ja, moje mnenje je , da nam je življenje , kot vedno najboljši učitelj...
da se lahko približamo sočloveku , ga moramo prvenstveno OBČUTITI...in vedno takrat , vsaj jaz izhajam iz sebe...
vsi vemo kakšni so občutki žalosti , nemoči , bede , jeze , radosti, obupa...in če smo iskreni v svojem občutenju , vemo , kaj smo takrat pogrešali , potrebovali , kaj se z nami dogaja...
človek res ni in ne bo nikoli otok sam zase ...vsi smo povezani ... mogoče sem jaz ti in skupaj mi vsi..
nihče ni odgovoren za moja čustva , lahko le pritisne na nek gumb v meni in me spomni na občutek , ki sem ga nekoč že doživela , ki me boli in , ki ga nisem še razrešila , zato sem ga potisnila v podzavest ...to so naši vzorci in vsi jih imamo...
vendar sem za jezo ali drugo čustvo odgovorna sama , ker jo sama sproduciram , prav tako za svoj odziv...akcija je enaka reakciji
lahko si strokovnjak na tem področju , vendar , če ne poznaš sebe , kako boš vedel kdo je drugi in kaj občuti?
tega se ne da naučiti v knjigah ...tega te uči življenje , izkušnje v delu z ljudmi , učenje pri delu na osebni rasti in imeti moraš pieteo in biti senzibilen.
s tem ne dajem v nič strokovnjakov , nikakor , vendar je ta komponenta pri tem , še kako pomembna
npr. ljubezni  se ne da naučiti iz knjig...to je le primer
in , če veš , kdo si , potem se ne vežeš več tako hudo na čustvene reakcije - ne drugih in ne svoje...
veš , da s čustvi obratuješ in izbiraš - zavestno - tisto , kar je najbolj ustrezno ...
in ravno pomankanje samozavesti ali slaba samopodoba je včasih razlog za naše čustvene reakcije
ker se poistovetimo z vzorci , takimi ali drugačnimi , in nismo več povezani s seboj in vsak tak vzorec ima v sebi močan energetski naboj , ki se hoče razrešiti s katarzo...
in tako včasih uporabljamo in osebe , in besede in vse , kar je uporabnega , da se to sprosti...
mnenja sem , da se ne potiska ničesar,
kar boš ozavestil te bo osvobodilo , kar boš potisnil te bo razžiralo in uničevalo...
vendar- pozor- moramo zavestno paziti , da s tem osvobajanjem ne prizadenemo ljudi , in ne sebe...
vse to je povezano s sprejemanjem sebe , takega , kot si ...z vsemi plusi in minusi vred...
toliko , kot lahko sprejmemo sebe , toliko smo v stanju sprejemati druge ... tu ni vipov , le gola resnica.
ja , včasih jočemo zaradi te resnice in vendar je pravična ...je taka , kot je , če nam je to všeč ali pa ne.
z vsem tem pa ne mislim , da potem dovoljujemo drugemu bitju prav vse...npr. da nas žali ponižuje ipd.
ne ...
ko se meni to dogaja , sem pozorna na to osebo , jo gledam v oči in poiskusim občutiti...in diham , da diham...
prediham ta njen izzliv jeze ali karkoli in ji v mislih pošiljam mir...a ne reagiram...
v bistvu je najmočnejša reakcija prav POZORNOST...
in zgodilo se mi je že in v moji praksi je to mnogokrat potrjena zadeva , da je oseba počasi utihnila in me začudeno gledala...(tudi oj šef , ha ,ha)
takrat se vedno trudim občutiti tako osebo , in ko jo , občutim , da ji ni lahko , občutim njene strahove ali pa prizadevanja po pozornosti...in sočustvujem z njo
vendar pa je ne pomilujem ali delam iz nje žrtve.
povem ji , kaj mislim in se umaknem...a izberem ustrezen način ...spet zavestno
in , ko sem sama doma , pogledam še , kaj je ta oseba projecirala in se je aktiviralo v meni
in to rešim...
da bomo pravilno
delovali , mora biti naša osebnost zdrava in celovita ...včasih pomaga zdravljenje notranjega otroka , včasih pa preprosto nekdo , ki nas sprejme takega kot smo in nam dovoli , da smo kar smo v danem trenutku in ki nas podpira ne glede , kakšni smo.
in tudi tako se nam velikokrat zgodi , da naredimo napako , saj še nismo popolni in takrat ni lepše besede , kot je beseda OPROSTI ...iskreno izrečena ...
zakaj to funkcionira , ker smo mi bitja OBČUTENJA in vsak od nas , posebno ,
mali otroci , ki so še zelo povezani sami s seboj in z Bistvom , občutimo kaj je iskreno in kaj ne...
rezime ...
včasih lahko komu , ki  mi poskrbi za tako izkušnjo , celo rečem hvala ...ker je s projekcijo pokazal , kaj moram rešiti pri sebi ...
to pa ne pomeni da se ne znam ali ne bom postavila zase - vedno
le NAČIN  tega , kako , bom izbrala Zavestno...
seveda pa ima vsaksvoje mnenje in svoj način ...
to , kar sem napisala . pač velja le zame

