m wrote on 26.02.2004 at 15:46:04:pa si prepričan, da je to res tvoja prava narava?
da niso to samo prepričanja pa strahovi, ki te omejujejo?
Verjamem, da je tak moj značaj že od rojstva, da sem nagnjen morda za malenkost pretiranemu odmiku od zunanjega sveta, kar pa ni nek deficit ali pomanjkljivost, vsaj jaz to tako vidim. To je zgolj ena izmed značajskih lastnosti, da čeprav sem "sam", dejansko nikoli nisem osamljen, za razliko od ekstravertnih ljudi, ki rabijo okrog sebe vedno vrvež ljudi, publiko, teater, samo da se nekaj dogaja, da ni vse statično.
Ne vem, zakaj bi silil k nekim interesnim dejavnostim in aktivnostim, ki me ne veselijo, ob katerih ne čutim nikakršne zadovoljitve, ki me celo odbijajo, ker se počutim utesnjenega, nelagodno kot v natlačenega v "pixno", ko da mi nekdo "diha za vrat". Jasno je tudi, da v meni bdi zatrt, mali, ekstroverni porednež, navihanec, hudiček, ki včasih rad ponaga ljudem in poskrbi za senzacijo, amapk to je le dopolnilna, sekundarna funkcija sicer moje bolj "plašne" narave, da "izbalansira", uravnovesi moj celotni duševni ustroj.
Kaj jaz razumem pod pojmom zabava in užitek?
Da grem v neokrjeno naravo in pobegnem čim dlje stran od fetišev moderne civilizacije, preč od sivih mestnih katakomb, od dušljivega smoga, od hrupa avtomobilov in strojev, od mravljišča na eno mesto zagnetenih ljudi - pločevinke, ki kot stenice tavajo sem ter tja, da se povsem osvobodim izpod "kulturne" navlake, in postanem nomad, ki se kot puščavnik zateče v blagodejni objem matere narave, njeno blagodejno tišino, in si pljuča napolnim z zdravilno gozdno sapo. Nakar si poiščem en primeren kotiček, najboljše v "šavju", nikjer žive duše, mir, s trnekom 2x prebodem deževnika, močno zamahnem, in čakam, čakam, čakam, vse dokler ne vzdrhtim in dobim mehka kolena ob vsakem rahlem potegu in nagibu plovca, ki je pogostokrat tudi lažen. Takrat hlastno "zategnem", in imam jo! Imam jo, trdno jo stisnem za škrge, da se mi ne izmuzne, "barabica mala", ne boš mi ušla, ne, ne, moja si...
Home
Pages: 
