Kr_eden
Ex Member
|
Važno je, da drugemu povemo kaj si mislimo o njemu, da ga podočimo, naučimo, spravimo na pravo pot, našo seveda, da ga v njegovem razmišljanju popolnoma degradiramo, da ga sesujemo v njegovi nevednosti, da mu pokažemo, o, si videl, kako dobro znam, znamo, kako sem, smo se naučili, tudi ti boš kmalu takšen, naš, počakaj malo, se že učiš, te bom, bomo že spravli na prvo pot. Predvsem pa, v vsej svoji veleneumnostni najnižjega primitivizma, ki se lahko rodi v naših umih sploh ne opazimo, da so določene besede, učenja, šolanja namenjene predvsem nam, NAM SAMIM. Mislimo, da delamo dobro drugim, ker jih spravljamo na našo pot, prvo pot in se na vse kriplje tudimo, da bi ja bila videti pristna, prava, zraven dodamo še par tujk, napišemo, koliko in kaj smo prebrali, kje vse smo bili, kaj vse smo že čez dali, se prav po partizansko bojevali, da zdaj, zdaj pa mi lahko naučimo še tebe, dragi duhovni izgubljenec, le verjeti moraš, verjeti, da je vse v tebi, mi, ti bomo pa pomagali, da se boš rešil muk in vsega trpljenja, ki ga to vse skupaj prenaša v tvoje življenje, ampak pazi, zadj si našel nas, zdaj si rešen, samo ubogaj vodljiva nečista črna ovčka.
V resnici smo pa vsi skupaj taki siromaki, da sploh ne opazimo, da se venomer ukvarjamo vedno samo sami s seboj.
Sramota, tudi duhovneži niso več to kar so nekoč bili.
|