exorcist
Ex Member
|
Zanima me, če se je že kateri od vas soočil s smrtjo osebe, ki vam je bila zelo blizu? Kako ste sprejeli ta njegov odhod, morda kot bolečo izkušnjo, kot strahpetstvo ali z razočaranjem?
Večkrat rečemo, da je nekdo šel zavedno v smrt, pri polni zavesti. Jaz pa bi rekel, da se ljudje ne ubijejo sami, ampak jih "bolezen" ubije, saj ima vsak določeno mejo, kritično točko. Bolezen lahko rezultira v različnih oblikah duševnega trpljenja, sprva morda od navadnega malodušja pa vse tja do težjih duševnih boleznih, ki se je morda kapljica za kapljico, dan za dnem in leto za letom nabirala v človeku, dokler sodu ni izbilo tla oziroma je hruška postala zrela.
Zdi se mi, da ljudje prehitro izrekamo obsodilne sodbe, ne da bi pomislili, kako smo drugi dan zanič, če smo samo eno noč prebedeli, ali nismo mogli zaspati, v kašnem stanju se morajo šele nahajati ljudje in kako jim je pri srcu, ki so v tej "zoni somraka" morda nahajajo leta ali celo desetletja.
Recimo nihče se ne zgraža, če kdo umre za rakom, reče pač, da ga je bolezen pobrala, če pa si nekdo vzame življenje, pa hitro obvelja, da je izobčenec, deležen je celo obsodbe s strani religioznih dostojanstvenikov, ki mu s s svojim obsojanjem avtomatično zaloputnejo vrata do "božjega kraljestva", pri čemer pa se ne zavedajo in nihče niti ne pomsili, da je večina teh zbolelo za mnogo hujšo boleznijo, ki nima oblasti zgolj nad telesom, ampak razjeda tudi duha, lahko ji rečemo "duševni" rak oziroma duševna bolezen. Pač vsi smo podvrženi določenim boleznim, vsak ima genetsko Ahilovo peto, šibko točko; enim odpove srce, drugi bolehajo za visokim pritiskom, tretji pa predčasno zapustijo ta svet zaradi slabe duševne konstitucije ali odpornosti....
|