ko doživiš sebe , potem to ni več vera in ne znanje ..to je Resnica...to je tista modrost , ki ti da tudi razumevanje , uvid vate , v situacijo in takrat se ločiš od tega , kar nisi ...tudi od bolečine
in mi nismo čustva , ne vzorci , ne telo , ne prepričanja..in vendar imamo vse to in s tem funkcioniramo...
tega ne zanikam ...
ko se povežemo s seboj , v tem zlitju najdemo tudi druge , vse , kar obstaja...
in takrat je sprejemanje lažje , ker vemo , da vse , kar se nam dogaja , pomaga naši rasti na tem nivoju.
ja , čustva je treba obravnavati , kot male otroke , jih spoštovati in jim dati prosto pot...
in hkrati pogledati vase , kaj se takrat v nas aktivira in dogaja ...
ja , in vsak izbere svoj način reakcije ..
moj ni več , da igram gestapo ali da sem takrat sama sebi krvnik , ampak se tudi takrat trudim sprejeti se , taka , kot sem in ozavestiti ...zakaj je to tako in , če ni nikogar , da bi me podprl ,sem sama sebi prijatelj in se podprem  - nisem več tako presneto odvisna od čustev , ne svojih in ne drugih...
kot sem rekla vsi smo ENO ... iz tega izhajam
če sama spoštujem čustva , ki jih uporabljam , bom tudi spoštovala čustva sočloveka ...
včasih ne gre to v eni sekundi , kot bi mi želeli ...to je proces in času je treba dati čas
v tem procesu je važna iskrenost , spoštovanje , pieteta in razumevanje...predvsem pa pozornost in občutenje in , merilo je vedno le MIR ...ki ga občutiš v sebi
če ga ne , potem je pač tu nemir...
vedno je to le igra s samim seboj ...
in delo na sebi ...
in v razumevanju vsega tega , se lahko srečamo ...s sprejemanjem..da drug drugemu dovolimo , da si upamo biti taki , kot smo , da je naša pravica da čutimo in občutimo tako kot čutimo in da ni naša šibkost , če priznavamo kar občutimo , temveč je to naša notranja moč ...
in takrat , če izhajamo iz sebe , iz svojega Bistva , v drugem vidimo sebe...
in vloge s katerimi se poistovečamo odpadejo , kakor tudi vse maske  , ki jih imamo...
ja , včasih jeto težko , ker bolj občutiš razne stvari , tudi t. i. žalitve ...če pa si takrat pozoren in si dovoliš in daš čas , če občutiš in se zavedaš , potem s tem pomagaš in sebi in drugemu .

Draga Lilith ...veš , nismo vedno v tem stanju , ki sem ti ga nakazala ...sem še daleč od tega ...a vendar , če ga doživiš, gledaš drugače...nikoli več nisi isti...
s tem se nikakor ne postavljam na nek višji nivo , se razumeva...
to te nauči občutenja in razumevanja , zakaj se nam kaj dogaja v življenju in s tem ustreznega ravnanja in odzivanja...
moj način je tak , kot sem ga opisala , če si prebrala?
pozornost , zavedanje , občutenje , razumevanje , povezava s seboj  - Bistvom v sebi in dihanje...
tako se transformira vse
modrost Bude...dihanje in zavedanje
mogoče ta način tebi ne ustreza in ne zadostuje , in če je tako imaš vso pravico  , da izbereš tistega , ki ti je blizu.
ja , vsak način  in vsako osebo , je treba spoštovati ...
ko se te kaka stvar dotakne , ko se dotakne tvojega srca in ne glave ...je to pravi način ...vsaj zame
pot gre skozi srce ...
ne misli , da ti vsiljujem svoj način , ne to ni moj namen ...ti sama najbolje veš , kateri je tvoj način in prav je tako...vsak zase najbolje ve...
predstavila sem le svoj način in pogled

Lilith wrote on 31.07.2004 at 12:19:17:



Mislim, da spet poenostavljaš vso stvar.
Še zdaleč ne pravim, da so vsi ljudje dobri in da recimo nam nebi škodovali nalašč, tega se zavedam in vem, vendar je v odnosu med partnerjema drugačno zaupanje kot pa med znancem ali skoraj nepoznanim človekom.
Res pa je tudi, d ate lahko najbližja oseba bolj čustveno prizadene, kot pa neki neznanec

V primeru, ko je človek čustveno prizadet, se pravi je tudi obenem zelo jezen na drugo osebo in mogoče tudi nase.
Tu nastane problem, ker največkrat gre v samodestrukcijo, včasih pa tudi, da se namerno iz čiste jeze škoduje osebi, ki nam je nanesla čustveno trpljenje.
Problem pa še nastane, ker mi, ki smo čustveno prizadeti ne razmišljamo normalno in iz tega lahko nastanejo potem še večje posledice in obremenitve za nas.
Najboljši način, kako preboleti čustveno prizadetost je, da če s ele da, d ase pogovorimo s to osebo, seveda v živo in ga tudi poskušamo razumeti, ne obsojati že kar na začetku in seveda, da poskuša to tudi ta oseba, da nas poskuša razumet.
Seveda je dobro, da prej tisto nakopičeno jezo nekam sprostimo, najboljši način je, d agremo v gozd, kjer smo sami in se iznorimo, prederomo kolker pač čutimo, da potrebujemo in deluje.
Seveda je potrebno tudi, da se vsedemo in razmislimo o vsem tem kaj s enam je dogajalo, zakaj je prišlo do čustvenega problema in mogoče celo uvidimo, d ani bilo tako, kot smo mi sprejeli.
Seveda so še druge tehnike, ampak s emi ne da zdajle pisarit.

Quote:



Hvala lepa za tako bluzenje. Ampak samo bluzenje v življenju ni dovolj. Vsaj zame ne.

Arelena in Kr_eden

Meni vajini odgovori pridejo naprej nekako tako, kot če bi jaz nekoga vprašala, koliko je ura, on bi mi pa odgovoril, naj se za božjo voljo ne ukvarjam s časom, ker čas je relativen in bla bla bla...

Lilith wrote on 31.07.2004 at 21:36:07:



Hvala

Vse kar je od Kr_enga je navadno bluzenje, to že vem