Lilith wrote on 13.05.2004 at 14:21:02:

Potrebe pravzaprav nimam nobene. Le-to imata lahko le ti in exo (v vajinem odnosu, seveda). Če jo imata… Jaz pa lahko povem svoje mnenje. Ali pač ne?

Moj cilj je vsekakor spoštovanje v vsakem primeru. Pa četudi gre za enosmerno spoštovanje, kot temu rečeš ti. Spoštovanje z moje strani, seveda… Ostalo pa – se je/bo treba naučit sprejemat…

Lilith wrote on 13.05.2004 at 14:21:02:

Ti odgovarjam naknadno…

Ne, če vprašaš mene, ni nujno, da se spoštovanje enkrat konča. Če nekdo poseže v tvoj osebni prostor, ga še vedno lahko sprejemaš in spoštuješ kot človeka, ne sprejmeš in ne spoštuješ pa njegovega dejanja in ga zato pač ne spuščaš več v svoj osebni prostor. Greš pač mirno svojo pot naprej…

Kot je rekel že gape – ločiti je treba med človekom/osebo in njegovimi dejanji…

Lilith wrote on 13.05.2004 at 14:29:38:

Ti bom poskusila razložit, kako gledam (oz. poskušam gledati) na tole stvar jaz.

Torej: vzami človeka v njegovi osnovi, vzami ga kot čisto osnovo, kot dušo, kot višji jaz, kot ljubezen… ali karkoli drugega, kar mi v svoji osnovi smo in ti tisto pač na nek način poimenuješ. Jaz bom temu rekla duša, prav? Na to čisto dušo se potem naberejo raznorazni vzorci, ki povzročajo takšne ali drugačne reakcije. Tudi podlost, če ostaneva pri konkretnem primeru. Človek v svoji osnovi ni podel, nekaj v njegovem življenju ga je naučilo reagirati pač na takšen način. Jaz še vedno lahko spoštujem njega v njegovi osnovi, dejanja ali reakcije podlosti pač ne in zato mu postavim mejo. Kar pa seveda lahko naredim tudi na miren in lep – hmm, spoštljiv način. In ga tako ne spustim več v svoj osebni prostor, ker v mojem osebnem prostoru pač za podlost mesta ni. Ampak v njegovi osnovi, brez vseh njegovih vzorcev, strahov in vse navlake, ki jo nosi čez njegovo osnovo (zaradi obrambe, seveda) pa je on še vedno čista duša, ali višji jaz ali kakorkoli drugače ti temu rečeš. In kot takšnega ga lahko vedno sprejemam in spoštujem.

Nekako tako - zelo na kratko sem ti poskusila razložit, upam, da ima tudi pri tebi tole kakšen smisel. Če ga nima – se lahko pogovarjava naprej (če je to v tvojem interesu, seveda), lahko pa mirno zaključiva tole debato in greva vsaka svojo pot. Kakor želiš…

Aja, še tole morda: ker sem na svoji poti in imam še kar nekaj za prehodit do svojega cilja, bom rekla takole: POSKUŠAM delovati na ta način. Včasih sem bolj, včasih manj uspešna. Lahko pa rečem, da sem vedno bolj uspešna in da mi v vse več primerih to uspeva. In zato vem, da je ta pot prava. Zame, seveda. Ker mi prinaša tudi vedno večji notranji mir... Ti pač lahko čisto mirno in svobodno hodiš drugačno, svojo pot…

Spoštovanje.

No, pa da še moja malenkost doda nekaj o spoštovanju.

Me pa resnično nekaj zanima, ko berem tole pisanje o spoštovanju.
Pa ker smo tukaj gori sami perfektni duhovneži na visoki stopnji bi resnično želel dobiti en dober odgovor o spoštovanju ljudi.

Tisti, ki zagovarjate spoštovanje za vsako ceno.

Bi spoštovali človeka, ki poseže v vaš osebni intimni prostor in vas recimo posili, se pravi, proti vaši volji vam naredi nekaj zelo, zelo grdega.
Bi ga spoštovali ?

Ali da vam posili otroka, ubije vašega bližnjega, ga naredi invalida ?

Bi imeli tolko " jajc " in ga spoštovali ?

