lola wrote on 28.04.2004 at 09:17:01:Toni, pa zakaj meni to pisanje tako močno diši (pravzaprav smrdiiii) po katolicizmu, ki v psihološki preobleki želi prepričati ljudi, da je užitek greh in da te v primeru, če zadovoljiš željo po užitku, čaka pekel (zadovoljitev želje je razočaranje, tesnoba je druga plat medalje, in podobno). Skratka, straši ljudi, pri tem pa uporablja malo bolj prefinjene metode, saj tistim iz prejšnjih stoletij ljudje več ne nasedajo.
Strinjam se, da je lahko hedonizem, kot ga opisuje Lilith, ekstrem, ki v končni fazi prinaša praznino. To, o čemer piše zgoraj omenjeni avtor, pa zame predstavlja drug ekstrem. In jaz nisem naklonjena ekstremom, srednja, zmerna pot se mi zdi ustreznejša.
Lola, avtor knjige je profesor psihoanalize na Univerzi v Gentu v Belgiji in je član evropske šole psihoanalize. Dela tudi kot praktik psihoanalize.
Glede " očitkov " o katolicizmu njegovih pogledov in ugotovitev pa naslednje ( si bom pri tem pomagal tudi z njegovim navedenim delom ):
Primerjalne medkulturne študije glede tega, da pregovorno prepovedano jabolko ponuja več ugodja kot dovoljeno jabolko kažejo na to, da velja to načelo tudi za kulture, ki niso imele nobenega stika s krščanstvom ( npr. Japonska ). Avtor knjige se sprašuje, zakaj s takšno lahkoto pristanemo na tovrstna gledanja, namreč, da je katoliško-protestska etika odgovorna za izpostavljen odnos med željo in prepovedjo ; odgovor najde v skušnjavi - enostavno se osvoboditi zunanjega tlačitelja.
Michel Foucault v delu Zgodovina seksualnosti jasno ugotavlja, da lahko korenine katoliške morale najdemo v gršem načinu razmišljanja. Foucault v zvezi s starimi Grki ni govoril o spolnosti, ampak predvsem o uporabi ugodij, kar pa obsega tri področja - prehrano, pijačo in erotiko. Gre za razmerje do ugodja, ki ga imam do intimnega tujca, ki je v prvi vvrsti moje lastno telo in v drugi vrsti telo drugega.
Njegove študije nadalje kažejo, da je to razmerje temelj za tipične oblike etične " skrbi zase"Osrednji element starogrške morale vidi v poudarjanju zmernosti ( tudi Epikurejsko " užitkarstvo " sodi sem ) , z usmeritvijo v držo samoobvladovanja kot osnovo, da lahko delujemo kot moralni subjekt in dosežemo določeno modrost. V osnovi gre za doseganje suverenosti nad samim seboj v smislu - Spoznaj samega sebe. Etika starih Grkov ni bila toliko usmerjena na samo naravo ugodij, ampak bolj na kvantiteto in intenzivnost uporabe ugodij - z namenom doseči umnost in zmernost. Moški, ki se je povsem predal hrani, pijači in spolnosti je veljal za šibkega, ker pomeni to pasivno pozicijo, podrejenost človeka svojemu telesu ali telesu drugega.To je bilo za njih temeljno zlo. V tem smislu razume Foucault to razumevanje kot kultiviranje aktivnega, dominirajočega odnosa.
Kasnjša katoliška morala je glede tega uvedla dve pomembni spremembi : - oblast je bila pod grožnjo vsiljena od zunaj ( s strani Boga in Cerkve ), vključujoč z opredelitvijo tega , kar je bilo prepovedano, in - prepoved se je premaknila iz gonov na same želje .
Tako je prišlo do eksternalizacije notranjega odnosa - torej k zunanji oblasti. Katoliški Rim je torej prepovedal tudi željo. In Freud je bil tisti, ki je povezal nastanek nevroze s ( prepovedano ) spolnostjo. Torej izpostavil je v nas vsebovan razkorak med tem kar si želimo in česar se bojimo. Po tej teoriji bi torej naj pretirana stroga družbena pravila povzročala nevrozo in dvojno moralo, in osvoboditev pacienta od te morale bi naj pomenila " zdravje ". Vendar pa psihoanalitiki vse bolj ugotavljajo , da to ni tako, da nevroze ni mogoče v celoti razložiti z nasprotjem med posameznikovimi željami in družbenimi prepovedmi. Napaka tega razmišljanja bi naj bila v tem, da sprejema prisotne prepovedi in zapovedi kot dejanski vzrok , ki povzroča frustracije in napetosti v posamezniku. Avtor knjige Ljubezen v času osamljenosti pravi, da se , ko se v terapiji srečamo z njimi pokažejo tudi kot rezultat notranje potrebe subjekta po regulaciji.
Freudovo učenje je mogoče brati kot poskus prikaza spopada človeškega bitja z gonom. Tako je npr. obsesivno nevrozo opisal kot obrambo proti preobilici ugodja, histerijo pa kot obrambo proti preobilici neugodja.
Prepovedi so pogosto povezane z zakoni. Zakon je mogoče opredeliti kot skupinsko konstrukcijo, ki jo ustvari in ima nad njo kontrolo kolektiv in ki obenem determinira individualne identitete in njihova medsebojna razmerja. Zakon nam torej daje odgovor na vprašanje o tem kaj naj in kaj lahko dobim " v uporabo " od druge osebe ? Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je tudi moje lastno telo drugi : jaz imam telo, jaz nisem telo.
Kakšno je razmerje med zakonom in željo ? Prvo se nam zdi, da zakon prepoveduje željo - brez zakona moja želja več ne bi bila želja, temveč bi bila takoj prevedena v dejanje. Torej - ali zakon željo prepoveduje ali jo v resnici šele vpeljuje ?
Lacan pravi, da želja ne obstaja brez prepovedi. Zakon ne prepoveduje želje ; dejansko jo šele oživi skupaj z njenimi objekti. Resnični cilj zakona je tisto, kar je onkraj želje - to je užitek. Vprašanje ni toliko v tem, kaj lahko storim in kaj si lahko (po)želim, kot v tem, kako daleč lahko grem pri užitku ? Kako daleč lahko grem,preden izginem in neham obstajati kot jaz ? Nihče ni deležen manj ugodja kot oseba, ki že ima vse .
Sodoben postmoderni diskurz se zavzema za toleranco. Vse je dovoljeno, če le imamo soglasje, in vsakdo, ki ni normalen,velja za paranormalnega, povezava s skupino postaja vse bolj očitna. Resnica je drugačna - opevana toleranca je iluzija - zapovedi so razvite do skrajnosti in so nam vsiljene. Edino razliko v razmerju do preteklosti vidi avtor knjige v večji razpršenosti.
Pa še sledeča Lacanova izjava: Ljubezen je edina stvar, ki lahko zagotovi zvezo med gonom in željo - zgolj ljubezen dopušča užitku, da sestopi k želji .
Home
Pages: 
