exorcist
Ex Member
|
Ali je psihologija zgolj biznis?
Zdi se mi, da se je tudi psihologija izrodila, poklicno deformirala, če si samo pogledam psihologe v ZDA, se mi želodec obrača. Kaj bistveno drugače pa ni tudi pri nas. Psihiatrija je postala donosen posel, ki se omejuje na elito, na krog bogatih ljudi (filmski igralci, podjetniki, direktorji, premožneži), pač na vse tiste, ki lahko plačajo, ki si lahko psihologa sploh privoščijo. Za tiste, ki pa so malo slabše situirani in je to za njih prevelik finančni zalogaj, pa potemtakem, po tej logiki, lahko duševno propadajo in hirajo še naprej, pa naj bi šlo za humanistično vedo, ki naj ne bi poznala socialnih razredov, ampak nudila pomoč tistemu, ki jo potrebuje, ne pa izključno tistemu, ki te plača za svoje usluge?
Torej gre le za izkoriščanje tržne niše, kjer ti nikoli ne zmanjka pacientov, pardon, strank, saj je vse več ljudi trpi za takšnimi ali podobnimi duševnimi stiskami, depresija je postala prava kuga 21. stoletja, kar ni čudno, ko vse nekam hiti in smo vsi pod stresom, sami pa se izgubljamo v vrvežu ljudi, pa smo vse bolj osamljeni, kar je naidezenen absurd, če nas obdaja množica ljudi, a tako pač je?
Lilith, tukaj bi te vprašal, kako se ti opredeljuješ, kajti, če se dobro spomnim, si tudi nekaj bežno omenila, da boš naredila specializacijo za psihiatra in odprla domačo ordinacijo, da boš začela bolje služit, ((če se motim, me popravi, ampak mislim, da sem te dobro slišal in razumel, če ne, se opravičujem )), kjer ena seansa stane najmanj, mastnih, 15.000 SIT na uro. Torej gledaš na celotno stvar zelo potrošniško, če malo zlobno namignem, da morda celo upaš, da bo k tebi prišlo čim več duševnih bolnikov, ker bo s tem tudi večji obisk in s tem tudi posledično večji dobiček?
Sprašujem se, ali ljudje v stiskah rabijo psihologe, ali pa morda obratno, psihologi paciente/stranke?
|