Mislim, da je tole bluzenje o spoštovanju eno samo egotripovsko nakladanje.

Vsak človek, pa še tisti, ki trdi ali zagovarja stališče drugače nebi nikoli več spoštoval takega človeka, ali se mar motim ?

Zato o spoštovanju, previdno prosim....

Svi smo mi isti, samo nam je život u drugčijim bojama  

Kr_eden in sinjeoka, dovolita, da se podpišem pod vajini izjavi.

Miška, vem, o čem govoriš.
Vem pa tudi, da sama nisem človek, ki bi lahko hodila po poti, katero ti ubiraš. Sem že večkrat o teh stvareh premišljevala...pa mi nekako ne sedejo.

vida wrote on 12.05.2004 at 10:18:18:

ti bi rekla na izkušnje, jest bi pa reku, da logični del se opre na izkušnje, intuitivni del pa nekako notranje ve kako in kaj (mogoče tud glede na izkušnje, čeprov se mi zdi da ne) ...

akcija se men zdi boljš kot reakcija ...

men se zdi da če razumeš, je lažje sprejet.
če ne razumeš se še vedno da sprejet, gre pa malo težje ...
nekak tko kt je titud že povedu ... treba zaupat v tem primeru ... verjet ... verovat ... v končni ... brezpogojno ...



tale mi je pa zanimiv
Lilith wrote on 13.05.2004 at 15:09:58:

sinjeoka wrote on 13.05.2004 at 14:59:33:

Sinjeoka, seveda - izbira je vedno tvoja. In odločitev tudi… Le ti sama si tista, ki se boš odločala, kako boš v nekem trenutku na neko dejanje nekoga reagirala… jaz lahko tvojo odločitev samo sprejmem in upam, da boš nekoč videla in opazovala svet skozi drugačna barvna stekla…

Ti navedem recimo primer, pa povej, če bi bilo tisto, kar si zgoraj zapisala, res tudi v tem primeru. Seveda bom izbrala ekstremen primer, ker ti želim pokazati samo to, da skorajda ne verjamem, da bi tudi ti kar vsakega, ki bi ti nekaj ukradel po buči, brez sodbe…

Pri tem ponavljam: ne odobravam kraje. Ne, ni prav, da nekdo krade. Ampak ni pa treba ob tem obsoditi tudi človeka. In evo ti ga na, primer:

Greš iz Mercatorja, v roki nosiš vrečko z malico. Naenkrat začutiš, da ti neka švohcena sila vleče vrečko iz roke. Obrneš se in pogledaš – ne vidiš nikogar. Pogled usmeriš navzdol in tam zagledaš dvoje preplašenih strmečih očk nekega malega otročka, ki se trudi potegniti ti vrečko iz roke. Krade, seveda. Zarobantiš na svoj način, otrok pa v tistem v jok. Ves preplašen med solzami komajda izdavi, da njegova mamica bolna leži v postelji, on pa mora zato poskrbeti za njo in še nevem koliko bratcev in sestric, ki morajo seveda vsaj preživeti. Kot najstarejši otroček je to kao dolžan narediti. Kako bo to naredil? Nima nikogar, ki bi mu kaj dal, nima nikogar, ki bi ga naučil, kako naj tako mičken, kot je, zasluži za kruh, da bo preživel mamico, bratce in sestrice. Ga boš res po buči, brez sodbe?

Ja, vem, da sem dala ekstremen primer. In ja – ni prav, da krade. Ponavljam – želim ti le nazorno pokazati, da ne poznaš ozadja nekoga, ki recimo krade. In skorajda ne verjamem, da bi v tem primeru tega otročka po buči brez razmišljanja in brez sodbe. Torej? Poskusiva it korak naprej. Takšen otrok odraste v moža – povej mi, sinjeoka – kako in predvsem kdaj se je takšen otrok naučil česa drugega kot kraje? In tudi – kdo ga je tega naučil? Nihče – saj nikogar takšnega v njegovem življenju ni bilo. In kako naj recimo tudi takšen odrasel človek, ki je zrasel iz takšnega otroka deluje drugače kot tako, kakor je bil naučen v svojem otroštvu? On drugačnega načina življenja sploh ne pozna – kako naj potem deluje drugače? Ne more, sinjeoka, ne more...

