Torej se strinjaš, da so računalniško vodeni roboti le kopija živega bitja? Človek okuša s čutili, robot s senzorji.

Torej je pametno, da opazujemo delovanje svojega telesa, kot opazujemo delovanje stroja, ki ga dobro poznamo?

stane wrote on 18.02.2004 at 15:08:58:

lahko pomaga za boljso predispozicijo, ampak sam to se ni dost. sam vedt kako telo deluje se ne pove kej dost o tem kako ga uporabljat za "naso" vecno dobrobit. oprat avto in/ali skrbet za njegovo brezhibnost ne potesi lakote voznika.

Hari bol.

Quote:

Pred milijardami let na Zemlji še ni bilo ne življenja ne zavesti.
Razvilo se je kasneje. Iz kje je izšlo?

Mogoče bi si bilo pa potrebno najprej definirati, kaj je to življenje in šele nato pogledati ali življenje res izvira iz življenja.

Trditev, da življenje izhaja le iz življenja, je podobna trditvi, da lahko hiše izhajajo le iz hiš, oziroma če sem malo bolj širokogruden, da prebivališča izhajajo le iz prebivališč. Kaj zdaj tukaj iz česa izhaja, je močno odvisno od naše definicije, kaj si pod pojmom prebivališče predstavljamo.

Bardo_Thodol wrote on 18.02.2004 at 13:12:44:


Ničesar ni mogoče natančno določit v družboslovju, ker tam gre za povratne miselne učinke, ki vedno pozročajo povratne 'napake' v predvidevanjih. Nobene hipteze se ne da zato ekpremimentalno dokazat kot pravilne in prav ta od naravoslovnihj znanosti podedovana obedednost po izmerljivi  pravilnost  je iluzija, ki bi si je moralo družboslovje znebit na na način, da kljub temu iz sebe ne nardilo magije.  

Točno tako in tako kot mora biti pri centralnem ogrevanju reguliranje toplote v razne veje krmiljeno ali v elektrosistemu , da ne pride do izpada celega sistema, ampak le ene veje, tako mora biti krmiljen tudi tok dohodka, oziroma denarja v makroekonomiji in vseh njenih podvejah. In ta sistem je popolnoma analogičen tehničnim sistemom.
Delnica države je tako le avtomatski distribucijski ventil in nič več.
Toda, to obravnavamo na drugem naslovu, čeravno je res vse stvar okusa, kot pravi Aryan.

Bardo_Thodol wrote on 18.02.2004 at 17:45:31:


V naravoslju poznane dinamične sisteme je z znanstveno metodo  mogoče povsem konistentno napovedati oz. pojasniti. Kot je  bilo že rečeno: dovolj, da hipoteza ni ovržena, pa že  velja za veljavno.  Tko nam npr. ni treba vztrajati pri tem, da bo  sonce vselej vzšlo na  na vzhodu samo zato, ker se je tako  zgodilo vsak dan; dovolj je če hipotezo sprejememo kot veljavno , dokler ni ovržena.  V naravoslovju ostaja ločitev med trditvami in dejstvi neprodušna: narava sledi svoji poti ne glede na  teorije, ki se nanašajo nanje. Kdor skuša naravo pokoriti svoji volji , lahko napravi to le, če si najprej pridobi znanje. Čim popolnjše je to znanje, tem manjša je možnost' napake'.    


Quote:


Predvidevanje obnašanja komplesnih sistemov v naravoslovju je težko predvsem  zaradi nepregledne množice informacij, ki, kot ugotaljaš, zaradi medsebojne interakcije   prehajajo v nepredvidlijivo nelinearnost in prevzemajo značilnosti kaosa. V  komplesnih socialnih sistemih je ta dejavnik nepredvidljivisti seveda tudi prisoten in povzroča napake v  predvidevanjih ali razlagah, verndar te napake ne bi blo možno odpravit oz. bistveno zmanjašat  samo s povečanim znanjem oz. spobnostjo obdelave podatkov. Problem proučevanja družboslovnih pojavov ('znanosti') je v tem, da je predmet proučevanja povraten. V naravoslovnih zananostih teorije ne morejo spremeniti pojavov, na katere se nanašajo, v družboslovnih pa praviloma lahko. Na vedenje človeških bitij lahko znastvene teorije  vplivajo ravno tako, kot lahko vplivajo nanj druga prepričanja. V naravoslovnih znanostih je koristi mogoče uresničevati le ob ob poprejšnji pridobitvi znanja,  v družbenih znanostih pa povratnost nudi bližnjico: ni treba, da je teorija resnična, da bi učinkovala na delovanje ljudi.    

