sinjeoka wrote on 03.05.2004 at 16:36:42:problem med nama je da ti družbeno pogojenost jemlješ kot nekaj na kar človek nima vpliva ... toda družbeno pogojenost regulirava jaz ti in mi s svojim življenjem, predvsem pa z odobravanjem in obsojanjem ... to pa je uporaba volje ... in to per se izključuje avtomatizem, na katerega prisegaš ti
Družbeno pogojenost odnosov (odobravanje ali obosojanje lastnega obnašanja ali obnašanja drugih) jest razumem kot družbeni okvir, znotraj katerga jest edino lahko tako artikuliram kot izživim svoje biološko/socilane potrebe. Jest svojih **xualnih potrebe niti artikulirat ne morem izven socilanega konteksta, ker jest se ne morem zanašat na to, da me bo moj naravni instinkt vodu do take spolne zadovoljitve, ki naj bi bil v funkciji 'naravne' reprodukcije vrste. Jest se lahko **xualno zadovoljim samo skoz socialno pogojen (tle ni rečeno da zaželjen in prevladujoč, lahko tud alternativen in inovativen) estetsko in etično nabit vzorec spolnega vedenja.
Vsako družbeno okolje kreira in podpira določen tip takega obnašanja, moderna postindustrijska družba pač forsira odtujeni induvidulizem medsebojne tekomovalnosti in potrošniško pojmovanega uživanja, ki se odslikava tud v prevladjučih spolnih praksah in njenih deviacijah. Ena tako pojmovanih deviacij je danes po mojem mnenju celosten, predan, ljubeč paratnesrki odnos brez medsebojne borbe za prevlado med partnerjema, ker je tak odnos s stališča oplojevnja kapitala nekonkurenčen, zarad nepridobitniške usmerjenosti pa neproduktiven. Konkurenčen in produktiven in s tem v naših družbenih okoliščinah 'normalen' je odnos (**x) brez čustvene bližine, ki se ga ravno zarad svoje praznine da izrabit oz. nabit s tržno potrošniško vsebino, t.j. prek take etike spolnosti prodajat estetiko bivanja skoz marketinško diktiran življenjski slog.
V osebnostnem razvoju naj bi šel človk skoz razne faze dozorevanja, tud **xualnega seveda. Idelano socialno okolje naj bi omogočalo posamezniku pestrost socilanih izbir, da izživi vse faze kot zaželjne in 'normalne', saj ga le na tak način okolje podpira v njegovem osebnostnem razvoju. Žal temu ni tko, saj v določeni skupnosti praviloma prevladuje določen tip 'normalnosti', v katerega se posamezniki večinsko zaciklajo in ne morejpo osebnostno napredovat, ne da bi ta tip prebili. Ta tip narekuje v neki skunosti ali obdobju religija/cerku, v drugem zanost/kapital, v tretjem imaginarna/zarotniška skupina, ki obvladuje skupnost. Tko da se strinjam s tabo, da nekega družbenga avtomatizma ni, zmerom obstaja posameznikova svobodna volja, ampak tud ta se lahko uveljavlja le skoz konkretno socialno formo, ki jo moraš zmerom prakticirat v konkretnem odnosu, da se sploh lahko artikulira kot socialna...