Bardo_Thodol wrote on 20.12.2003 at 20:08:12:Za biološko večvredno bi lahko imenovali le tisto spremembo, ki se je sposobna kot taka dokazati tudi v praksi. Same ideološke deklaracije so za večvrednost (rase) najbrž premalo. Genskih sprememb, ki bi novo nastalo raso vodile le v njen hitrejši propad, naprimer že ne bi mogli smatrati za nekakšno večvredno izboljšavo.
Prevladujoče ene ideološke deklaracije zmerom postajajo praksa. Eksluzivitične ideologije gradijo na izjemonosti posamezne družbene skupine, v fevdalni skupnosti sta bla to plemstvo/duhovništvo, v nacionalni državi pa je to eksluzivno skupnost predstavljala po etniji oblikovana nacija. Po moje bi se iz zgodovine lahko naučl vsaj to, da idelogija, ki zanika univerzalnost človekove narave in gradi družbeno prakso na lastni ekluzivnosti, nima dolgoročne perspektive, tud če ji kašne inovitovnosti ni mogoče zanikat. Nacinalni meščanski državi je tko trreba priznat, da je z osvoboditvijo posameznika in odvezmom stanovskih privilegijov sprostila njegove potenciale seveda zato, da jih je lahko kapitalizirala v nacionalno bogstvo, ki je nujno vodillo v nacinalnistične eksluzivizme ter kolnonilano/imperialne vojne, v katerih so nacionalne države izničle skor ves kreativen naboj tko v kulturnem kot tud biloškem/evolucijskem smislu.
Quote:Glede na poznano trdoživost in prilagodljivost, so mnoge živalske vrste biološko že zdaj superiorne človeku. Tak primer so naprimer ščurki, ki bi v primeru množične kataklizme, glede na njihove dokazane sposobnosti, človeka zagotovo preživeli.
Do asimetričnega fragmentiranja družbe vodijo čisto drugačni mehanizmi, kot bi to bili lahko zgolj nekakšni deklarativno ideološki. Odločilnejšo vlogo igrajo najverjetneje drugačni kriteriji učinkovitosti.
Sem se res nerodno izrazu, ko sem izpostavu nastanek nove rase kot garant njene ideloške superiornosti. Nobene garancije seveda ni, to pa seveda ne zanika trenda, ki ga je vzpostalna nacistična/fašistična/revolucionarna nacionalna država, da bi se kulturno/ideloška superiornost skušala 'zacementirat' biloško oz. si ustavrit svojo gentsko podlago, da bi se z njo trajno zgotovila zmago in se na tak način rešila stresnega kompetativnega stila življenja. To v bistvu ni glih izum nacionalne države, to se je kljub degenrativnim učinkom izkazoval tud že s poročanjem med plemstvom oz. skoz poskuse ohranjanja dinastij.
Quote:Za dober primer učinkovitosti, bi lahko vzeli katerokoli živo celico, kakršnih imamo v naših telesih na milijarde. Celica se je izpopolnjevala in kalila skozi evolucijo milijarde let.
Vsaka celica je zapleten a hktrati izredno učinkovit sistem (prava mala tovarna ali bolje država). V metabolizmu celice sodeluje veliko število različnih spojin (molekul). Pri razdelitvi funkcij teh spojin pa se ponovno srečamo z znanim Paretovim principom (pravilo 80:20) ker je bilo ugotovljeno, da je le nekaj odstotkov teh spojin vključenih v velikanski množici reakcij, medtem ko je velika večina spojin udeleženih le v eni ali dveh reakcijah.
Vzore v naravi si išče pravzaprav vsaka idelogija, pri tem pa pozablja, da je njeno 'opazovanje' narave že samo po seb ideološko pogojeno. Raziskovalci narave vidijo naravne sisteme vedno kot projekcijo trenutne refleksije družbenega sistema, saj ne more bit drgač glede na to, je človk refleksijo do okolja/narave razvija skoz reflekisjo družbenih odnosov. Človk tud samega sebe reflektira skoz svojo družbeno pozicijo oz. prevladujočeo idelogijo, zato se je brez veze pri pravilnost idelogije sklicevat njeno 'naravno' utemeljenost in jo nanjo v praksi aplicirat. Tko ni nč presntljivo, da enkrat vid v celici njen univerzalen potencila, drugič pa njeno specialistično funkcijo. Tko bio se dal razložit tud, da je v določenm zgodovinskem obdoju evolucija posledica neizprosnega konkurenčnega boja za prevlado in brezčutne tekmovalosti, v drugem pa posledica univerzalne usklajenosti, medsebojne simbioze in sočutja.
Tle not se mi zdi da paše ena camusova misu, ki je razum in razsvetlejnost definiral kot sposobnost človeka, da svobodo uporablja tako, da bo svobodo mogoče uporabljat tudi v prihodnje. In da - ne zunaj sveta ampak v zgodovini - služimo dostojanstvu človeka s sredstvi , ki ostanejo dostojanstvena tudi v zgodovini, ki ni dostojenstvena. Rekel je, da rešitev človeka morda ni mogoča, a to ni razlog, da bi se prenehali trudit. Posebj pa je poudaru, da ni dovoljeno govorit, da kaj takega ni mogoče, če pred tem nismo storil vsega, da bi tokazal, da to ni mogoče.