Lilith wrote on 31.07.2004 at 12:19:17:


Sam  čutim ob tem konkretnem vprašanju potrebo po ločitvi med čustvom jeze ( mogoče celo vsemi čustvi ), ki ga doživljam v odnosu do mojih staršev in čustvom ( čustvi ), ki ga/jih doživljam v odnosu do drugih ljudi ( partner, prijatelji, znanci, kolegi, tujci ). Se mi zdi, da v tem obstaja razlika.
Moj odnos do staršev in s starši ( primarni odnos - naj bo doživeto dober, slab, zapleten, prazen, poln, idr. ) predstavlja po biološko-psihološki poti naše celotno življenje nek prostor, ki nam daje, v primeru, da ne gre za destruktivno ("bolano")fizično in psihološko okolje , "vzpodbudo " našega osebnega razvoja in spreminjanja. Torej, če je ta vez med člani družine "zdrava", je med člani družine lahko še toliko različnosti, kreganja ter drugih zunanjih stvari, pa ti ljudje pri sebi vedno znova ugotavljajo, da pa vseeno živijo v čustveno varnem prostoru medsebojne ljubezni in predanosti.
Mislim, da znotraj takšnih odnosov tudi čustvo jeze ne more pridobiti tiste moralno destruktivne vloge v odnosu do naše osebe, kot se lahko zgodi to v primeru odnosa do drugih ljudi.

Kako ravnati z lastno jezo v primeru odnosov z drugimi ljudmi ?
Mislim, da se pred tem ( da pridem na konec  z jezo ) ali istočasno s tem ,mora dogajati še nekaj. Namreč odločitev in rzrešitev moralnega konflikta, ki v meni nastane v primeru tovrstnih situacij ločitve ali prekinitve odnosa. Odločitev pomeni zame spoznanje. Spoznanje zakaj se mi stvari dogajajo kot se mi dogajajo. Tudi, ko do tega pridem sem še vedno vpet v moralni odnos z drugim, ob prisotnosti  jeze kot posledice neke ranjenosti,doživete krivice, izigranosti, idr., ki je neke vrste klic ali poziv k obrambi " domovine " ( beri: osebne integritete, samospoštovanja ). Z druge strani pa prisotni občutki krivde zočitki ( s strani sebe ali s strani drugega), da nisem odgovoren, ali pogosto tudi jeza na samega sebe, da sem bil tako nespameten, da se mi je to   sploh lahko zgodilo ( t.i. jeza na sebe ).

Osebno mislim, da v primeru odnosa do drugega, ki me pripelje do takšne situacije , nima  smisla komplicirati. Najlepše v takšnih ločitvah se mi zdi to, da ni nobene potrebe po zasledovanju cilja zmagovalca, ker situacija takšna kot je daje obema najlepše darilo. Oba imavamožnost iz tega priti  pametnejša. In vse ozadje mojega razhoda z nekom me postavlja do tega drugega v takšen odnos, da je zame povsem irelevantno "tehtanje" tega  pametnejšega. Ker  to moje "pametnejše" pomeni najino ločitev, pomeni istočasno tudi to, da sta se najini življenji ločili -  fizično, psihološko in moralno. S tem si vzamem pravico do mojega življenja in jo dam tudi drugemu.

Zapleteno, zapleteno.

Aja, pa še to...kakšen moralni konflikt nastane? Lahko razložiš?

Toni_Zamene wrote on 02.08.2004 at 10:40:34:


Konkretno Toni, konkretno! Zakaj dolgoveziš in skačeš tako kot mačka okrog vrele kaše? Malo več energije in elana, zakaj si tako poklapam in deluješ tako samoobtožujoče, kot da bi se ravnokar namislil cmeriti?    

Lilith wrote on 02.08.2004 at 10:53:04:


Ne Lilith,

moralni konflikt po sebi ne zahteva od mene še ničesar. Njegovo psihofizično občutenje pomeni zame le, da se z mano v odnosu do drugega nekaj dogaja. In    to občutenje po sebi ne pove ničesar o nama in najini perspektivi - se pravi , ali je ta odnos lahko zdrav, spoštljiv, idr., me pa lahko "spravi" v konkretni odnos in s tem tudi moralni odnos.
In ker govoriva o odnosu, ki je med odeleženima " že priznan " , in kot tak ustvarja manifestno dinamiko, ki vitalno   zajema mojo  eksistenco, sem z vidika odgovornosti do sebe dolžan do tega odnosa sprejeti moralni odnos. Moralni odnos z vsemi tistimi zgoraj navedenimi značilnostmi. Ker če tega ne  storim, pripravljam pot za destruktivne procese.

Ko govorim o kompromisih v odnosu ne mislim na kompromise s katerimi bom "reševal" odnos , tako da bom šel preko lastne osebe. To zame niso kompromisi ampak samozanikanje na račun ciljev s katerimi v svoji tako ali tako nikoli ne  bom v življenjskem stiku. Kompromis v ( zdravem ) odnosu je zame nekaj, za kar me drugi v odnosu  zaradi tega vedno znova nagrajuje, vseeno ali se tega zaveda ali ne zaveda. Tu pa trčim na naravno kompatibilnost oz. nekompatibilnost ljudi.

Tonči, drugi odstavek mi je razumljiv v celoti....prvi pa niti malo . Lahko malo bolj konkretno?

Lilith ( ki se sprašuje, če je kognitivna kapaciteta te dni kaj padla, zaradi preveč omamljanja )

Ojoj Toni, ti pa pišeš, ti, a že imaš hanzaplaste na prstih od tega silnega tipkanja ?  

Mislim, da vse kar si v teh obširnih postih psihološkega filozofiranja napisal, da bi lahko vse to strnal v nekaj stavkov, recimo največ deset in bi bilo vse povedano.

Eh, seveda je bolje mutit, pa kalno vodo delat, da si ta uboga rulja ne pride tako hitro gor.


In kaj si zdaj na koncu povedal ?

Toni_Zamene wrote on 03.08.2004 at 07:11:08:



Že mora biti, a ne