Mae wrote on 25.04.2004 at 14:52:28:Jst se opravičujem, ampak jst res tako mislim. Poskusi se vsaj za trenutek vživet v perspektivo, da ni potrebno spoštovati tabujev, samo zato, ker jih "vsi" spoštujejo. Tako kot si pravilno dejal, poslušaj sebe! Razen, če ti Sebe govori - poslušaj Družbo. To je potem druga pesem, da se želiš sinhronizirati s povprečjem. Ampak meni moj jaz in moj duh pravita, če sem z nekom ugonobljena (kakšno izrazoslovje danes), to ni ok. Moj duh bi se rad srečal z drugim duhom in bil vesel. Naloga, poslanstvo, izbor, namen, sta se izživela. Torej pozitivno gledanje na stvari. Lahko tudi zavestno vztrajaš pri prvem, ampak moj duh bi rad šel ... novim nalogam nasproti. Se absolutno strinjam, da meje so, pa morala tudi, na osebni in na družbeni ravni. Ampak v imenu svobode imaš na osebni ravni ravnotako porte, ki jih odpiraš in zapiraš, na družbeni ravni pa zaradi osebnih meja, enostavno ne smeš vseh jemati dobesedno.
Jaz bi prej rekel, da je tak način samoopravičevanje sebe za vse napake, greške, ki jih storiš, zavestna samoprevara, da namerno nočeš prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, za katera nekako čutiš, da niso bila najboljša odločitev, da si rečeš: "Ah, pa kaj, pa kaj, če sem moža prevarala, pa kaj, če sem delala velike kikse v življenju, kaj mi bo kdo postavljal merila, jebe se meni za vse..." Po moje se iz takega mišljenja prav nič ne naučiš, ker to sliči še najbolj na anarho-liberalizem. Po moje moraš točno vedeti, kaj si naredil narobe, si to tudi oprostit, ampak treba je tudi nekaj naresti zato, nekaj vložit in se potruditi, da se poboljšaš.
POSLUŠAJ SEBE - to je lahko tudi zelo zavajujoče, namreč, nekateri si to napačno interpretirajo, kot ti recimo, misleč, da je vse dovoljeno, pa je to daleč od tega. Samo poglej si bilokaterega duhovnega voditelja, kaki asketi so bili, vsaj večina, in čemu vsemu so se odrekali, še zdaleč niso živeli ležerno ali komot. Če starši ne bi dali nekih okvirjev in smernic otroku, kaj misliš, kaj bi bilo iz njega, vprašanje kam bi zašel?
Pač, jaz nekako iz tvojega pisanja razpoznavam, da hočeš najti potrdilo in opravičilo sebi v prid, da delaš, kar ti paše, ne pa, kar misliš, da je prav, ker te po drugi strani verjetno kljujejo dvomi. Večina si zavestno prebere takšno vero ali filozofijo, ki jim odgovarja, ustreza... Ti pa ni nič drugega kot oportunizem, obračanje plašča po vetru, kje mi bo lepše, tja grem, čeprav mi srce drugače pravi.....
To ne pomeni, da če nimaš tabujev, da si potem svoboden in srečnejši? Zopet povsem zmotno sklepanje. Še zdaleč ne, lahko si ujetnih in suženj svojih strasti, odvisen od marsičesa, ne da bi vedel... Taka pot je zelo lahka pot, po moje je tista edina pravilna pot zelo ozka in trnjeva, po kateri hodi zelo malo ljudi, sicer ne bi toliko ljudi zašlo na stran pota....
Taka filozofija, ki jo imaš ti, dela zate, ne ti za njo.