In kaj torej narediš ti? V vsakem primeru obsodiš tatu, pa sploh ne veš, kaj je v ozadju. In če tat v sebi nosi recimo takšno zgodbico, kakršno sem opisala zgoraj? Res zasluži sodbo? Kot on, kot človek? Ali zasluži morda drugačen pristop? Morda takšen, ki ga bo sploh naučil živeti človeka vredno življenje?

Pa še nekaj morda. Da kljub vsemu ne bom ostala čisto samo pri ekstremnih zgodbicah. Po mojem mnenju se nihče izmed otrok, ki s(m)o rasli gor v kolikor toliko »normalnih« družinah ne bo posluževal kraje. Kraje in tatvin se bo začel posluževati nekdo, ki nosi nekaj težkega v sebi. Je res samo zato vreden obsojanja? Sodbe?

Ti ponujam tole v razmislek, sinjeoka. Kako samo na podlagi nekega dejanja nikoli ne moreš soditi (obsoditi) nekega človeka…

Lilith wrote on 13.05.2004 at 16:52:02:

Hvala tudi tebi za tole tvoje razmišljanje. Te bom kljub vsemu nekaj vprašala.

Lilith, kako ugotavljaš ti tole motivacijsko ozadje nekoga, ki je recimo kradel? Ga vprašaš, verjameš njegovim besedam ali vidiš v njegovo srce? Kako se ti torej odločiš, ali je nekdo kradel, ker se mu ne da delat, krade za zabavo ali pa je nekaj ukradel zato, ker po nobeni drui poti ni uspel priti do njega? In na podlagi tega torej zavzameš svojo sodbo o njem? Si res prepričana, da tega ne narediš samo na podlagi tebe same, tvojih razmišljanj, tvojih sklepanj in tvojih zaključkov?

Ma, še zate ena zgodbica. Ampak zate jo bom kar iz tegale threada potegnila. Se spomniš tistega tonizamene, na kar si tako burno odreagirala in t-ja obsodila, da ne spoštuje Tonija? N. recimo, ti je napisala, da tega ni doživela kot nespoštljivo, pa tudi jaz sem morala it po tvojem postu tisto prav še enkrat prebrat in uporabit vso domišljijo, kar jo premorem (pa je nimam malo), da sem videla nekaj, česar prej sploh nisem videla. Pa recimo, da se je t-ju izmuznil tisti _ med Tonijevim nickom in je zato nastalo tonizamene. Čisto preprosta napaka, ki se lahko zgodi vsakemu. Ti pa v boj in v obsodbo. Svoj zaključek (motivacijsko ozadje) si torej potegnila samo na osnovi svojega sklepanja, pri tem pa sploh nisi dopustila možnosti, da bi bilo ozadje lahko karkoli drugega. Samo na osnovi svojega razmišljanja si zaključila in obsodila t nespoštljivega odnosa. Kdo bi se moral torej v tem primeru komu opravičiti? Kdo bi moral povrniti »škodo«? Kdo zdaj nadaljuje z ignorantskim, arogantnim odnosom? In če bi bilo temu tako – je zaradi trenutne nepazljivosti in površnosti pri tipkanju res nekdo samo zato ne/vreden tvojega spoštovanja? Ne bom ničesar zaključila, Lilith, edino poudariti bi želela še enkrat, da je vzgib srca vsakega posameznika tisti, ki šteje, da ne vidimo v srce drug drugemu in zato ne poznamo vzgibov v srcu nekoga drugega. In prav zato se velikokrat dogaja, da napačno zaključujemo – ker zaključujemo le na podlagi lastnih razmišljanj, lastnih vzorcev, lastnih resnic. Za katere pa sploh ni nujno, da so enake tudi resnici tistega na drugi strani. In tako obsodimo nekoga za nekaj, pri čemer je lahko vzgib njegovega srca sploh celo pozitiven in je samo tiskarski škrat ali trenutna nepazljivost morda razlog, da ti nekaj bereš drugače, kot je bilo mišljeno z druge strani.

Tudi tebi samo v razmislek. Bi si želela, da se te dotakne…

Ufff, sem se razpisala… bejž ženska, nazaj delat…