Bardo_Thodol wrote on 18.02.2004 at 17:45:31:Vedenje družbe je podobno v naravoslovju poznanim dinamičnim sistemom, ki ravno tako zlahka prehajajo v kaotična stanja zaradi nelinearnosti, ki so posledica povratnih efektov ("napak").
V naravoslju poznane dinamične sisteme je z znanstveno metodo mogoče povsem konistentno napovedati oz. pojasniti. Kot je bilo že rečeno: dovolj, da hipoteza ni ovržena, pa že velja za veljavno. Tko nam npr. ni treba vztrajati pri tem, da bo sonce vselej vzšlo na na vzhodu samo zato, ker se je tako zgodilo vsak dan; dovolj je če hipotezo sprejememo kot veljavno , dokler ni ovržena. V naravoslovju ostaja ločitev med trditvami in dejstvi neprodušna: narava sledi svoji poti ne glede na teorije, ki se nanašajo nanje. Kdor skuša naravo pokoriti svoji volji , lahko napravi to le, če si najprej pridobi znanje. Čim popolnjše je to znanje, tem manjša je možnost' napake'.
Quote:Natančno vedenje takih sistemov je tudi v naravoslovju enako težko ali pa še težje predvideti, kot je težko predvideti družbena dogajanja.
Predvidevanje obnašanja komplesnih sistemov v naravoslovju je težko predvsem zaradi nepregledne množice informacij, ki, kot ugotaljaš, zaradi medsebojne interakcije prehajajo v nepredvidlijivo nelinearnost in prevzemajo značilnosti kaosa. V komplesnih socialnih sistemih je ta dejavnik nepredvidljivisti seveda tudi prisoten in povzroča napake v predvidevanjih ali razlagah, verndar te napake ne bi blo možno odpravit oz. bistveno zmanjašat samo s povečanim znanjem oz. spobnostjo obdelave podatkov. Problem proučevanja družboslovnih pojavov ('znanosti') je v tem, da je predmet proučevanja povraten. V naravoslovnih zananostih teorije ne morejo spremeniti pojavov, na katere se nanašajo, v družboslovnih pa praviloma lahko. Na vedenje človeških bitij lahko znastvene teorije vplivajo ravno tako, kot lahko vplivajo nanj druga prepričanja. V naravoslovnih znanostih je koristi mogoče uresničevati le ob ob poprejšnji pridobitvi znanja, v družbenih znanostih pa povratnost nudi bližnjico: ni treba, da je teorija resnična, da bi učinkovala na delovanje ljudi.
Quote:Vendar tako brezupno, kot mogoče najprej izgleda, tudi ni, saj takoimenovana "teorija kaosa" odkriva nekakšne zakonitosti tudi v kaosu.
Tako kot npr. pri vremenu, je tudi pri družbenih dogajanjih v času relativne stabilnosti mogoče tudi za daljše obdobje z veliko gotovostjo predvideti, kako bo.
Do povečane negotovosti pride v bolj burnih obdobjih, kjer je pa vreme lahko ravno tako muhasto, kot so družbena dogajanja.
Za spoznanje, da v naravoslovni zanosti ni nobenih bližnjic ( da dežja po dolgotrjni suši ne bodo priklicali nobeni rituali, magije in zaklinjanja) so bila potrebna tisočletja. Ljudje so z nejevoljo sprejeli strogo disciplino, ki jo je nalagala znastvena metoda. Znanstvene konvencije so potrebovale precej cajta, da so dokazale svojo superiornost nad magijo in religijo in da je postala kronski dosežek človekovega razuma. Klasičen primer psevdoznanstevnih opazovalcev, ki so predmetu proučevnja poskušalai vsiliti svojo voljo, so bili poskusi, da bi nežlahte kovine pretopili v zlato. Alkimisti so se dolgo in prizadevno trudili, doker jih pomanjkanje uspeha ni prepričalo, naj svoje napore opustijo. Neuspeh je bil neizogiben, kajti vedenje žlahtnih kovin upravljajo univerzalno veljavne zakonitosti, ki jiih ni mogoče spremeniti z nobeno trditvijo, zaklinjanjem ali obredom. Ugled, ki uživajo sodobni ekonomisti, zlasti v politiki in na finačnih trgih, kaže, da so bili srednjeveški alkimisti na napačni sledi. Nežlahtnih kovin ni mogoče spemeniti v zlato z zaklinjanji, pač pa si lahko ljudje pridobivajo bogastvo na finančnih trgih ali postnejo vplivni poltiki, če lansirajo napačne teorije ali samoizpolnjujoče napovedi. Še več, njihove možnosti se povečajo, če jih lahko predstavijo v znanstevni preobleki. Marx in freud sta zelo glasno zatrjevala, da imajo njune teorije statius znanstvenosti in sta mnoge svoje sklepe utemljevala z avtoriteto, ki sta jo izpeljala iz njihove 'znanstvenosti'. Pogosto gre za čarobno frazo, ki jo v svojih prizadevanjih uporabljajo družboslovni alkimisti, da bi predmetu preučevanja z zaklinjanji vsilli svojo voljo.
Družboslovci so se prazprav na moč trudili, da bi posnemali naravoslovne znanosti, vendar z izredno skromnim uspehom. Njihova prizadevanja pogosto niso kaj več kot parodija naravoslovja. Vendar obstaja ključna razlika med nesupehi družboslovcev in nesupehi alkimistov. Neuspeh alkimistov je bil skoraj popolen, toda družboslovcem, ki so si prilastili avtoriteto naravoslovja, je uspelo pridobiti precejšen družbeni in poltični vpliv. Prav zato, ker vedenju ljudi ne vlada stvarnost, nanj zlahka vplivajo teorije. Na področju naravnih pojavov je znanstevna metoda učinklovita le, če so teorije veljavne, toda v družbenih, političnih in ekonomskih zadevah so lahko teorije učinkovite, ne da bi bile veljavne. Čeprav alkimija kot znanost ni uspela, lahko družbena znanost uspe kot alkimija.
Priznanje omejitev družboslovja ne pomeni, da moramo opustiti iskanje resnice, kadar proučujemo družbene pojave. Pomeni le to, da iskanje resnice od nas zahteva priznanje, da nekaterih vidikov človekovega vedenja ne obvladujejo večno veljavne zakonitosti. To bi nas moralo spodbuditi k proučevanju drugih poti do razumevanja. Iskanje resnice nas prav tako sili k spoznanju, da lahko na družbene pojave vplivajo teorije, ki so nastale, da bi jih razložile. Motiv za raziskovanje družbenih pojavov je lahko zatorej kašen drug cilj kot iskanje resnice.
Najboljši način varovanja znastvene metode pred zlorabo je priznanje, da lahko družboslovne teorije vplivajo na predmet proučevanja, na katerega se nanašajo.