Picola, ja, upam, da sem razumela, o čem govoriš.

Gre, kot razumem, za to, da si opazila razkorak med "duhovnostjo" in "psihologijo".
Osebnost TA razlaga na zelo prilegajoč način. Po mojem je lepo "začutila" sloje, organizme psihe.

TA, oz. nekateri avtorji, so šli malce dlje in bi ti bili bolj blizu, morda. Recimo Mary Cox, James Masterson..  

Govorita o Real self-u oz. o Vulnerable Child, ki je nekako centralen in spontan, izvor energije.
"Okrog" njega je bariera, ali Adapted Child, ali EGO.
Iz real selfa v ego gremo že s tem, da vrednotimo, ocenjujemo.

Nadalje, kar lahko črpaš zase in je tebi lahko bližje, je to, kar se imenujejo pozicije iz katerih lahko izhajamo.
1. Self oriented (I feel...)
2 Other oriented (You never..)
3. meta position. (We...) , ki, če sem prav razumela, stoji nekako nad ti in jaz.

A veš, ko rečejo, da ima vsak odnos tri subjekte.
Ti, jaz in odnos.
Pomeni, da se problemi rešujejo in so rešljivi na nivoju tretjega oz. "odnosa", saj vsebujejo "višji" namen..

In vse to ni daleč od pogovorov, ki se dogajajo tu.

Zdej pa...k temu, kaj te uspe zmesti pri avtorju Formule ljubezni?
Kot učitelja, ga verjetno jemlješ kot neko avtoriteto.
Njegova mnenja in sposobnost za ljubezen, so LAHKO njegove, na strani x daljice in tvoje, na strani y daljice.

Česar on ne opazi ali ne odobrava, ne doživlja ali ne pozna, ne določa TA ampak le njega, kot enega izmed številnih avtorjev.

en_bk wrote on 23.11.2003 at 17:31:47:


Tle se čist strinjam s tabo, bk. Čar odnosa je v tem,  da ma v seb potenco, da se prek njega vsak od parneterjev izgrajuje in ne, da vanj vstopata dve izgrajeni osebnosti, potem pa se uspešnost odnosa meri po njuni obojestranski pripravljenosti, kolk  bo kdo od njiju pokazal zrelosti, da se bo vsak odreku lastni suverenosti. Tak odnos se pol  meri po tem, kolk se je kdo zanj žrtvoval in ali je ta žrtev  vredna cilja, ki sta si ga partnerja skupaj  zastavla in ga lahko skupaj laže dosežeta. V takem interesno pogojenem odnosu se  seveda v naprej zavaruješ pred nevarnostjo odvisnosti  od  odnosa, pred izkoriščanjem in manipulacijo, a hkrat tud pred brezpogojno predanostjo drug drugemu. Predanost namreč  pomen, da nis skupaj zarad takega pa  tega osebnega   cilja al pa interesa in da če tega cilja nista sposobna dosečt bosta bosta šla pa  narazen, ampak da sta skupaj celostno in da se njuni skupni cilji porajajo iz te celostnosti in zato posameznik v odnosu   sploh ne more ocenjevat, kolk je drug v odnosu k temu cilju prispeval oz.  se a se je zanj dost trudil,  žrtvoval ipd. Tle se spremenijo tud kriteriji osebnostne rasti, ker v  odnosu si osebnostno zrastu točn tolk,  kolkr si sposoben odmislt  partenerjev prispevek k tvoji osebnostni rasti po kriteririjih, ki si jih imel pred vstopom v odnos. S krepitvijo  partnerskega odnosa pojema potreba po osebnostni rasti glede na splošne družbeno sprejete kriterije uspešnosti kot so kariera, bogastvo, stopnja družbene moči/oblasti ali  religiozne/duhovne predanosti bogu/enosti v vseh njenih ritualnih oblikah. Osebnostna rast skoz partnerski odnos zgublja na individulanosti oz. se posameznik ne realizira več po samo svojih predstavah  lastni individualnosti niti  po partnerjivih predstavah o njej, temveč skoz celostno izkušnjo, ki  ni niti samo njegova in ne samo partnerjeva. Ta izkušjna gnezdi sicer v vsakem odnjiju, ampak je emergentno na eni višji ravni, tko da  človk s tako celostno izkušnjo ne more nikol več osebnostno rast na ravni,  kot je individualnost pojmoval prej. Se ne more nanjo 'vrnt' pa na njej nadaljevat, ko v odnosou zaškriplje,  če pa  se na to zanaša, pol zihr  v odnosu ni začutu vsaj potenciala te emergentne kvalitete.

Tole ni blo  mišljeno kot polemika z trditvitvijo, da je za zdrav  partnerski odnos potreben zrel in zgrajen posameznik in da je partensrki odnos zgolj sredstvo/pomoč za nadaljno individulano rast. Se v bistvu strinjam, nimam nč proti takemu gledanju, samo bi prejšnje  bk-vo razmišljenje rad še enkart izkoristu za opozorilo,  da partnesrki odnos vsakega od partnerjev induvidulaizira na  enem drugačnem nivoju, kot če bi v  odnos ne  bi vstopila. In da ni mus, da moraš pred vstopom v odnos imet s sabo vse pošlihtano, nasprotno: večina stvari, ki se  na individualnem nivoju posmezniku najpomembnjše, se v odnosu izakžejo za  popolnoma obstranske in nepomembne  in večina induvidulano nepošlihtanih svari se izakžejo za tisto  jedro, na katerih se gradi trdnen odnos in s tem iduvidualna rast vskega od partnerjev na  eni drugi kvaliteti.    

