Eva wrote on 16.12.2003 at 12:46:24:



Jest te čist razumem, ker tud sama že dolg razsvetljujem pogojenost mojih in maminih reakcij.
Tak se mi zdi (nisem šla še enkrat čist nazaj brat, spomnim se pa ne več vsega, kar je pisalo, tak da ste moogče to že zdavnej predelali), da je odnos z vsakim bitjem izven sebe, ki je odvisno od tebe (otrok, žival, bolan partner...) čista projekcija tebe v odnosu do sebe (ki je verjetno posledica odnosa s tvojo mamo). En del tebe ti takrat, kot v filmu, prikaže en spomin in ti tisti kader izvedeš, tak kot je bil izveden v tisti preteklosti, ki se je mogoče zavestno niti dobro ne spomniš. Tak v odnosu s svojim otrokom v bistvu prodiraš v un pozabljen del sebe, do katerga do tega trenutka nisi mogla dostopat in si v procesu njegovega zdravljenja... zato se izogibat nima smisla, potiskat dol in stran tud ne... ampak dojet, zakaj si tisti trenutek nasilna do nekoga čist nemočnega (zunaj sebe in v sebi), od kje prihaja nasilje, kaj sporoča tebi...

evo sem šla lih Krišnamurtija zdej brat:
http://www.geocities.com/no_copyright/k_zivljenje.htm
"Občutek varnosti v odnosu je osnovna potreba otroka. Obstaja ogromna razlika med občutkom varnosti in občutkom odvisnosti. Zavedno ali nezavedno večina učiteljev razvija v učencih občutek odvisnosti; in tako komaj opazno podžigajo strah, kar počno tudi starši na svoj čustven ali agresiven način.
Odvisnost otroka nastaja skozi avtoritativne ali dogmatične zahteve staršev in učiteljev, ki otroku določajo, kaj "naj bi bil" in kaj "naj bi počel". Z odvisnostjo se vtihotapi tudi senca strahu; in ta strah sili otroka v ubogljivost, prilagajanje, v sprejemanje ukazov in kazni brez lastnega razmišljanja.
V takem vzdušju odvisnosti občutljivost izgine. Če pa otrok zaznava in občuti varnost, cvetenja njegove občutljivosti ne popači strah.
Otrokov občutek varnosti ni nasproten občutku nevarnosti. To je občutek sproščenosti, tako doma kot v šoli - občutek, da je lahko vedno tak kot je, brez laži, brez sprenevedanja; da lahko spleza na drevo in ve, da ne bo grajan, če pade z njega. Takšen občutek varnosti nastane lahko le tedaj, kadar so starši in učitelji resnično zavzeti za popolno blagostanje otroka."

Tak, po Krišnamutriju, bi se dalo razložit, da se tvoje nasilje pojavi takrat ko se svoboda otroka sooči z omejenostjo v tebi in tiste svobode in inteligence, ki je ne dopustiš sebi, ne moreš dopustit tudi nikomur drugemu...?

titud wrote on 17.12.2003 at 11:02:31:

ornk si me presenetu s telim postom titud. nasa religija da ne predpostavlja zrtvovanja? po tokih postih, ki sem jih napisu o zrtvovanju, sluzenju...? uh, men se je zdel, da sem lih dal vsem jasno vedt, da je nasa religija bazirana na zrtvovanju, torej ljubezni.

seveda je potrebno zrtvovat, in to zrtvovanje/prakticiranjeje je tudi zelo bolece ko si se v pogojenem stanju. tako kot je zdravljenje narkomanu zelo bolec/neprijeten proces, ampak v koncni fazi je zdravje nekaj prijetnega.

kadar sem jaz govoril o blazenosti sem govoril o cilju, ne o procesu zdravljenja. vse kar je treba zrtvovat v nasi religiji je umetni-ponos, katerga posledica je nenaklonjenost/nepodrejenost/nepriznavanje Bogu, nasemu izvoru. in to "odpravt" je neki najbolj bolecga.

ilustracija : ce zbolimo za zlatenico mamo "pokvarjen okus". takrat se nam okus bonbona zdi grenak, ceprav je v resnici sladek. problem je v nasi bolezni, ki popaci okus, ne v naravni sladkosti bonbona. ampak edino zdravilo je, da jes cimvec sladkorja, ki postopoma odstrani bolezen in takrat sladkor spet okusimo kot sladkega. na podobn nacin, ce/ko ti prakticiras naklonjenost Bogu v pogojenem/nezdravem stanju se ti zdi to kot nekaj najbolj bolecega (za nas umetni-ponos) po drugi strani je pa to edino zdravilo, da bomo nekoc lahko zaziveli v vecni blazenosti, ki si jo vsi zelimo.

ce pa si bolj pozoren pa opazis, da sta tudi ob prakticiranju v pogojenosti oba okusa prisotna, tko prijeten kot neprijeten/bolec. prijetno je nasemu pravemu-jazu, neprijetno pa nasemu zmotnemu-jazu. ampak sej ves... laiku je te stvari tezko razlozit.

t wrote on 17.12.2003 at 11:55:11:

zrtvovanje je smisel zivljenja torej nerazdruzljivo s samim zivljenjem. zivljenje/obstoj ima namen. ta namen je ljubezen. vsaka ljubezen je bazirana na zrtovanju/sluzenju interesa ljubljenega.

Quote:

nesmrtnost, torej vecnost ne pomeni zanikanje zivljenja, ampak sprejemanje zivljenja taksnega kot je v resnici. zivljenje/obstoj pa ima svoj namen, kot sem ti ze opisal zgoraj.

Quote:

najprej je treba le odpravt bolezen, ki se ji rece strah pred neobstojem, nc druzga. ko to storis se zacnes vedno bolj zavedat namena svojega vecnega obstoja.

Quote:

Bog je vecni izvor vsega in vsakogar, tudi zivljenja/celotnega obstoja. ce tega kdo ne opazi/zazna/prizna je zame "mrtev" glede na notranjo pomirjenost in zadovoljstvo, ki ga ima ob svojem obstoju.

t wrote on 17.12.2003 at 11:55:11:


Kako to misliš?

t wrote on 17.12.2003 at 12:24:06:


Hočeš rečt, da ne verjameš v Boga? V ljubezen? Tud men je nekako jasno, da se za vsakim NE skriva en DA in za vsakim DA ostane en NE, in res, da je morda razlika neznantna, ampak je in prav to je tisto, s čimer je lahko človek spreminja svet po svoji podobi - brez sanj je namreč tako rekoč mrtev.

Quote:


samo tole sem hotel reči:

Quote:


v podrejanju in žrtvovanju pač ni ničesar pozitivno življenjskega

(pa čeprav lahko vsaj o podrejanju rečemo, da je podrejanje tudi nujno zlo življenja - podrejanje je smrt)

(žrtvovanje pa je samo prostovoljno podrejanje - razen, če ni žrtvovanje koga ali česa drugega)


uživaj!

Quote:


služenje je vedno pogojeno stanje - saj je vedno pogojeno s tem, komur služimo
(kaj ti tu ni jasno)

torej osvobojenosti nikakor ne moremo iskati v služenju komu ali česu
(izjema smo mi sami in naša svoboda)


Quote:


naše materialno telo je za naše življenje tu in zdaj zelo pomembno  - poglej in videl boš, da to velja za vse



uživaj!