Lilith wrote on 14.05.2004 at 23:25:55:Res je, da občutim vse poskuse sprejemanja in posledično odpuščanja kot čisto nasilje sebe nad samo seboj.
Kaj pa bi mi prineslo olajšanje?
Maščevanje sigurno....samo to bi bilo kratkoročno, ker bi se morala spoprijemati z odzivi okolja, ki itak so takšni kot so že sedaj, ko nisem še nič naredila... Najbrž se bo ponovno izkazalo, da je čas najboljši zdravilec....v vmesnem času pa bi bilo dobro pomagati si s sinjeokinim predlogom...fizična aktivnost gotovo predstavlja dober kanalizator jeze ...
Kaj vem...vse je še odprto....
Sprejemanje in odpuščanje
Enostavni besedi, tako jasno pomenski, tako eno pomenski, tako svetli, topli besedi...dokler se z njunim udejanjanjem ukvarjajo drugi, dokler sem le opazovalec njune realizacije, dokler je dovolj, da le govorim ali pišem o njih, dokler ni prišla vrsta name, da ju spoznam v drobovje in se spopadem z njima in njunim pomenom in njuno realizacijo sam. In se še kar spopadam.
Da je njun pomen umiritev, prevzemanje nase in vase, požiranje tistega stresnega ali kakršnega že trenutka, dogodka, dejanja, njegova potlačitev nekam vase in pokrivanje z raznoraznimi odejami, najbolje s pozabljenjem, mirnostjo na obrazu, skrivenčenim nasmeškom, pretirano, ali pa malo manj, aktivnostjo na nekih drugih področjih /duhovnost, vera, šport, histerična družabnost, samota.../, zunanje izkazovanje samozadovoljnosti, kričavega veselja...sem verjel najprej in se tako tudi obnašal, dokler ni ugasnilo sonce, dokler se nisem sesul sam vase in eksplodiral navzven, dokler me ni tako dojemanje teh dveh besed skoraj požrlo.
Da je njun pomen jasna izrazitev svojih občutkov ob stresnem ali kakršnem že trenutku, dogodku, dejanju, sprehod globoko nekam vase, analiza trenutka v iskrenosti do sebe /ko globoko v sebi izstopiš iz sebe in objektivno z očmi neprizadetega opazovalca podoživiš in objektivno premelješ trenutek ponovno/, opredelitev, kaj slabega mi je dal ta trenutek in kaj dobrega pravtako, ugotovitev, da je bolečina samo moja, da me pravzaprav ovira in omejuje, da je moj problem, če me dogodek boli, ne pa povzročiteljev...nekako tudi v tem vrstnem redu...poskušam dojemati sedaj /kolikor mi uspe, če mi/.
Kaj je zame težko pri takem dojemanju njunega pomena in kaj dobro? Težko je biti iskren do sebe in biti objektiven do dogodka, osebe, težko je premagati samopomilovanje /iz njega in iz neizkrenosti izvira pri meni sla po maščevanju/, težko si je priznati, da je bolečina samo moja in da me ovira /takrat imam občutek, da sem spet ranljiv/, težko je ne kazati mu znova in znova, kako me je prizadel /imam občutek, da sem izdal sebe/. Dobro pri vsem tem je iskanje dobrega v trenutku, dogodku, dejanju, iskanje nekega kamenčka za moj mozaik. Dobro je tudi to, da se spreminjam, da sem vedno lažje iskren do sebe, da se me v tem ...hm...zavedanju sebe dotakne vedno manj takih trenutkov, pa ne ker postajam otopel ali sem za nekim zidom, temveč, ker niso pomembni zame, ker...hehe...niso vredni moje bolečine, ker se me ne dotaknejo, ker...mah, ne znam razložiti...sem le opazovalec al kaj. Ja, dobro je tudi to, da odkar poskušam tako dojemti sprejemanje in odpuščanje, postajam strpnejši /tudi do sebe/, bolj miren /v sebi/, bolj samozavesten, prijazen tudi do sebe, manj obremenjen, bolj vesel, imam več energije, opazim tudi drobne stvari okrog sebe in se jih veselim.
Čeprav se zavedam, da bi najbrž moral tako gledati na vsak stresen trenutek, dogodek, dejanje, ne glede na težo, mi to verjetno ne bo nikoli uspelo /če bi kdo storil silo mojima sinovoma ali ženi, bi bilo mojega sprejemanja in odpuščanja hipoma konec/, sem pa zadovoljen, ker se meja premika navzgor...počasi a zanesljivo...in vem, da je prav tako.
en bk
Home
Pages: 