Amstel wrote on 24.11.2003 at 22:01:51:


V bistvu se človek, ki se znajde v partnersekm odnosu, znajde v  enem šoku: nobena stvarni več samo njegov problem, vsaka iduvidulana odločitu se tiče tud drugega. Tko mu  problemi, ki jih je prej razreševal induvidulano tkorekoč z  lahkoto, postanejo skor nerazrešljivi. Ena pot je, da jih partnerja rešujeta skupaj kompromisno, a ta  je strašno zamudna in neživljenjska ( npr. večurna debata o tem, kakšen kofe  komu paše zjutjaj). Na tak način se njuni  identiteti se s križanjem  izčrpavata.  Druga je ta, da jih sploh ne rešujeta, da sta skupaj v nedelovanju  oz. počneta skupaj samo tisto kar  jima lavfa brez napora. Njuni  identitieti tečeta gladko paralelno druga ob drugi, ne da bi tvegali navskrižje ali globjo prepletenost. Tretja pot je,  da zarad nezmožnosti prinašanja skupnih in posamamičnih  odločitu  prelagata odgovornost za odločitev eden  na drugega. V tem primeru eden prevzame  identiteto  drugega ali pa se njuni identititeti  delno ali  celoti in obojstransko zamenjata.

Tko, karikirov  sem tri po moje glavne poti  (ne)zmožnosti reševanja problemov posmeznika  v eni skupnosti, ki se v vseh primerih po moje še vedno z vso upravičenostjo imenuje partnerska. Po  moje ni  noben od teh poti  same zase zadostna in uspešna , uporaba vseh treh v eni pravi mešanaci pa nekak omogoča posamezniku, da si ustvarja v  odnosu  tako indentiteto, da skoznjo induvidulano napreduje bolj, kot pa  bi napredoval  izven odnosa.

Tamle v topicu o depresiji je Amstel omenila eno od najstrašnejših starševskih prepovedi, ki jih otrok lahko ponotranji. NE OBSTAJAJ.

Ker poznavanje tega nikoli ni odveč, nameravam kar sem napisati malo več o starševskih prepovedih. Gre za starševska sporočila (lahko tudi neverbalna), ki otroku omejujejo osnovne pravice in potrebe.

1. ne obstajaj
napr. "če te ne bi bilo, bi jaz lahko...". To je sporočilo, ki ga otrok razume v smislu, da ni vreden, da obstaja.

2. ne bodi to, kar si
Kadar si starši želijo, da bi otrok bil drugega spola, drugačnih značilnosti.... Takšno sporočilo je zmeraj najhuje slišati od osebe, ki te ima rada.

3. ne bodi otrok
Gre za zahtevo, naj otrok čimprej odraste, ki se v odraslosti kaže kot potreba, da vse sami naredimo, kot primanjkljaj spontanosti, igrivosti, situacij brez pravil.

4. ne odrasti
Praviloma se očetje radi ustrašijo svojih občutij, ko se deklica spreminja v žensko, zato jim prepovedo šminkanje, odtegnejo nežnost... Težave se v odraslosti pokažejo skozi odvisno vedenje, težave s separacijo.

5. ne bodi uspešen
Kadar so starši ogroženi z otrokovim uspehom (napr. če jih otrok pri igri premaga, nočejo več igrati...). V odraslosti se manifestira skozi bojkotiranje uspeha.

6. ne
Prepoved vseh normalnih stvari, vse se zdi staršem nevarno, pretirana zaskrbljenost (napr. če jim starejši sin umre, se pretirano bojijo za mlajšega).
V odraslosti: iskanje nekoga, ki bo vedel, kaj je varno (tip odvisnosti)

hvala, Lilith

Bravo, Lilith

Take povzetke v obliki receptov je dobro imeti vedno nekje na vidnem mestu. V opomin in spominjanje.
Daj jih naokoli. V pozitivke, na druge forume...
In nadaljuj.

en bk

titud wrote on 28.10.2004 at 09:42:23:


Ma ja, se strinjam. Niti nisem prej nikoli razmišljal, da bi kao postavljal neke cilje, ali, da bi se ravnal po kakšnih pravilih. Ampak, ko sem potem prebral tole od Lilith, sem rekel, hopla, saj se ne poslužujem ničesar od opisanega. In se mi je zdelo to cool.

Lilith to si pa maksimalno obvladala, svaka čast  8)

Dobro je vedeti nekaj, česar npr. moji starši niso vedeli, ko so delovali po svojih ustaljenih metodah. Našel sem kompatibilne vzorce v skoraj vsaki točki. V bistvu sem že dosti sam razmišljal o tem, vendar mi ni nikoli ratalo vsega spravit v tako kompaktno obliko, sem se pa tega očitno vseskozi zavedal, saj sem se temu upiral na vsakem koraku. Brez te vrste odpora si lahko predstavljam, kakšne vrste človek bi postal... Hvala lepa Lilith, te lepo pozdravljam.