjuje tvoj prvi post. No v drugem, kjer si me malo prehitela, pa že prideš do lepega spoznanja.

Na kratko. Kaj blodit, pa neki na suho razreševat, pa se ukvarjat s preteklostjo, če živim sedaj. Tukaj zdaj pred seboj imam fanta, ki me ljubi, ki mi je dokazal ljubezen, ki je sočuten do mene. Nimam dedka, nimam bivših, ni fotra. Ti so bili, da so te le pripeljali do sem kjer si. Praktično preteklost lahko hitro ubiješ, če si le to sama sebi dovoliš. Če pa iščeš nekaj tam, kjer ni več, samo zgubljaš čas in obenem potrpljenje tudi tistega ki je s teboj. Pozabi »očetove« blodnje, da so ženske le za izkoristit. A ni tvoj fant dokazal nasprotno. Če ni, potem nisi povedala vsega, zakaj imaš občutek, predvsem občutek, in kdaj imaš ta občutek, da te želi izkoristiti? Mogoče pride ta občutek na dan, ko se prepirata,  ali tko iz lepega ko se zbudiš zjutraj?

Pri Košičku, ki je baje izredno cenjen v nekaterih krogih, mene zmoti predvsem MORA, zveza se mora končati. Kako lahko nekdo vnaprej nekaj obsodi, določi. S statističnim vzorcem ali približnim domnevanjem. Izjeme potrjujejo pravilo. In izjem je iz dneva v dan več. Zakaj se prepustit neki avtoriteti. Ne. Rajši potem vzemi 10 zapovedi, pa boš lažje vse probleme reševala, ali še lažje. »Trudi se iz trenutka v trenutek vse razumeti, sprejeti, ljubiti«. Sej ne bo šlo, ampak tvoj zadnji post oddan danes, kaže ravno na to. Da sta vrgla v kot, kup duhovnosti, kup vzorcev, kup smeti, ki so za na smeti. Življenje se odvija tukaj zdaj. In dost imamo dela s tukaj zdaj, kot pa s kopanjem po kupu starih smeti.

In ko se skregata, kot praviš, se sprašuješ, ali je res pravi zate. Ko se človek skrega, ni noben pravi zanj. Na tematiko Idealni partner sem ene 3x napisu: Ko si sam idealen partner, najdeš idealnega partnerja. Pa jih je malo razumelo, kaj sem sploh hotel povedati s tem. A stavek sam zase pove vse. Kot je Jezus reku:«Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vame!«. Ali najprej razčistimo sebe, potem čistimo druge, vsaj po področjih. Ne moreš nekomu razlagat, kako se seksa in kaj doživljaš ob tem, če si npr. duhovnik. Lahko napišeš približke, vendar doživetja nikoli. Kako lahko slepemu opišeš kaj je zelena barva? Približno, tko kot jo ti osebno doživljaš. Ampak lahko. Slep slepemu nikakor ne more opisat zelene barve. In zato, se ne sprašuj ali je pravi zate ali ne. Zate je pravi, dokler tako čutiš, kot čutiš. In ničesar ne moreš zadržati za večno zase. Sploh ne, če to hočeš zadržati. Daj svobodo in cel svet bo tvoj, ne samo fant.

In še ena cvetka. »Mogoče je on samo zato prišel da me pripelje na to pot«... »mogoče ogledalo«..... To ovira picola. Ravno tak način razmišljanja, jemlje čas in energijo za tisto lepo kar bi lahko počela. A ni bolj fletno it, skupaj na izlet uživat v naravi, iti med prijatelje, urejat tekoče zadeve, kot blodit od (mogoče to mogoče ono, vzorci, ogledala, ..... bljak, bljak, bljak, če mene vprašaš). Poglejta se direkt v oči, objemita se in si povejta da se imata rada. Več sploh ni potrebno.

Niti ni potrebno načrtovanje. Zakaj. Saj načrti prepogosto ubijejo živost sedanjega trenutka. Preveč prepogosto. Kaj veš kaj bo jutri? John Lenon je v svoji pesmi prepeval:«Življenje je nekaj kar se nam zgodi, ko pridno delamo plane za prihodnost!« Ko bosta začutila, da je cajt za otroka bo prišel. Prepusti se temu, kar čutiš da je med vama lepega, krepita to.

No pa še strah po drugi strani, da bi ga izgubila, da nebi več našla moškega, ki mu lahko toliko zaupaš. Ta strah res kaže, na vse te pretekle dogodke. Ampak, spet rabiš vedet le eno. Kaj pa je v bistvu tako skrivnostnega v tebi da bi morala to zaupat tko na skrivaj, tko nekje posebej, v enem negorljivem sefu nove ljubljanske banke. Kaj je tko magičnega, da tvoji prijatelji tega ne vedo? Kok je teh skrivnosti, ki so tako pomembne, da bi ganile svet, da bi rušile vlade, stolpnice? Misliš, da ljudi na splošno zanimajo tvoje osebne skrivnosti? Briga jih. Vse več jih briga lastna rit. Več kot poveš, manj so pozorni.

