O, Angel… you are back… nice to hear from you again…
Hmm… če me spomin ne vara, se pravzaprav midve nikoli nisva kaj dosti ujeli v najinih pogledih na življenje, najinih razmišljanjih, najinih stališčih,… tako da me tole tvoje nestrinjanje pravzaprav ne preseneča… Ampak, seveda – se bom potrudila ti odgovorit na vsa tvoja vprašanja… Če bom kakšnega spustila, to ne bo namerno in te prosim, opozori me, da sem nekaj spregledala…
Vse, kar pišem, so ali moje osebne izkušnje ali pa nekaj, v kar verjamem. Tudi tole, kar sem pisala tukaj – izmed tvojih izrazov, ki si mi jih dala na izbiro, bi bil najbližji – ja, to je moja trenutna življenjska filozofija, kar pa je še razvijam, si jo pa želim razvijati prav v tej smeri. Ker čutim, da je to pač prava filozofija zame. Ne vem sicer – le zakaj bi pisala nekaj, v kar ne verjamem in po čemer ne poskušam (in želim) živeti? Morda veš več o tem ti?
Če v resnici tako delujem? O tem bi ti verjetno največ lahko povedali tisti, ki so z mano v vsakodnevnem stiku, tisti, ki so mi blizu in tisti, ki vedo, kako delujem v realnem življenju. Če pa vprašaš mene, potem bi ti rekla, da POSKUŠAM tako delovati (če bi pozorno brala tale topic, bi to tudi že zasledila). Seveda ne znam/zmorem vedno delovati tako. Sem tudi jaz čisto običajen in povprečen človeček, z vsemi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi, ki so lastne pač meni, na točno temle delčku svoje poti, stopam po svoji poti in se učim živeti svojo filozofijo. Če pa zdajle dobro pomislim – hmm, veš, da se res ne spomnim, kdaj nazadnje sem nekomu želela nekaj slabega, nekoga sodila ali se komu želela maščevati? Jezna sem že bila, seveda, ampak to je bila jeza brez primesi želje škodovati, prizadeti, soditi ali se maščevati. Zdaj – ali to pomeni, da sem to že presegla, ali pa me še kaj čaka v tej smeri – tega pač ne vem. To mi bo povedalo življenje samo. In močno verjamem, da če bom zmogla še naprej sledit prav tej svoji filozofiji, takšnih preizkušenj v mojem življenju niti ne bo več prav veliko.
Kaj bi naredila, če bi mi nekdo res hudo silo storil ali me močno prizadel? Tiste čase, ko sem tudi jaz še delovala po sistemu »soditi in se maščevati« sem se ponavadi umaknila, jezo potlačila vase in sama pri sebi kuhala in fantazirala, kaj bi tistemu hudega želela, da se mu zgodi. Ničesar od tega sicer nikoli nisem storila, pač nisem bila nikoli človek za to. Ampak nosila pa sem to v sebi. In tudi to ni bilo dobro. Mi je jemalo energijo, mi je jemalo moj notranji mir. In danes? Ti lahko odgovorim kar konkretno. Prav pred kratkim se mi je zgodila izkušnja močnega razočaranja nad neko prijateljico, s katero sem res verjela v močno in globoko prijateljstvo. Po dobrih dveh letih res tesnega prijateljstva sem ugotovila (pravzaprav mi je življenje to pokazalo), da me je v bistvu samo izkoristila in manipulirala z mano zato, da je dosegla nekaj, kar je njej pravzaprav manjkalo in si je tistega tako zelo želela. In ker sem tisto imela jaz, je nezavedno koristila prijateljstvo z mano, da je prišla do tistega njenega manjka. Ne gre za materialno stvar, gre za nekaj popolnoma drugega. In kaj sem naredila jaz? Po pravici povedano, me je res močno zabolelo. Zelo sem bila prizadeta in zelo razočarana. Zelo žalostna. Tudi jezna. Nanjo in nase, ker sem to dopustila in ker tega nisem videla prej. Pa vendar je niti v tistem prvem trenutku nisem obsojala. Sodila. Ali se ji hotela maščevati. Pa bi se ji lahko. O, ja… zelo grdo bi se ji lahko maščevala. Ampak tega v meni pač ni bilo. Potrebovala pa sem kar nekaj časa, da sem zares v svojem srcu dojela, da vsega tega, kar je počela, ni počela zavedno. Vse to izkoriščanje, manipuliranje, uporaba mene za dosego tistega njenega cilja, je izhajalo iz njenega nezavednega nivoja in se je dogajalo na njeni podzavestni ravni. Zavedno in zavestno je gojila z mano največje prijateljstvo, kar ga je pač lahko. Najbolj iskreno, kar ga je pač lahko. Na zavedni ravni, seveda. Nezavednega pač ni obvladovala. Niti se ga ni (hotela) v popolnosti zavedati. In ko sem vse to dojela, ne samo na razumski, pač pa tudi na čustveni ravni, sem ji lahko odpustila. In danes (tega je recimo dva meseca) ji zares iskreno in iz vsega srca želim vse dobro. Pravzaprav ji najbolj želim, da bi prišel tudi njen čas, ko bi se zmogla zares iskreno zazreti vase in si priznati še nekatere stvari. In jih posledično tudi preseči, kar je tudi njena velika želja. Ker jaz tega namesto nje žal ne morem storiti. O sojenju, obsojanju ali maščevanju pa ni ne duha, ne sluha. Od samega začetka naprej...
