Slovenija ima najvec splavov (letno 8000) na stevilo prebivalcev v Evropi in v svetu.
Tisti, ki to zagovarjajo (LDS in ZL) pa so ravno sedaj najbolj glasni glede človekovih pravic izbrisanih...
???

Meni tale povezava ni najbolj jasna...

vida wrote on 08.12.2003 at 15:03:49:


Podoben argument, da je pravice izbrisanih treba pogojevat z denacionaliziranimi, po vojni pobitimi itd, je bilo zadnjič  slišat od mihe brejca. Se pravi: ker vladajoče  koalicije niso bile pripravljene popravit vseh  krivic  prejšnjim, pol ma opozicija moralno pravico nagajat zadnjim. 0z. če boste vi zrihtal ustrezen staus našim, bomo tud mi ne bomo vašim nagajl.  V pricipu nč narobej, če ne bi šlo za barantanje s temeljnimi človekovekovimi pravicami, ki pa ne morejo bit predmet barantanja.  

titud wrote on 08.12.2003 at 15:51:55:

Katerim našim?
Kateri so zdaj naši in kateri njihovi?

O katerih človekovih temeljnih pravicah se pa tukaj baranta?
Mogoče o "temeljni človekovi" pravici do dovoljenja za bivanje v državi?

Bardo_Thodol wrote on 08.12.2003 at 17:37:17:


Namesto barantan bi blo mogoče boljš rečt relativizira. Državljastvo je taka pravica, ki se ne da z ničimer zrelativizirat.  Enako kot se ne  da zrelativizirat življenja. Nč  od tega ti nobena država ne more vzet ne da bi se s tem zažrla v temelje, zarad katerih je vzpostavljena. Tista država, ki teh dveh stvari nima za svetih, ne jebe same sebe in zato ji tud jest ne priznam nobene legitimnosti.

Tist,  ki ne mislijo tko, so oni, tist ki mislijo tko, smo pa mi.

Abortus je zločin, ki ga država tolerira, zato ker nismo države sposobni organizirat tko, da bi bil vsak njen član zaželjen in ljubljen. Ker človeka pojmujemo kot  lastnino, ki jo, če je ne želimo ali ne rabmo  več, lahko odklonimo ali zavržemo. Ne samo embrio, tud odraslega človeka: ko ni več upraben se ga tretira podobno kot embrio, ki še ni uporaben. Zločin države ni v tem,  da je je legitzmizirala smrt zarodka, njen zločin je v tem, da mater sploh spravi v situcaijo, da se ji abortus kaže  kot sprejemljiva opcija. Še večji zločin pa bi bil, da materi, ki jo država spravi v tak položaj, abortusa ne bi omogočla realizirat. Če ga, samo zasluženo prevzame del   krivde nase. Podobno bi država morala legitimizirat  in omogočit evtanazijo kot dostojno smrt in  tem onemoglemu   človeku  prihranit spoznaje, da je v njenih  rokah le sredstvo za  cuzanje dnarja iz ene  malhe v drugo al pa sredstvo za financiranje pogoltnih privatnih 'skrbnikov'.        

titud wrote on 09.12.2003 at 08:35:12:


Prov težko  je mnenje glede na državo postavit. Država se vedno trudi ugoditi večini če se le da, tisti večini ki ji je neka resničnost kot prava resnica pokazana. Pa vendar, za tistih 8.000 nerojenih otrok, manjka podatek katere so tiste gospodične, ki so splav storile. Iz kakega okolja prihajajo, kok bi ti otroci težko preživeli.

Tle se gremo neko duhovnost, zaupanje v dobro in ne vem kaj še vse, po drugi strani pa v eni taki družbi, ki pridela več kg smeti na prebivalca na mesec, kot nekateri pojedo v celem letu govorimo o problemu in težavah pri financah. To so le izgovori.

Jest nisem nikol o splavu razmišljal.

Ni bilo vprašanja. Če bi upošteval pravila in neke pravilne logike, se noben moj otrok nebi nikol rodil.

Pa misliš, da je mela država kej besede pri odločanju. Ne. Dala pa mi je možnost, tako ali drugačno.

Glede kakršnihkoli pravic še vedno velja staro latinsko reklo:

kolikor moči - toliko pravic


Zato se mi zdi govorjenje o nekakšnih človekovih pravicah in podobnih konstruktih predvsem metanje peska v oči. (čeprav jim vsekakor moram priznati tudi določen pozitivni naboj in rezultate)


Če se lotim tukaj konkretnega primera, naletimo tu na pravico ženske, da sama upravlja s svojim telesom in pravico zarodka (pravno gledano zarodek sploh še ni človek - ni še vpisan), da živi.
Če pogledam še naprej, se z izrecnim zagovarjanjem pravice zarodka, da živi (to je, samo ene pravice; le malokdo neposredno zagovarja pravico zarodka, da bi živel človeka vredno življenje - karkoli že to pomeni), krši osnovna človekova pravica do slobodnega ravnanja s samim sabo.

Najbolj slaboumno pa se mi zdi (v bistvu mi gre na bruhanje), ko o pravicah in svetostih življenja govore tisti, ki so so se že po defoltu odrekli ustvarjanju novega življenja in skrbi zanj, to so ljudje, ki življenje tako sovražijo, da so izvajanju in podarjanju novega življenja odrekli do konca življenja. Njim se zdi otrok samo naravna kazen za življenjski greh. Oni mi resnično ne morejo govoriti o svetosti življenja!



uživajte!

Devi wrote on 09.12.2003 at 11:06:27:

verjem da če bi ženska v enem ljubečem okolju odraščala, na take stvari še pomislila ne bi.