Težnje po pretirani  brezhibnosti in  krepostnosti nujno producirajo svojo senčno plat, ki jih s svojim manifestiranjem šele razkrije kot pretirane. Ampak človek pa ne bi bil človk, če se s tem v seb  odkritim negativnim strastem spet  ne bi pretirano ukvarjal, tko kot se je prej s svojimi krepostmi.

Tko da če maš človeka iskreno rad, to  avtomatsko vključuje tud potencialno in dejansko agresivnost. Če greš v pozitivnih čiustvih do konca je hrbtna plat tega čustva v tem, da si sposoben it tud v negativnih. In obratno, če se bojiš svojih negativnih čustev, nikol ne boš upal it do konca v pozitivnih. Zato bi si upal rečt, da v partnerskih odnosih in družinskih odnosih ni napredka v ljubzeni, če se nis v bistvu kadarkoli sposobn  sočit z dejstvom, da se lahko tud na smrt skregaš oziroma nimaš pred očmi realne opcije, da so je hrbtna plat strastne ljubezni  groba  agresija. Prej ko vsi v udeleženi v odnos to pomagajo drug drugemu ozavestit, manj verjetno je, da jih bo agresivnost zasvojila in uničla.

Otroka po moje nč čustveno ne hendikepiraš, če agresvinost sprejme kot hrbtno plat ljubezni in ne kot njeno odstnost. Ga s tem vzgajaš v strastnega človeka, ne pa v pridno bubico, ki ga prvo soočenje z agresivnostjo potem bolj facinira kot tisoče sladkobnih besed in poljubčkov. Taki  pridni otroci se potem vso puberteto soočajo s fascinantnostjo  temnih plati v okolju  in  v seb, jih vznemirja samo prepovedano od droge do nasilja in  kriminala, ker tam so skrite prave strasti, ne pa v maminih   poljubčkih pa očetovih darličkih.          

Quote:


Ja,  bi moral prav cajt nehat. Tretji  odstavek je v bistvu ena od možnosti izpeljave zadnjega stavka drugega odstavka in na en način razlaga, zakaj otroke iz 'uglajenih' družin tako potegne 'slaba'  družba. Pri čemer so ta slaba družba ponavad čist pr seb pobje  pa punce, le da  so bli v mladosti ponavad deležni več nasilja kot ljubezni  in jih fascinira naivnost/nedolžnost  vrstnikov iz 'urejenih' družin. Otroke, ki odraščajo v nasilju, nasilje ne fascinira več tolk samo po seb ampak bolj kot sredstvo, s katerim fascinirajo vrstnike, ki jim je blo nasilje kot oblika strasti prikrito/zamolčano. Z nasiljem tako zbujajo le pozornost, da bi bli sami z njim udeležni tud  pri  ljubezni.  Tko se  v vrstniških združbah nekak zglihajo zadeve, ki se niso uspele poravnat znotraj družin.

Ne rabte se s tem strinjat. To je samo še ena od mojih reakcij na to, da bi nasilju na tem forumu čist vzel legitmnost.

Quote:


V čem? V tem, da je nasilje legitimno al v tem, da otroc, ki odraščajo v legitimiziranem nasilju nad njim niso več tolk fascinirani kot tisti, ki jim je bla nasilna plat strasti prikrita? Da otrok z svojim lastnim  nasiljem lahko kliče ljubezen v smislu dobrote/varnosti, ker se nekak zaveda, da je nasilje z njo na en njemu nerazumljiv način povezano? Al pa da je bil  otrok, ki je odraščal v dobroti/varnosti ob hkratnem tabuiziranju/demoniziranju  nasilja v bistvu prikrajšan za strastne plati  ljubezni in je bil na tak način  prikrajšan tud za ljubezen samo?

Tle mi pride na misel svetlana makorovič in njena priljubljenost med otroci prav zarad  svoje temačnosti.  

Strinjam se s tem, da je v isti družini, kjer se trudijo podobno vzgajati vse otroke (enako ni možno), vsak otrok lahko drugačen.

Zanima me pa nekaj. Koliko od vas o vzgoji otrok govori iz prakse, kateri pa samo iz teorije. Včasih imaš namreč lahko zelo dobro teorijo, pa ti jo tvoj otrok v prvem letu poruši.

lola wrote on 16.12.2003 at 11:25:44:

Samo praksa, ki jo dobimo pri vzgoji svojih otrok je najbrž pomemben, vendar še vedno premajhen vzorec, (pogosto tudi preveč pristranski in idealiziran), da bi lahko iz njega sklepali kar na splošno, kako se prenaša nasilje.  

Vzorec si lahko povečamo, če poznamo poleg stanja v svoji družini, tudi stanja v drugih družinah. Vsakdo, ki ne živi ravno sredi prerije, pozna poleg odraščanja svojih otrok vsaj še odraščanje množice otrok svojih bratov in bližnjih ali daljnjih sorodnikov in nenazadnje tudi sosedov.

Iz tako razširjenega vzorca si je pa že lažje ustvariti kompletnejšo in objektivnejšo predstavo (se pravi teorijo) o vplivu okolja na nasilnost.

titud wrote on 16.12.2003 at 11:30:52:


Ne morem se strinjati, da je 20. stoletje eno najbolj nasilnih obdobij v človeški zgodovini. Dejstvo je, da mi  naše stoletje poznamo bolj kot druga, vendar nam zapisi in druga pričevanja pripovedujejo, da so bili tudi v drugih obdobjih otroci redno izpostavljani različnim oblikam nasilja, najbrž ne toliko iz "fotelja", ampak bolj neposredno na terenu, (kot je danes še vedno v tretjem svetu), kjer so bila šikaniranja med vrstniki in s strani odraslih ravno tako ali pa še bolj prisotna, kot so prisotna danes.
Da ne omenjam množičnih javnih usmrtitev, gladiatorskih bojev, lova na divjad in podobnega.
Vojne so pa itak stalnica človeške družbe in to ne samo v 20.stoletju.

šit je, da sm jest za ta vzorc vedla že zdavnej pa sm si govorila, da jest pa ne bom taka kot moja mami
ampak... ane.