Lilith wrote on 31.07.2004 at 12:19:17:
TOREJ PONOVNO DEFINIRAM PROBLEM:
Kako transformirati jezo, da še zmeraj ostane jeza (torej je ne potlačim, ne spremenim v nasprotje...), nima pa destruktivne funkcije (uničiti storilca), pač pa konstruktivno (ojačati sebe)?
In če smo že pri tem, kaj storiti z žalostjo, da nas ne zapelje v samodestrukcijo?
Sam čutim ob tem konkretnem vprašanju potrebo po ločitvi med čustvom jeze ( mogoče celo vsemi čustvi ), ki ga doživljam v odnosu do mojih staršev in čustvom ( čustvi ), ki ga/jih doživljam v odnosu do drugih ljudi ( partner, prijatelji, znanci, kolegi, tujci ). Se mi zdi, da v tem obstaja razlika.
Moj odnos do staršev in s starši ( primarni odnos - naj bo doživeto dober, slab, zapleten, prazen, poln, idr. ) predstavlja po biološko-psihološki poti naše celotno življenje nek prostor, ki nam daje, v primeru, da ne gre za destruktivno ("bolano")fizično in psihološko okolje , "vzpodbudo " našega osebnega razvoja in spreminjanja. Torej, če je ta vez med člani družine "zdrava", je med člani družine lahko še toliko različnosti, kreganja ter drugih zunanjih stvari, pa ti ljudje pri sebi vedno znova ugotavljajo, da pa vseeno živijo v čustveno varnem prostoru medsebojne ljubezni in predanosti.
Mislim, da znotraj takšnih odnosov tudi čustvo jeze ne more pridobiti tiste moralno destruktivne vloge v odnosu do naše osebe, kot se lahko zgodi to v primeru odnosa do drugih ljudi.
Kako ravnati z lastno jezo v primeru odnosov z drugimi ljudmi ?
Mislim, da se pred tem ( da pridem na konec z jezo ) ali istočasno s tem ,mora dogajati še nekaj. Namreč odločitev in rzrešitev moralnega konflikta, ki v meni nastane v primeru tovrstnih situacij ločitve ali prekinitve odnosa. Odločitev pomeni zame spoznanje. Spoznanje zakaj se mi stvari dogajajo kot se mi dogajajo. Tudi, ko do tega pridem sem še vedno vpet v moralni odnos z drugim, ob prisotnosti jeze kot posledice neke ranjenosti,doživete krivice, izigranosti, idr., ki je neke vrste klic ali poziv k obrambi " domovine " ( beri: osebne integritete, samospoštovanja ). Z druge strani pa prisotni občutki krivde zočitki ( s strani sebe ali s strani drugega), da nisem odgovoren, ali pogosto tudi jeza na samega sebe, da sem bil tako nespameten, da se mi je to sploh lahko zgodilo ( t.i. jeza na sebe ).
Osebno mislim, da v primeru odnosa do drugega, ki me pripelje do takšne situacije , nima smisla komplicirati. Najlepše v takšnih ločitvah se mi zdi to, da ni nobene potrebe po zasledovanju cilja zmagovalca, ker situacija takšna kot je daje obema najlepše darilo. Oba imavamožnost iz tega priti pametnejša. In vse ozadje mojega razhoda z nekom me postavlja do tega drugega v takšen odnos, da je zame povsem irelevantno "tehtanje" tega pametnejšega. Ker to moje "pametnejše" pomeni najino ločitev, pomeni istočasno tudi to, da sta se najini življenji ločili - fizično, psihološko in moralno. S tem si vzamem pravico do mojega življenja in jo dam tudi drugemu.
Zapleteno, zapleteno.