In če me kdo prizadene, upam, da sem zdaj jasno napisala, da ne usekam nazaj. Niti ne prepričujem, kakšna sem jaz. Še posebej pa ne, kako sem načeloma dobra, pametna in enkratna in popolna. Ker takšna pač nisem. Mi lahko kdorkoli quota, če sem kdaj kaj takšnega napisala, ali mi kdorkoli izmed tistih, ki me poznate tudi v real life-u pove, če sem kdajkoli o sebi izrekla kaj takšnega.
Pa tudi čakala ne bi, da me razseka do konca. Ker tukajle gre pa za risanje tiste polovičke Kristusove osmice, ki pravi: ljubi sebe, kakor drugega. Torej moram ljubiti tudi sebe in ne samo drugega. In dovoliti, da me kdo razseka (v takšnem ali drugačnem smislu) pač pomeni ne ljubiti sebe. Tukajle gre za postavljanje mej, do kam in do kje pač nekoga spustiš v svojo bližino (tako ali drugače).
Ne spomnim se sicer, da bi me kdo konkretno že to vprašal. Ponavadi odgovorim vsakemu, če pa komu ne odgovorim, ali spregledam vprašanje ali pa točno vem, zakaj mu ne odgovorim. Me pa lahko spomniš na to, pa ti bom iskreno povedala, zakaj nisem odgovorila. Ali sem vprašanje spregledala, ali pa namenoma šla preko.
O Hitlerju smo tudi že nekaj govorili, čakaj, grem poiskat… evo ti ga na, tule je:
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1..., Reply #61
Vukovar, posilstva, klanje… NE, NI PRAV, da so se zgodili. Kje pa, daleč od tega... Ampak, namesto tega, da obsojamo vse tiste, ki so v pobojih, klanju, pobijanju sodelovali, se raje vprašajmo – kaj pa smo naredili, da bi to preprečili? Oz. kaj lahko storimo, da se kaj takšnega v bodoče ne bi več dogajalo? Pa še: kaj smo naredili mi sami takoj po tistih posilstvih, umorih, pobojih in klanju v Vukovarju, razen tega, da so nas bila polna usta obsojanja? Kaj smo naredili takrat za žrtve? Razen tega, da smo obsodili posiljevalce, ubijalce, morilce?
In če bi se kaj takšnega zgodilo mojemu otroku (btw – odgovor na tole tvoje vprašanje je torej: ne, nimam svojih otrok), bi verjetno najprej poskusila zaščititi svojega otroka. Mu nuditi vso oporo, tako fizično, kot čustveno, da bi si od takšne strašne rane opomogel. Na fizičnem, pa tudi na čustvenem nivoju. Zdaj, če me sprašuješ, kaj in kako bi čutila do posiljevalca mojega otroka… ja, verjetno nisem tako daleč na svoji poti, da bi mu zmogla kar takoj v tistem trenutku odpustiti in ga ne obsojati. Verjamem pa, da bi sčasoma zmogla pogledati na vse skupaj tudi prav s tega višjega nivoja. In mu nekoč za takšno dejanje tudi odpustiti. Upam pa in si iskreno želim, da mi takšne izkušnje ne bo treba doživeti…
Mi je žal, da je vsega teksta spet toliko nastalo, sem si pač vzela malce časa in ti poskusila odgovoriti na vsa tvoja vprašanja in povedati svoje mnenje. Tako pač gledam na to jaz in takšna je pač moja pot…
Home
Pages: 
