titud wrote on 30.07.2004 at 09:27:08:Nasprotno obosojanje, kritika žalitve ali potlačitev lastne reakcije na žalitev so le zunanji izrazi dejstva, da smo bili na določenem področju duševno ranljivi. Kako bomo to ogroženost izrazl, je odvisno od tega, čemu dajemo prioriteto: ohranitvi funcionalnega odnosa z osebo, ki nas je užalila, ali pa tko kot ugotavlja marjana,
kar pomeni, da če boš reagiral tko, da ko boš odstranu te svoje vzorce in prepričanaja tako da ne boš več ranljiv, boš zlo verjetno postavu na kocko tud funkcionalnost odnosa s tistim, ki te je žalu. Ker če boš pr seb odstranu razlog, zarad katerga bi ti žalitve lahko prišle do živega oz. da bi jih sploh občutu kot žalitve, bo odpadu tud razlog, zarad katerga bi bil s človekom, ki te žali, sploh v odnosu sploh.
To pravilo po moje velja tud za partnerske odnose in odnose starši-otroci, ki zaradi medsebojne funkcionalne soodvisnoti zapletenih v odnos nudijo zlo plodna tla za žalitve in kjer postanejo odnosi popolnoma nefuncionlani hkrati s tem, ko žalitve na žaljenega nimajo nobenga učinka več.
Tle moram mal sam s sabo polemizirat, ker se mi je zazdel, da je tale quotan post v na sprotju z s tole mojo izjavo v tapredzadjem postu:
Quote:Edino sprejemanje lahko nardi odnos funkcionalen
Če v družini uspeš ozvestit svojo položaj in vlogo na način, da družina ni več tvoj okvir dojemnje enosti (celovitosti/polnosti) na nezavedni ravni, pol te vse tvoje početje v tej družini, ki bi blo podrejeno temu ukviru, omejuje in utesnuje. Na lestvici tvojih moralnih vrednot postane vzdrževanje funkcinolnosti družine zato zate moralno sporna dejavnost, s svojim drugačnim delovanjem pa postaneš moralno sporen za družino, če ta temelji na vzdrževanju stanja enosti za vse svoje člane in se skoz razvijajoč partnerski odnos ne spreminja tud odnos družine do enosti. Odraščujoč član družine v tem smislu deluje nefunkcionalno do mere, ko pride v situacijo ali/ali, ali on a ali družina. Ta moralni konflikt na lestvici družinskih vrednost je po moje mogoče sprejet le po god pogojem, če hkrat z odraščujočimi otroci zori tud partnerski odnos, pri čemer se infantilno dojemanje enosti na nezavedni ravni, ki naj bi mu bla podrejena funkcionalnost družinskih odnosov, spremeni v zavestno sprejemanje različnosti/induvidualnosti, s tem pa se tud funkcionalnost odnosov v družini podredi tem novim vrednototam. Družina v tem smislu ni neka statična idealizirana primarna skupnost kot jo npr. slika neka ruralno/katoliška domačnost, h katreri se tudi 'odrašćeni' otroci nostalgično vračajo ali zatekajo, ampak dinamčina, moralno konflikta in samo sebe osveščujoča skupnost, ki niti ni nujno da kdaj sploh razpagde v nekaj čist nefunkcionalnega, če le omogoča transformacijo vseh odnosov v njej in s tem tud samotransformacijo.