Lilith wrote on 26.02.2004 at 14:16:51:Dinamika mojega postavljanja za druge je nekako takšna: velikokrat se mi zgodi, da ko me kdo grobo žali, se kar sesujem, tako v nulo, čisto do podna... in sem ful hvaležna, če me takrat, ko sem jaz nemočna, kdo v bran vzame.
In po taistem principu, takrat ko je na udaru kdo drug, tudi sama ponudim temu podporo al pa zaščito. Še vedno jo lahko sam osebno sprejme ali pa zavrne.
Dejstvo je, da se je za druge postavljat veliko lažje, ker smo čustveno zmeraj nekoliko manj vpleteni in s tem močnejši.
Če te je sesulo, si res lahko hvaležen, ja... ampak za pomoč lahko vedno zaprosiš in tud če ne, se mi zdi da se vedno najdejo tisti, ki začutijo, da ti je potrebna.
Ampak, kaj pa če te ni sesulo? Če te je ravno prav zbodlo in razmišljaš, kako bi mu odgovoril, v tistem pa pade rafal na njega z vseh strani, samo tvoje še ne... in ti mu sploh nisi nameraval tako ostro odgovorit, ker si njegov napad (ki je bil oseben) boljše razumel kot večina tistih, ki se ti je postavila v bran? Ampak takrat so ga drugi že spravili v kot in ko mu odgovoriš se iz tega, kar bi lahko bla izmenjava mnenja al pa ostra zavrnitev že razvije vojna, ki se tebi osebno zdi nesmiselna, ker ni tvoja in so drugi izziv, ki je padel nate vzeli za svojega in začeli vojno namesto tebe...
Kje je potem tista meja, ko ti je še fajn, da je nekdo na tvoji strani? Ker, a ni vedno marsikdo na tvoji strani, čeprav ti tega ne rabi nujno povedat? Se ne počutiš v svojem stališču običajno dovolj varna, da podpore niti ne rabiš?
Ni včasih celo dobro, da te kaj stestira, ker te nauči se postavit za sebe? Ni to lahko celo direkt uno, da se sam naučiš ribe lovit, namesto da jih drugi lovijo za tebe?
(Ob vsem tem nisem govorila o žrtvah posilstev, fizičnem obračunavanju nekega mišičnjaka, niti o izživljanju nekoga izključno samo nad tabo in podobnih skrajnih primerih, samo o tem forumu. Tud ne govorim, da podpora ni potrebna, samo o tem da vedno res ni na mestu.)
Home
Pages: 1 
