Vsak ima toliko pravic, kot ima moči  

Razložila sem kako pravice prehajajo s politične v pravno sfero

tisto o hrepenenju in želji pa je stvar posameznika in konkretnega primera

zato je tale primerjava malo čudna, ker gre za relacijo splošno proti posamezno

(če tvoj post pravilno razumem)


vida wrote on 11.12.2003 at 08:53:33:

Ja ama ravno to se dogaja, sprejme se splošno odločitev (v pralamentu v obliki zakona), ki je nato aplicirana na tebe

če ti to seveda opaziš, je pa druga stvar (recimo davki)
ali v primeru podeljevanja državljanstva zoper večinsko voljo, v bistvu dajo volilno pravico dodatnemu številu ljudi in s tem posledično zmanjšajo težo tvojega volilnega glasu. Poslancev v parlamentu bo kljub dodatnim 10 000 volilcem, če vedno ostalo samo 90.

In morda si boš nekoč zaželel humane smrti, ko bo tvoje telo razjedal rak in ti ne bo pomoči, pa ti ta alternativa ne bo ponujena, ker bo zakonsko prepovedana.


t wrote on 11.12.2003 at 08:59:40:

Na to, da mam  kot državljan  samo toliko moči, kolikor si  jo lahko pridobim  s svojo politično angažiranostjo, ne morem pristat. Jest izhajam iz tega, da sem v principu svoboden in da mi država v to moje polje  svobode ne sme posegat. Če se plitično angažiram z namenom, da si bom priodobu moč, to pomeni,  da si želim  širit  polje svoje  svobode na račun svobode  drugega.  To priznavam za čist legitmno početje, če poteka znotraj polja zakonitosti/ustavnosti. Če pa kdorkoli posega v tako zakonito/ustavno zamejeno polje svobode, pričakujem zakonito/ustavno zaščito, ne glede na mojo osebno družbeno moč oz. poltično angažiranost.  

Jeba je v  bistvu v samo v tem, da če se ne angažiram politično ali pa vsaj civilno, se to polje zaščite osebne svobode lahko zard političnih interesov in iz teh izhajajčih  moči drugih lahko nevzdržno oža na moj račun, legitimizirajo pa se tud neustavni predpisi in nezakoniti postopki. To nevzdržno oženje gre ponavad na račun manjšin, tujcev in drugih politično šibkih skupin, za kar pa smo očutljivi tud tisiti državljani, ki si širjenje svoje  osebne svobode na račun svobode  drugih občutimo kot neetično postopanje in ga zavestno ne prakticiramo.

V slo sem jest  ta proces zaznavam  skoz  ustvarjanje tujcev iz pripanikov narodov bivše juge, njihovo samozaščitno  lobiranje pri političnih zaščitnikih pa smatram za čist legitimno pridobivanje na njihovi družbene moči, ker imamo državo žal  očitno tko uštimano, da lahko nezakonito  posega v lastne ustavne temeljne, ne da bi bla te posege sama pripravljena spoznat za nelegitimne.

Sinjeoka,  v evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin sem najdu vsaj dva člena, ki se nanašata na pravice državljanov in tujcev in jih obvezno morajo upoštevat v svoji zakonodaji vse podpisnece, med njimi tud slo.

Prepoved izgona državljanom

1. Nihče ne sme biti izgnan bodisi z individualnimi ali s kolektivnimi ukrepi z ozemlja države, katere državljan je.
2. Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do vstopa na ozemlje države, katere državljan je.

Proceduralna jamstva v primeru izgona tujcev

1. Tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države ne sme biti izgnan s tega ozemlja, razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost:
a. predložiti utemeljen ugovor proti izgonu,
b. zahtevati preskus svoje zadeve in
c. doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ oblasti ali oseba ali osebe, ki jih pooblasti omenjeni pristojni organ oblasti.
2. Tujec se sme izgnati, preden uveljavi pravice iz točke a, b in c prvega odstavka tega člena, če je takšen izgon nujen zaradi javnega reda ali zaradi varnosti države.

Lahko  da tud nimata neposredne veze z slo situacijo, ampak,  če bi  mene doletel  kaj v tem smislu nezakonitga, se sploh ne bi jebal s političnim klečeplznejm po slo, ker se mam možnost zahtevat zaščito ne glede na mojo politično moč  direkt na evrospskem   sodišču za človekove pravice.

Evo  en link, saj nikol ne veš, kdaj utegne prav prit:

http://www.idcse.nuk.si/body_k_-_po_spre_-_005.html

   
   

Pravica do doma je vezana na pravico do zasebnosti in ne na neko "pravico do državljanstva" ali "pravico do prebivališča"




Quote:

titud wrote on 11.12.2003 at 09:32:25:

Na evropskem sodišču za človekove pravice pa najbrž komaj čakajo, da se pri njih zglasi kakšen tak, ki se mu ni zdelo vredno urediti niti zahtevanih papirjev, kot je to lahko storila večina  in ki  je samo čakal, da mu bo kar samo kaj priletelo.

sinjeoka wrote on 11.12.2003 at 09:44:57:


Lahko da pravica do državlajstva ni opredeljena kot temeljena človekova pravica, samo se očitno predpostvlja, če se v konvenciji govori  o tem, da ne sme bit izgnan iz države, katere državlajn je. Glede na to, da na svetu ni območja, kjer bi lahko biva, ne da bilo bilo to območje teritorialno določeno  kot država, se pač predpsotvlja, da je tvoje bivanje v skrajni fazi vezano na neko državljanstvo. Tud če si  begunec in brezdomec, si begunec in brezdomec neke države.

Da pa je bila nekaterim  tujcem zakosnko kratena pravica do svobodne izbire prebivališča je ugotovilo ustavno sodišče, ne pa jest:  

V 2. točki izreka je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost ZUSDDD z Ustavo, ker ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanom drugih republik, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva in jim je bil zaradi neurejenega pravnega položaja izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz države. Ustavno sodišče je uporabo tega ukrepa za navedene osebe prepovedalo že z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, načela pravne države pa zahtevajo, da se njihov položaj posebej uredi.

V 3. točki izreka je Ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z Ustavo 1. člen ZUSDDD, ki določa kot pogoj za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje dejansko življenje v času po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, ne da bi določneje opredeljeval vsebino tega pogoja. Glede na poseben položaj teh oseb bi moral Zakon opredeliti, kaj pomeni dejansko življenje, zlasti pa bi moral določiti čas odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni več izpolnjen. Pri tem položaj teh oseb ne bi smel biti slabši od položaja oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

V 4. točki izreka je Ustavno sodišče razveljavilo prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona v delu, v katerem je določen rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ugotovilo je, da zakonodajalec pri določanju roka ni upošteval vseh osebnih in drugih okoliščin, ki bi upravičence lahko ovirale pri pravočasni vložitvi prošenj in da za določitev tako kratkega roka ni imel upravičenega razloga.