Za cajt, v katermu smo, eni pravjo postmoderna. Jest ga razumem kot en cajt, v katerem so intucija pa  ljubezen pa mistika pa magija dobila legitimnost nazaj tko v religiji kot znanosti pa v običnem lajfu na enem višjem humanem in ne več tolk na animalnem/nagonskem/šamanskem   nivoju;  da je to cajt, ki je mentalno sposoben sproducirat kaj bolj osobajočega kot so idelogije pa -izmi. Več pa od njega že skor ne upam pričkaovat.

nova doba vsebuje vsa spoznanja stare dobe

sm glih včeri pisu o zavesi pred očmi ...
najprej se je zaveš ...
pol jo začneš odstranjevat ...
pol ... bomo pa vidl ... ko jo bomo odstranl ... od tam naprej je pa večnost ... do tja ... je pač čas ...

dej ne blod no aryan ... če jest neprestano ne poudarjam tega da je vse kar se dela itak služenje bogu, ker je zame to privzeto ... še ne pomen da na delujem v to smer.

gape wrote on 04.09.2003 at 13:42:35:


Tko na slepo po moje spet ne gre. Ni treba, smo po moje to prerastl, so nam  zadeve tud teeozofi  dobr naslikal. Po moje se da dost natančn pred-videt, kaj je odzad. V bistvu veš, kaj boš ugeldov, ampak ne  moreš zares videt, dokler  ne verjameš, da je kaj za videt. Tud če vidiš, v bistvu ne veš, kaj gledaš, ker vidiš samo informacijo o tem, kaj naj bi vidu. Treba se je naučit gledat, mali princ bi temu reku, da je treba naučit gledat s srcem. Se ti pol začne  odpirat v globino kot  pr tistih h 3 d račualniških  slikcah, ki zgledqjo kot eni zrnati barvni zmazki in ti dostkrat ne pomaga niti to, če ti opišejo kako jih glej in tud to ne, da ti na koncu knjigce naslikajo informacijo/rešitu, kaj bi se ti ob pravilnem gledanju moral prikazat.  

Kaj sem že hou rečt? Tezofi s v svoj špeh ziher zapisal dost tega, kako gledat in kaj je za videt za fernki. Niso pa po moje v svojmu cajtu premogli  dost močnega naboja, da bi se folku odprl srce, da bi to lahko tud ugledal. Je folk še preveč verjel v odrešilnost zanosti  pa tehnike, vključno s teozofi samimi. Novodobniki pa dons, ko sta nas zanost pa  tehnika nasankla,  verjamejo  prevsem  v podobe, ki jim jih slika  srce, a so v svoji globini zlo  nejasne, zato svoj  naboj pogosto praznijo na slepo.

Vsakega malo, srednja pot... al kako že?

ljubezen. brezpogojna? neomejena? univerzalna? kozmicna? absolutna? samo prazne besede/zelje in imaginacije ali "oprijemljiva" realnost?  

Veliko besed za isto stvar - če jo človek čuti, udejanja, živi je vseeno kako se ji reče, če ne se sprašuje o realnosti.