No zadnji post, mi je veliko bolj všeč, ker se hitro učiš in prepoznavaš, ravno to, tisto drugo, lastno življenje in doživljanje, ne neke teoretične knjige. Zaljubljenost pa vsaka mine. Ker pojem same zaljubljenosti smo že predelali tukaj na mnogo možnih načinov.

In nadaljuj tu kjer si končala ta drugi post. Uživanje, sproščenost, spontanost, in pozabita za kak mesec na debate o strahovih, vzrocih, itd....

Več ne rabiš vedet, kot čutit sebe, svoje občutke in se čim bolj sprostit.

Velik sonca obema
Edi

Quote:


Reakcija te je zbodla zato, ker ne pričakuješ nekaj takega od ubogih. Ampak ravno to počnejo. Spoznali so, da za lepim in primernimi prošnjami ne pridejo nikamor in ubrali korak naprej. Rahlo nasilne, izsiljevalne narave.
Hoj, ne pravim to za vse in vsakogar.

Ampak izkušnja, ki sem jo z Kali doživel na eni delavnici, kjer je vidni predstavnik ene izmed invalidskih organizacij, vzburjeno, skoraj vpil, "Sej oni vedo kaj jih mi prosim, naj dajo ali pa nočmo met posla z njimi"... mi je dala dost občutij. Ko je bilo govora o zavarovalnicah, borznih hišah, ki majo kao ful dnarja pa škrtarijo... Ja in začutiš, tisto tesnobo, tisto nemoč, ko vedo da so vse mogoče probali, in potem se rodijo take in podobne ideje.

Čao.Najprej najlepša hvala za vaša mnenja,v vsakem sem odkrila nekaj dobrega,največ pa v tvojem Edi.Prav takšne stvari mi že ves čas govori moj fant,jst pa trobim svoje,da moram to razrešit in da se moram s tem soočit,itd.,sedaj pa mislim,da je imel ves čas prav,ko je rekel tako,kot praviš ti,da če hočem,lahko takoj pustim preteklost za sabo in ne brskam po starih smeteh.Prav imaš,ni ne bivših,ne očeta,ne starga fotra,sva samo MIDVA,ki se imava rada in ki uživava v najinem skupnem življenju.Fant je prebral vse vaše poste in je bil navdušen nad vašimi nasveti,še posebej pa nad tvojim.Določene stvari so ga sicer zmotile,ampak v glavnem je pa bil prav vesel,da sem si našla takšno družbo ljudi.
Edi,kaj točno si mislil s tem,da koga zanimajo moje skrivnosti,itd.,tisti odstavek mi ni bil glih najbolj jasen.
Little star,kar se pa tiče njegove invalidnosti pa vem,da še nima vseh stvari poštimanih,sva tut mela debate o tem in tut jst včasih čutim,da me s tem 'drži' in se postavlja v vlogo žrtve,čeprav je v osnovi človek ZELO močne volje in pozitivne energije,saj brez tega ne bi preživel.Ampak včasih pa tut njemu paše ne prevzet odgovornosti za določena dejanja...Rada bi mu povedala,kadar čutim kaj takega pa se mu velikokrat ne upam,ker se bojim,da ga bom s tem prizadela(ker na začetku sem mu pa se je kr branu in na koncu potem tut priznal,da ima s tem problem),zato me zanima al imam sploh pravico mu kaj rečt al ne in če že,na kakšen način.
Pa še nekej.Po ENI STRANI se mi zdi malo hecno,ko invalidi zahtevajo zase posebne pravice,pa posebno to pa posebno tisto,ker se mi zdi,da so potem sami 'krivi',da jih ljudje pomilujejo in tretirajo,kot DRUGAČNE in veliko invalidov poznam,ki so užaljeni,če jih ne tretiraš bolj nežno pa če jim poveš,kaj te moti,pa če mu mogoče malo bolj grobo kako stvar poveš...Moram pa rečt,da sem tut jaz prej gledala na te stvari tako,odkar pa imam skoraj vsak dan stik z njimi(tistimi,ki so na vozičku) pa gledam na njih kot čisto normalne ljudi z oviranim gibanjem,ne pa tudi razmišljanjem.Moj fant igra košarko na vozičkih in se mi je ful kruto zdelo,k se je kdo prevrnu z voza al pa kej,sedaj pa se mi to zdi čist normalno,ker sem jih začela tretirat kot ljudi ne pa kot ene ubožčke.
Tako.Hvala še enkrat vsem za nasvete,tvoj post,Edi pa si bom nalepla na steno zraven postle(resno) in si ga bom večkrat prebrala,še posebej pa takrat,ko me bo spet zahvatala kakšna panika la pa kompliciranje zadev.
Vsem skupaj želim najlepši večer!