iz lastnih izkušenj...

naredim tisto, kar čutim... v vsakem trenutku posebej, iz tega kar jaz sem

ukvarjanje s preteklostjo in prihodnostjo, premlevanje pa poskušam minimizirat

ok še jaz

glede maščevanja sem se naučila to da "juha ni nikoli tako vroča kot se skuha" meaning, da se  z razgreto glavo ni pametno maščevati ... zatorej jaz počakam, da pride obdobje "ratia" kar lahko pomeni tudi nekaj let  , šele potem se odločim, ali bom kaj ušpičila ali ne ... maščevanje z razumom je za nasprotno stran zmeraj boleče (ga pa res zelo zelo zelo redko sprovedem)

večinoma pa ravnam po principiu, da odpustim, vendar ne pozabim. Kolo življenja se namreč obrača in čez določeno obdobje mi je še vsak prišel težit in prosit. Takrat pa pride na dan, da nisem pozabila. V takih momentih šibkosti drugih, je moja pasiva moje maščevanje.

Pri tem pa naj povem še to ... tudi uslug in dobrih del ne pozabim... se splača držat en tak balans, nekaj je tut dobrih ljudi in oni so vredni, da se smejem in jim pomagam

Lillit,po moje ti je že Miška zelo lepo napisala,kar se sprejemanja tiče v enem drugem topicu(mimogrede Miška stokrat ti hvala,nikoli tega nisem znala tako lepo spravit iz glave,da bi me ljudje razumeli),moje mnenje pa je tudi takšno:na svet smo prišli z namenom,da se učimo-ljubezni in če bi vse znali,ne bi imeli tu kaj početi.Tudi jaz in ti imava napake-bolje rečeno šibkosti-za nekatere so te šibkosti tako velike,da ne morejo prek njih in naju žive ne morejo videt al jim pa vsaj gremo na živce.In lahko se spomniš(jaz se ga) na kakšen dogodek v tvojem življenju,ko si koga prizadela(namerno ali nenamerno,vsekakor pa ne zavestno-to mislim,da se zavedaš sebe,kaj v resnici počneš) in si kasneje spoznala svojo zmoto(mogoče šele po nekaj letih) in kako ti je bilo potem hudo.Tega sigurno ne bi naredila,če bi se zavedala,kaj počneš.In tudi nekdo,ki je tebe prizadel,se tega ne zaveda(mogoče misli,da se ali pa ti misliš,da se).Tudi človek,ki je nekoga ubil,lahko spozna svojo zmoto(na žalost tega ne zmore več popraviti,ubil naslednjega pa vseeno ne bo).Seveda se vsa stvar zakomplicira,če kdo prizadane nas ali naše bližnje,saj nas preplavijo čustva,preko katerih pa je ponavadi zelo težko it.Vendar za naše in predvsem naše dobro pa je,da lahko odpustimo,saj se s tem rešimo čustvenega strupa,ki nas nažira(in verjamem,da je povzročitelj raka).In mislim,da je to ena naših največjih nalog tukaj.Odpustiti.
Aja pa še nekaj:A se strinjaš,da je zelo pomembno v odnosu med partnerjema,da se sprejmeta takšna,kakršna sta(ker drugače se lahko celo življenje prepirata,itd),se pravi,da ugotovita,da so za njune obrambe(ki ti jih je razložila Miška in ki jih kot psihologinja najbrž poznaš) krivi vzorci,ki smo jih pobrali predvsem od staršev in okolja v katerem smo odraščali?Šele takrat lahko gradimo zvezo,ki temelji na zaupanju,varnosti in sprejetosti.In če se strinjaš,se vprašaj,zakaj bi bilo v BILO KATEREM odnosu kaj drugače.Sprejeti ljudi in njihovo ozadje in odpustiti.Tudi jaz POSKUŠAM tako živeti,včasih bolj,drugič manj uspešno.
Lep dan ti želim Lillith in veliko sreče in notranjega miru.

Hvala za dosedanja razmišljanja. Bi šla sedaj skozi njih.

M, narediti, kar čutiš....ampak sprejeti tudi posledice za svoja dejanja, to se najbrž strinjaš.
Ker jaz ta hip čutim, da bi najraje šla do njega, pa mu stisnila dve na gobec....samo posledice mi pa niso najbolj všeč.

Sinjeoka, princip maščevanja s trezno glavo je pregovorno boljši od impulzivnosti. Mi je tudi zelo všeč tvoj način reševanja teh situacij. Moj problem pa je ta, da ne znam kar odpustiti...stvari ki ostajajo nerešene, me pa žrejo...in ne bi rada tega dolgo prenašala na svojih plečih, rada bi čimprej opravila z njimi...

...in že se pričnem ukvarjati s sprejemanjem:

picola wrote on 13.05.2004 at 17:55:25:


Jaz načeloma ne zamerim človeku, ki je dovolj odgovoren, da prepozna svoje napake. Zamerim tistemu, ki ne prevzema odgovornosti za svoja dejanja... Saj ljudje nismo kar neka bitja, v celoti determinirana s preteklimi vzorci. In kako naj odpustim nekomu, za katerega vem, da ima dovolj svobodne volje, da bi lahko bil tudi odgovoren do mene..pa ni bil?
A se da odpuščanja naučiti? Kako?
Ali pa mi morda moja osnovna predpostavka, da so ljudje dovolj nepogojeni, da zmorejo biti tudi odgovorni, že vnaprej preprečuje odpuščanje?


