Itak ne moramo kar tako soditi. Sodi sodnik. Mi lahko le obsojamo, si ustvarjamo mnenje, grajamo (seveda ne naglas, ker če smo preglasni v obsojanju, se lahko zgodi, da potem nam sodi sodnik )

Zdravo  bp

Menim, da se topic loteva vprašanj, ki po moje bolj sodijo v občutenje sveta,  življenja in njegovih vsebin ter manj v neko znanstveno sfero premetavanja aktualnih dejstev.

Pod 1)

Moja teza, ki jo zasledujem se pravilneje glasi, da potrošniški  duh ogroža psihično integriteto in suverenost posameznika, in to s posrednim poseganjem na vsa področja našega doživljanja in izražanja življenja ( torej tudi spolnosti ).

Teza, ki mi jo pripisuješ ti  sam, je mogoče kot področje bolj zanimiva za Tituda in še koga.

Okvir:
Bom pričel z mislijo psihologa Janeka Muska, da lahko spolnost brez ljubezni podivja v animaličnost, v neke vrste (samo-)posilstvo. In, če se poslužim Lacanovih besed, da zgolj ljubezen dopušča užitku, da sestopi k želji, potem velja, da je za osrečujočo spolno življenje ljubezen najbolj občutljiva erogena  cona. In kaj je tukaj najbolj pomembno : Ljubezen ni zanikanje strasti.

Mnenja sem, da je to, kar mi med drugim želi prodajati potrošniški duh časa tudi to, da ljubezen "uničuje " strast, tisto tako pomebno pri zadovoljujoči spolnosti. Strast pa si ob tem spet prizadeva manipulativno definirati kot tisto nekaj s strani kulture prepovedanega, tabuiziranega, in s tem postavljanjem strasti v položaj žrtve doseže znotraj obtoječega duha časa svoj  želeni      cilj ( beri : sporočilo ) : Ljudje , če želite imeti zadovoljujočo spolno življenje, potem odvrzite stare nazore in se predajte strasti - v tem primeru zgolj telesni spolnosti.
V čem je "zločinskost" te manipulacije ?  V tem, da se najprej agresivno manipulativno poloti resnice s tem, ko ljudem sporoča, da njihova kultura izključuje ( ali celo prepoveduje ) strast kot sestavni del  spolnega življenja,  vse to pa s pozicije vedenja, da vsak človek pri sebi dobro ve ( ali čuti ), da brez prisotne strasti tudi ni zadovoljujoče spolnosti.
In kaj lahko ob tako prefinjeno agresivnih sporočilih stori človek, ki je kot prvo vase negotov po drugi strani pa nezadovoljen z lastnim spolnim življenjem ? Kot bi dejal Jung - iz posode izlije umazano vodo, z njo pa tudi otroka, ki je bil skrit v tej vodi.
Torej, če prepričam ljudi, da za "pravo" spolno življenje ni potrebna ljubezen ( ampak zgolj strast ), potem iz spolnosti naredim to, kar pravi Lilith- namreč parjenje. To pa naredim tako, da na način propagande v smislu " normalnega ", naprednega, razsvetljenega, modernega idr., postopoma negiram, diskreditiram občutek osebnega intimnega prostora posameznika znotraj katerega se edino lahko tudi razvije in ohrani čustvo kot je ljubezen.

( O tem, kaj ima v naši kulturi osebni intimni prostor opraviti z ljubeznijo pa ob drugi priliki )

Tko da jest ne bi trdu tko lilith, da prizori grupne ali kako drugače odtujene spolnosti 'pokvarajo' neizkušeno  mladino  in je zato treba obosjat tiste, ki jih javno zagovarjajo, ker tud to ma zanje zihr eno svojo čist koristno funkcijo.

Ne prizori, pač pa promocija dela škodo.
Prizori kot taki dobijo destruktivno moč šele, ko se jih prične promovirat kot "ta pravo" stvar.

Ups, tole odstavk se pa čist po nalkjučuju navezuje na v mojem prejšnjem omenjeni zadnji tango. Tam je strastjo najbolj nabita scena ravno prizor analnega **xa, ki je hkrati tud vrhunski izraz  odtujenosti med  obema akterjema. Mene je  kot poburtentnika ta prizor (imel sem tud knjiogo, ki ga opisuje) čist potegnila vase, in to po moje glih zato, ker sem se skozenj osvobajal kulturnega balasta ljubezni, skoz  v katerga seveda nisem mogu izživet ne tolk svojih **xualnih fantazij ampak tud dejanskih potreb.

Tle je po moje boljš nardit en premik iz obsojanja posledic na obsojanje vzrokov tovrsrtne 'deviacije'. Družba, ki take deviante proizvja, jih seveda mora tud finačno pokrivat zato,  odgovornosti ne moremo v celot  prevalit na 'deviante'.

To povezavo  med jubeznijo in strastjo prikazujejujo na patološki način, saj je prav  ljubezen  glavi vir  trpljenja protagonistov, ker celotna dramutgija temelji na neizživeti strasti  zaradi nenakljonjenosti okolja, t.j. zlobe, zavisti in drugih nizkih strasti tistih, ki ravno zaradi medsebojne neobremenjenosti z ljubeznijo vsevprek  na veliko in brez zadržkov   **xajo...  

Jest pa mislim da  iz medsebojne   odtujenosti sposobna črpat lastne  strasti tud  ženska, čeprav glih iz njenje drugačne kuturne pogojenosti nekolk težje.      

 

Jest pa mislim, da se določenu procentu folka enostavno ni mogoče zoprestavit problemu. Družebn pritisk nad posameznikom  se namreč  zmerom tempira po kriteriju proizvjanja  znosnega števila teh poražencev, ki jih hkrati še zmore vzdrževat in ki hkrati kot negativni zgled delujejujo na večino, da imajo  motiv družben pritisk zdržat.