Quote:


Za spoznanje, da v naravoslovni zanosti ni nobenih bližnjic ( da dežja po dolgotrjni suši ne bodo priklicali nobeni rituali, magije in zaklinjanja) so bila potrebna tisočletja. Ljudje so z nejevoljo sprejeli strogo disciplino, ki jo je nalagala znastvena metoda. Znanstvene konvencije so potrebovale precej cajta, da so dokazale svojo superiornost nad magijo in religijo in da je postala kronski dosežek človekovega razuma. Klasičen primer psevdoznanstevnih opazovalcev, ki so predmetu  proučevnja poskušalai vsiliti svojo voljo, so bili poskusi, da bi nežlahte kovine  pretopili v zlato. Alkimisti so se dolgo in prizadevno trudili, doker jih pomanjkanje uspeha ni prepričalo, naj svoje napore opustijo. Neuspeh je bil neizogiben, kajti vedenje  žlahtnih kovin  upravljajo univerzalno  veljavne zakonitosti, ki jiih ni mogoče spremeniti z nobeno trditvijo, zaklinjanjem ali obredom. Ugled, ki  uživajo sodobni ekonomisti, zlasti v politiki in na finačnih trgih, kaže, da so bili srednjeveški alkimisti na napačni sledi. Nežlahtnih kovin ni mogoče spemeniti v zlato z zaklinjanji, pač pa si lahko ljudje pridobivajo bogastvo   na  finančnih trgih ali postnejo vplivni poltiki, če lansirajo napačne teorije ali samoizpolnjujoče napovedi. Še več, njihove možnosti se povečajo, če jih lahko predstavijo v znanstevni preobleki. Marx in freud sta zelo glasno zatrjevala, da imajo njune teorije statius znanstvenosti in sta mnoge svoje sklepe utemljevala z avtoriteto, ki sta jo izpeljala iz njihove 'znanstvenosti'. Pogosto gre za  čarobno frazo, ki jo v svojih prizadevanjih uporabljajo družboslovni alkimisti, da bi predmetu  preučevanja z zaklinjanji vsilli svojo voljo.

Družboslovci so se  prazprav na moč trudili, da bi posnemali naravoslovne znanosti, vendar z izredno skromnim uspehom. Njihova prizadevanja pogosto niso kaj več kot parodija naravoslovja. Vendar obstaja ključna  razlika  med nesupehi družboslovcev in nesupehi alkimistov. Neuspeh alkimistov je bil skoraj popolen, toda družboslovcem, ki so si prilastili avtoriteto naravoslovja, je uspelo pridobiti   precejšen družbeni in poltični vpliv. Prav zato, ker vedenju ljudi ne vlada stvarnost, nanj zlahka vplivajo teorije. Na področju naravnih pojavov je znanstevna metoda učinklovita  le, če so teorije veljavne, toda v družbenih, političnih in ekonomskih zadevah  so lahko teorije učinkovite, ne da bi bile veljavne. Čeprav alkimija kot znanost ni uspela, lahko družbena znanost uspe kot alkimija.

Priznanje omejitev družboslovja ne pomeni, da moramo opustiti iskanje resnice, kadar proučujemo družbene pojave. Pomeni le to, da iskanje resnice od nas zahteva priznanje, da nekaterih vidikov človekovega vedenja  ne obvladujejo večno veljavne zakonitosti. To bi nas moralo spodbuditi  k proučevanju drugih poti do razumevanja.  Iskanje resnice nas prav tako sili k spoznanju, da lahko na družbene pojave vplivajo teorije, ki so nastale, da bi jih razložile. Motiv za raziskovanje družbenih pojavov je lahko zatorej kašen drug  cilj kot iskanje resnice. Najboljši način varovanja znastvene metode   pred zlorabo je priznanje, da lahko družboslovne teorije vplivajo na predmet proučevanja, na katerega se nanašajo.