Quote:


Hm... spet sprejemanje...mislim, da ne morem sprejeti kogarkoli...pri izbiri partnerja pa pazim, da me z lastno determiniranostjo ne diskreditira kot osebo...če pa bi že hotel to početi, pričakujem, da je dovolj odgovoren, da bo te stvari prepoznal in ozavestil in z njimi prenehal. Sicer nimava kaj početi skupaj. In seveda vse navedeno velja tudi v obratni smeri.

Vidiš, picola, bolj in bolj se mi dozdeva, da je jedro najinih različnih mišljenj v pomenu osebne odgovornosti, ki ga pripisujeva ljudem. Kaj vem, jaz sem kot oseba zelo odgovorna in ne morem mimo tega, da ne bi tega pričakovala tudi od drugih.
Res bi me zanimalo tvoje mnenje o pomenu osebne odgovornosti posameznika.

Draga Lillith,
zdej te lahko razumem na dva načina.Zame je odgovoren vsak za svoja dejanja(za svoja dejanja pač moraš nositi posledice-se pravi,če jaz tebi nekaj naredim,me ti lahko butneš na gobec,se pravi jaz nosim posledice svojega dejanja in ti seveda tudi,ampak tukaj se ne gre zame ampak zate-kako se ti počutiš ob tem,a ti bo kdaj žal,da si se spustila na moj nivo,ker za moje pojme je vrniti slabo s slabim ena bedarija,isti si kot tisti,ki ti je slabo naredil).Se pravi,odgovorna sem za svoja dejanja,kriva pa nisem.Kajti,ne zavedam se stvari,ki jih počnem,nimam jih ozaveščenih.Če bi jaz vedela,da te bom z nekim dejanjem prizadela in bi se znala postavit v tvojo kožo in si rečt,kako bi pa blo,če bi ti to men naredila,takrat sem ozaveščena in takrat tega ne bi naredila.Kriva nisem v tem smislu,da sem od svojih staršev pobrala vzorce(in družbe-predsodki,itd).Se pravi moja naloga je ozavestiti jih-ampak ne takrat,ko drugi hočejo,ampak takrat,ko pride moj čas,ko sem jaz pripravljena na to,ko se nekaj zgodi zunaj ali znotraj mene,ki povzroči,da se začnem zavedati svoje šibkosti.
Naj povem še drugače:če jaz naredim napako ali pa ti,poskušaj se postaviti v to vlogo...če narediš napako,kaj lažje sprejmeš in kako lažje popraviš napako?Če te vsa okolica obsoja,se ti posmehuje,kako si glupa in ne vem kaj še vse(en skoraj pričakovani odziv je obramba in nepriznavanje napake) ali če nekdo pride do tebe in ti na lep način razloži,kaj si naredila narobe in da si nekoga mogoče prizadela in brez občutkov krivde,ki so nam ga vsi po vrsti dajali v otroštvu in še naprej.Priti do nekoga,mu povedati na lep način,kaj je naredil,da te je prizadel in mu povedati,da mu je odpuščeno(ali pa tudi ne) po moje doseže veliko boljši učinek kot priti do nekoga in mu zmetati v obraz kup žaljivk in odvihrati stran.Zdej se mi zdi da sem malo skrenila...
Drug način,na katerega pa lahko razumem tvoje vprašanje pa je,kako drugi ne morejo prevzet odgovornosti za svoja dejanja,ko jih pa ti lahko.Al kako?
Moje mnenje je,da je to zopet eden od vzorcev.V otroštvu so nam non-stop dajal občutek krivde za kako stvar,ki smo jo naredili,ko smo se učili v življenjskem vrtcu(ki smo se jo btw naučili od njih...),mi smo dobili občutek manjvrednosti in smo se branili.Krivdo smo zvalili na nekoga drugega,da bi mi imeli občutek,da smo ok.In v tem smo mojstri!Tudi ti in jaz za kako stvar,ki nama še dela težave in si nočeva priznat,da morva razčistit s tem midve in ne nekdo zunaj mene.In prevzet odgovornost za svoje dejanje je zelo težko,še posebej,če te ni nihče tega naučil.Še vedno sem mnenja,da smo tukaj samo zato,da se učimo.
Ok,ne vem,če sem ti odgovorila na tvoje vprašanje,vprašej še kej ,če ti ni jasno.
Lep večer,se beremo jutri.

Quote:


Ne podtikaj mi občutkov, projiciraj se na kom drugem.

Prvič: nihče se ne čudi, da se svet ne vrti okrog njega( razen mogoče ti)...to je izjava nekega idiota.
Drugič:nihče se ne maščuje, ker se svet ne vrti okrog njega (razen mogoče ti), če bi dobro prebrala, bi dojela bistvo razmišljanja o maščevanju... Maščevanje za podlo dejanje. Kapiraš?

Lilith wrote on 13.05.2004 at 18:42:23:

tale tvoja dilema kaže, da si trenutno v eni taki stiski, ko te full meče in šraufa ... poznam feeling, lahko bi razturila cel svet pa še kaj zraven  

V bistvu sem ti že odgovorila, obdobje razuma lahko nastopi tudi po več letih in ta leta so leta, ko se učiš odpuščat (je lahko zelo zoprn proces, priznam)

toda življenje ni šprint na 100m, ampak maraton   zato zgolj sila im moč nista dovolj, ampak rabiš tut malo taktike in vzdržljivosti    

jaz takrat ko me najhuj šraufa hodim laufat čez drn in strn tko da sem čis mokra in death, enostavno jezo in bes "skurim" drugje (no včasih se tut z bratom zboksava, sem ravno ugotovila, da se pa to ni nič spremenilo odkar sva bila mulca ... ama važno je da pomaga, moj brat  je pa tut ugotovil, da je tole najino bockanje en tak hudo dober socialni ventil in ga zato uporabljava kar oba )