Razmišljam o tem, kar je pisala Lidija v svoji avtobiografiji Od trnjev do zvezd, kako se je soočala z ljubosumjem in kako je bilo dejansko vseeno, s katero 'bo' tisti fant (njen yang), ki ga je končno našla, torej z njo, ali bivšo oz. dosedanjo. No, stvar so še prej urejali tako, da so se vsi trije skupaj spoznavali tudi sexualno in tako sčistili vzorce ljubosumja. Hudo.
???

Quote:


Ja, po moje te ljubezen fajn žvajzne , ker najdeš tisti svoj del, za katerega si vedno vedel, pa ga nekako nisi dopustil.

Se pa z vsakim odnosom prične proces, pri meni vsaj, da tisto, kar me dopolnjuje z drugim (vidim v drugem) predvsem v sebi vzpostavim kot harmonično celoto.

Quote:

se prav se strinjas da sta za ljubezen vedno potrebna dva?

Quote:

tuki pa zgornjo trditev spet zanikas. tj. dovolj sem sam sebi.

zate (in kot zgleda tudi za marjano) je ljubezen (kjer sta dva) pol le zacasni proces do nekega drugega cilja in tam se ljubezen opusti (ker ostane le se en)?

Quote:

ce je nekdo samozadosten potem ne potrebuje vec drugih, vsaj tko si jaz predstavljam "samo"zadostnost. zakaj bi pol sploh bila se potrebna "prava zveza dveh" kot si napisala tukile gor?

Quote:

lih tistega in samo tistega, ki ga potrebujes lahko ljubis (izmenjujes energije, tj. sprejemas in dajes). ne mores sprejemati nekaj kar ze imas, in ne mores dajati nekaj kar drug ze ima. pri ljubezni sta potrebna dva. torej ce nekdo ne potrebuje drugega, pol to sploh ne more bit ljubezen.

Quote:

isto kot zgori. ce si sam sebi celovit (en) potem nima smisla pristopat k drugim osebam.

Quote:

ce ti nekoga potrebujes, to pomeni da bos od njega lahko sprejel tisto kar ti ponuja. in ce on potrebuje tebe bo tudi on lahko sprejel tisto kar mu ti ponujas. to je izmenjavanje, oz. odnos dveh. pri ljubezni smo ugotovil da morta bit dva. "ljubezen" (dajanje in sprejemanje) nikol ni prisilna, zmeri prostovoljna. prisila je nasilje, prostovoljnost pa ljubezen.

ampak ti men rajs odgovor oz. razmisl, kaj se lahko sploh dogaja med dvema ki sta celovita, samozadostna, torej ne potrebujeta nikogar drugega? v tem primeru se en druzga ne potrebujeta, in ce se ne potrebujeta (ker sta samozadostna) potem ne morta met nikakrsnjega odnosa, razen staticnega. ne morta bit aktivno (dinamicno) povezana med seboj, ni nobene izmenjave. in to ni ljubezen, in se manj kakrsnokoli zadovoljstvo.

tud avtosugestija je ljubezen dveh ki se potrebujeta. ce bi jaz ze vse imel, pol mi ne bi blo treba izvajat avtosugestije, ki mi naj bi nekoc v prihodnosti doprinesla tistega kar trenutno nimam. ce pa imam ze itak vse stalno v sebi, pol pa ocitno trenutno nimam dostopa do vsega v meni. in ce jaz nimam dostopa do vsega v meni, to pomen da nimam absolutne moci, in sem spet odvisen od nekoga drugega, ne le izkljucno od sebe, ceprav je tudi moja vloga potrebna.

za ljubezen sta potrebna dva, ki se dinamicno izpolnjujeta en druzga. in kadar je ta ljubezen brezpogojna, je to tisto kar nas lahko izpolni. brezpogojna pa pomen, da ni pogojena z nicemer, tudi s casom ne. ta pa nam ponavad dela probleme. le zakaj?

Quote:

ce se en druzga ne potrebujeta, potem med njima ne more bit ljubezni.

Quote:

ce je ljubezen smisel vseh smislov, pol je treba najdet nekoga takega ki nas bo potreboval in mi njega. in ce je ta potreba le zacasna, potem to ne more bit brezpogojna ljubezen, ker je pogojena s casom.

med dvema minljivima osebama ne more bit brezpogojne ljubezni, ampak le zacasna. od kje prihaja pol ta nasa zelja po brezpogojni ljubezni, ce pa ta "kot se zdi" ne more obstajat, ker ce nic druzga bo zihr en od teh dveh prej umrl kot drug? torej od kje? iz iluzije ali iz resnicnosti?

problem je v nasi misidentifikaciji z minljivimi stvarmi, kot sta grobo in subtilno materialno telo.